Tiskane izdaje
»Če se skala zvali na pot, po kateri moramo iti, jo je pač treba odvaliti, kakor tudi bi osebna korist velevala drugače.« (Toporišič 1978)
Pri odstranjevanju »skal« na svoji življenjski in profesionalni poti je profesor Toporišič neutrudno vztrajal v smeri, ki se je odločila v njem. Ta je mladeniča z Mosteca pri Čatežu po medvojnem izgnanstvu v Šleziji in na Poljskem (1941–45) vodila na klasično gimnazijo v Mariboru (1945–47). Drznega in vedoželjnega študenta slavistike na ljubljanski filozofski fakulteti (1947–52) je neutrudno silila v soočanja s profesorskimi avtoritetami.
Mladega lektorja na zagrebškem lektoratu slovenskega jezika (1954–65) v preverjanje aktualnega jezikoslovnega opisa z dejansko rabo jezika, kakor ga izkazuje govor oz. govorjeno besedilo. Univerzitetnega predavatelja na Filozofski fakulteti v Ljubljani (1966–96) v ustanovitelja in prvega predstojnika katedre za slovenski knjižni jezik in stilistiko.
Šele tik pred prelomom tisočletja (1997) ga je pripeljala v družbo rednih članov Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Žal in nerazumljivo – nikoli med zaslužne profesorje Univerze v Ljubljani.
Začetek Toporišičevega ljubljanskega delovanja je pomembno sovpadel s spoznanjem, ki ga je imenu jezikoslovcev, zbranih ob zasnovi Slovarja slovenskega knjižnega jezika, povzel Anton Bajec v misli, da je jezikoslovje iz tridesetih let 20. stoletja ostalo brez »močnejše reformatorske osebnosti« in je le »strahoma sprejemalo ugotovitve modernih smeri pri obravnavanju sodobnega knjižnega jezika«, zato je le obotavljaje odpravljalo slovničarske napake.
Z izbruhom pravopisne afere, danes poimenovane bralec – bravec, je bilo jezikoslovje postavljeno pred izziv nujnih reform, ki jih je spodbudil tudi že nekaj časa zatajevani narodnostni in posredno tudi jezikovni aktivizem Slovencev. Ta je v soočenju puristov, mladogramatikov, strukturalistov, privržencev praške jezikovne šole in »ljubiteljskih« jezikoslovcev zaključil obdobje povojne jezikoslovne otopelosti.
S predstavitvijo strukturalno zasnovanega koncepta nove slovnice, nato pa tudi v perspektivni polemiki z Jakobom Riglerjem ob izidu Slovarja slovenskega knjižnega jezika je tedaj tudi Jože Toporišič korenito razgibal in preusmeril jezikoslovno misel.
Z učinkovitim povezovanjem jezikovnega in jezikoslovnega izročila ter sočasne jezikovne resničnosti, pogosto togo ujete v utrjene sporazumevalne navade govorcev slovenščine tu in zdaj, s kritiko institucijske prestižnosti, oprte na generacijsko ozadje, je pri gradnji sintetične zgradbe izrazne podobe knjižne slovenščine neutrudno iskal boljšo, zanesljivejšo in univerzalnejšo resnico, kot jo je sam prejel od svojih učiteljev.
Pri tem se je pogosteje oziral po svojih predhodnikih kot sodobnikih. Med jezikoslovci starejših generacij, Bohoričem, Kopitarjem, Škrabcem, Breznikom, je našel družbo, ki mu je v večji meri ponujala odgovore na poti k popolnejšemu jezikoslovnemu sistemu, v katerega je neomajno verjel.
Kot raziskovalec individualist je svoje izsledke reformatorsko uvajal ne le v akademskem svetu, kjer jih je tudi odločno branil in se zato v slovensko jezikoslovno in družbeno življenje zapisal kot neutrudljiv in neprizanesljiv polemik, temveč jih je v učbeniških sestavkih in neštetih predavanjih želel uveljaviti predvsem pri tvorcih in nosilcih knjižnega jezika: piscih, učiteljih in lektorjih.
Od osemdesetih let dalje je bila profesorjeva stalnica pravopisna dejavnost, ki ga je označila najprej kot vztrajnega borca proti institucionalnim oviram, ki so preprečevale dinamiko, ki jo je pravopisni projekt potreboval in kakršne je bil sam zmožen; kasneje pa je pokončno in precej osamljen kljuboval posledicam tega projekta, ki bi moral svoj epilog doživeti vsaj desetletje prej.
Z iskreno, pogosto osupljivo neposrednostjo se je upiral različnim kompromisom in nepristnim odnosom tako pri profesionalnem delu z različnimi sodelavci kot tudi pri obravnavi jezikovnega sveta, za katerega je rad povedal, da ne more biti drugačen, »kakor v resnici je in sploh more biti«. Temu je bil zvest tudi sam: kot oster kritik strokovne povprečnosti in pasivnosti in kot načelen branilec nacionalne in jezikovne suverenosti.
Četudi se je z impozantnim opusom, ki ga je težko opisati in oceniti, uvrstil v sam vrh slovenistične jezikoslovne stroke, je ostal neizumetničen in preprost. Dosleden do sebe in drugih, a tudi človeško topel in čustven.
Prepričan v prvinsko in naravno pravičnost in urejenost vsega, kar človeka obdaja. »O tem ne odločaš sam, ampak se odloča v tebi,« je zapisal, ko je pojasnjeval, da mu ni žal: »Tudi ko bi vse mogel začeti znova, bi se vse odvijalo, kakor se je že.«
