Tiskane izdaje
Devetega decembra bo minilo leto dni od smrti Jožeta Toporišiča, vodilnega slovenskega jezikoslovca, 11. oktobra pa bi bil star 89 let. Takrat se je začelo tudi Toporišičevo leto, ki je iz lokalne iniciative njegovega rojstnega kraja preraslo v nacionalno in strokovno spominjanje na njegovo delo.
Kako se osrednje osebnosti sodobne jezikoslovne slovenistike spominjata njegova sinova, ki sta pred kratkim očetovo strokovno zapuščino darovala Nuku? Andrej in Tomaž Toporišič se prav tako ukvarjata z jezikom, prvi na jezikovni šoli, drugi v gledališču.
Najprej nas zanima, ali sta že odkrila skrivnostni algoritem, po katerem je profesor shranjeval svoje gradivo?
Andrej: Za del gradiva, ki je v Ljubljani, sva že razvozlala sistem. Večinoma gre za knjige, tipkopise, rokopise, članke. V Bohinju pa nisva še vsega pregledala, a domnevava, da tam ni toliko knjig. Kaj pa je v posamezni mapi, prevezani s špago, bo povedal šele natančen pregled.
Tomaž: Najbrž je stvari, ki bi jih morali razvozlati, še veliko. Denimo očetov sistem 360 vprašanj, izmed katerih je vsakemu študentu izbiral vsakokrat na videz neponovljivo kombinacijo in kjer je tudi obstajal neki algoritem ...
V rokopisnem oddelku Nuka zapuščine merijo v škatlah, koliko je škatel Jožeta Toporišiča?
Tomaž: Glede na opus, ki je zelo velik, najbrž ogromno. To so rokopisi, knjige s posvetili, osebni dokumenti, ki govorijo o Toporišiču kot državljanu, univerzitetnem profesorju, raziskovalcu, družinskem očetu, možu. Tu so še dokumenti iz različnih univerz, na katerih je predaval, Hamburga, Chicaga, dopisovanja s pomembnimi jezikoslovci, političnimi osebnostmi ...
Številne so tudi njegove intervencije, popravki, osnutki, ki jih je pripravljal za jezikovne kotičke in druga poljubna besedila. Ko je prebiral knjige, je zapisoval komentarje tako na tematiko kot na jezik. Kdor bo bral te knjige, bodisi slovnične bodisi z drugih področij, bo lahko s pomočjo posebne vzporedne analize bral tudi, na kakšen način je funkcionirala njegova analiza.
Andrej: Si pa iz Nuka želijo ogledati tudi lokacijo, kako je bilo vse to gradivo videti v prostoru, omarah ... Zato sva vse fotografirala, da se vidi red v prvotnem stanju. Nama se zdi pomembna tudi digitalizacija njegovega dela, za začetek slovnice. Tako bodo študentje lahko drugače pristopali k njegovemu delu, odprl se bo nov način pogleda na jezik, povezave med ljudmi, teorijami bodo pokazale tudi kontekst geneze njegove misli.
Je v njegovem predalu ostalo kakšno nedokončano delo?
Tomaž: Nedokončano delo je in ga ni. Kakor pogledamo. Ko je pri ZRC izdajal zadnjo knjigo, je razmišljal, da bi nadaljeval, šlo je za pravopisne polemike, tudi sam sem mu pomagal pri založbi, da so se stvari pospešile, ker je bil že malce nervozen. Področje, ki se mi zdi, da je še siva lisa, so jezikovni pogovori, ki jih je samo delno objavil v knjigah, velik del, ki ga je redno pripravljal za radiofonijo, pa je ostal neobdelan.
Petdeset let je pravzaprav garal neprestano, brez računalnika in vsem − tudi glasno! − na očeh. Zadnji dve leti ga ni bilo v javnosti. Kaj je počel?
Andrej: Upoštevati je treba, da je bil bolan, da mu je zmanjkovalo energije, ukvarjal se je s svojim zdravljenjem, z vprašanji konca življenja. Kljub temu smo hodili na izlete in imeli normalno življenje, a to ni bil zagon, kakršnega smo poznali prej.
Tomaž: Pravzaprav je do zadnjega spremljal sodobno jezikoslovje prek lingvističnega krožka. Domov je prinašal zapiske, komentiral, kdo je kaj dobro predstavil, kaj je bilo zanimivo, nekajkrat je bil fasciniran nad predavatelji iz Amerike in Nemčije.
Ga je kaj še posebej vznemirjalo?
Andrej: Vedno je spremljal medije, kako kdo govori, kako kdo piše ... To pa ni dobro, kolikokrat sem to že rekel ... so bili njegovi pogosti stavki, ko smo skupaj sedeli pred televizijo.
Tomaž: Ko so k mami hodile negovalke, se je ukvarjal z njihovim jezikom, kvaliteto ali posebnostmi njihovega izgovora, govor je povezoval s psihologijo. Ta izjemno močna želja, da poslušaš nekoga, stopiš v njegovo življenje in ga jezikovno definiraš, ga ni zapustila do konca.
Se spomnita obdobja, ko je pisal slovnico?
Andrej: To so bila sedemdeseta leta. Mamo je kar naprej nekaj spraševal, tudi ona je študirala slovenščino in ruščino in potem učila. Spomnim se, da je pisal veliko, hodil na sprehode, a bil zelo odsoten ... Ko sva mu kaj pripovedovala, je rekel jaja, potem pa se je glasno spomnil neke svoje reči...
Tomaž:. Ko že govorimo o slovnici: Zanimivo je, da sta bili za očetovo napisani samo še dve slovnici v angleškem jeziku. Očitno nova slovenska slovnica v slovenščini še nekaj časa ne bo napisana, slovenisti so že ugotovili, da bo gotovo večavtorska. Pravijo, da ga ni junaka, ki bi danes pisal slovnico sam.
Kakšne so bile družinske debate za nedeljsko mizo? O vejicah, da je odkril polstavek, poslovenil angleško besedo?
Tomaž: Oče sploh ni bil strogi purist, kot ljudje mislijo, govoril je zelo sproščeno. Z bratom Tonetom, teto Rezo, drugimi sestrami je v rodni vasi Mostec govoril v njihovem in njegovem domačem, moščanskem dialektu. Zelo rad se je prilagodil govorcu ... v izrazih je znal biti zelo sočen govorec. Predvsem pa me je naučil logike, tudi na področju jezika in pravopisa. Še danes se spomnim, da je rekel takole: če narediš premor v stavku, potem daš vejico. O problematiki jezikoslovja smo pri kosilu veliko poslušali, mami je kaj razlagal, naju pa bolj spraševal, kako bi kaj rekla. Ko sem začel pisati literarne kritike, mi je kdaj očital preveč tujk v pisanju, bil je nagnjen k temu, da je slovenil, kolikor je lahko. A če sem mu argumentiral, potem je bil zadovoljen.
Zoisova nagrada za življenjsko delo je prišla šele leta 2006, po nagradi graške univerze, Kidričevega sklada in Mednarodnega društva za fonetične vede. Zdi se, da je bil Jože Toporišič osamljen potohodec.
Andrej: Saj je tudi bil. Vedno je bil v nekem krogu, strukturi, ampak njegova slovnica je bila leta 1976 velik prelom in takrat ni bila sprejeta, kot bi pričakovali. Zato je morda tudi on dobil občutek, da ni dobil poplačila za tisto, kar je ustvaril.
»Nekaj reformatorskega je bilo v meni rojeno,« je povedal v nekem intervjuju.
Tomaž: Po doktoratu na Filozofski fakulteti je pričakoval, da bo postal docent, a s pomočjo Antona Slodnjaka in še koga je dobil le lektorsko mesto v Zagrebu. Kar se je kasneje sicer izkazalo, da je zanj veliko bolje, kot če bi ostal v Ljubljani. Prišel je v eno od središč sodobne strukturalistične znanosti. Odrinjen se je najbolj počutil prav pri težavah z docenturo in pri političnih pritiskih, ali bo postal izredni profesor. Šele po povabilu na tuje univerze se je zgodila tudi habilitacija v Ljubljani.
Političnih pritiskih?
Tomaž: Ni hotel vstopiti v komunistično partijo. Druga težava so bili njegovi nasprotniki, npr. Josip Vidmar, zaradi katerega po lastnem prepričanju dolgo ni bil sprejet v Slovensko akademijo znanosti in umetnosti. Profesor Orešnik je ob njegovi smrti to krivico tudi javno izpostavil. Tako kot je bilo nenavadno, da nikoli ni postal častni profesor Filozofske fakultete. To je bilo najbrž vse povezano z njegovim delom, radikalnostjo, spremembami, vztrajnostjo in vztrajanjem pri svojih rešitvah in argumentacijah. In to, da so njegovi SKJ (Slovenski knjižni jezik) 1 do 4 pomenili uvedbo povsem novega razumevanja jezika, hkrati pa še popolnoma nove srednješolske učbenike. Verjetno so bili zaradi tega odpori na različnih nivojih. Peter Kolšek je napisal super komentar, da je očitno delu partije prišlo prav, da dobi nekoga, ki bo reformiral slovensko slovnico in hkrati ponagajal konservativcem. Zato ga je pomemben del politično-kulturne nomenklature podpiral. Brez dvoma so vedeli, da bo njegova slovnica prelom s tradicijo.
Tudi pri kolegih je imel nasprotnike. Z Bredo Pogorelec sta na oddelku za slavistiko FF slovela kot pes in mačka.
Tomaž: Bila sta zelo različna karakterja. Kolega, pa tudi nasprotnika. Za naju je bila Pogorelčeva prijazna gospa, ki je prihajala na obisk in se družila z očetom in mamo. Po človeški plati sta si bila blizu, po strokovni pa ne. Šlo je tudi za moč, delitev študentov, en letnik on, en letnik ona.
11. oktobra je minilo 89 let od njegovega rojstva in hkrati se je na pobudo civilne inicitive iz Toporišičevega kraja začelo njegovo leto.
Andrej: Celotna skupnost okoli njegovega rojstnega kraja Mostec pri Dobovi se je povezala in lokalna pobuda je prerasla v nacionalno in v strokovno. To je posledica tudi tega, kako je on živel, koliko se je vračal v svoj kraj, koliko so ga imeli za svojega.
Tomaž: V manj kot letu dni po njegovi smrti je bilo že več prireditev: Pleteršnikovi dnevi na Pišecah so bili posvečeni njegovemu delu, v kratkem bo izšla knjiga Pravopisna razpotja, prav tako v očetov spomin, novembra prihodnje leto bo na simpoziju Obdobja Toporišič osrednja rdeča nit. Na ZRC Sazu se pripravlja tudi razstava Neznani Toporišič.
Je bil vajin oče konfliktna osebnost?
Tomaž: Najbrž že, toda če je osebno prišel v konflikt, ga je hitro hotel zgladiti.
Zamerljiv?
Andrej: Nikakor ne.
Kdo so njegovi nasledniki, učenci, ... prijatelji?
Tomaž: Zadnja leta mu sta mu bila najbližje dialektologinja Zinka Zorko in akademik Janez Orešnik. Zelo dober prijatelj je bil Franc Zadravec še iz študentskih let. Potem Matjaž Kmecl. Na preimenovanju šole v Dobovi, ki je zdaj Osnovna šola dr. Jožeta Toporišiča, je govoril on. Mogoče sta si bila po svetovnem nazoru različna, a sicer zelo blizu. Potem so tu še Tomo Korošec, Ada Vidovič Muha, graški jezikoslovec Erich Prunč, Velemir Gjurin, Marko Jesenšek, Helena Dobrovoljc, Marko Snoj in mnogi drugi. Mislim, da je s Zoisovo nagrado, članstvom v Sazuju in pravo pravcato vojsko, kako naj rečem, njegovih bojevnikov za jezik, dobil svoje zadoščenje. Ljudje so ga prepoznavali, mu pisali pisma, se obračali nanj kot na neko vrhovno avtoriteto. V tem smislu se ni počutil osamljenega.
Doktoriral je iz Finžgarja, jezikoslovje torej ni bilo vnaprej vpisano na njegovo pot. Katere knjige je občudoval, bral vse življenje?
Andrej: Vse življenje je bral svojo slovnico.
Tomaž: Ob literatih, ki jih je prebiral še kot študent pri Antonu Ocvirku, rad je govoril o Dostojevskem, je imel seveda največjo strast do Breznika, Pleteršnika, Škrabca, skratka do zgodovinsko oddaljenih slovnic, kjer je iskal tradicijo in tisto, kar je korespondiralo z njegovo strukturalno lingvistiko. A zagotovo je bil Kopitar tista osebnost, ki ga je formirala.
In kje je oče ostal v vajinem spominu?
Andrej: Kako je v mali sobici pisal. Štirideset let je sedel v enaki pozi, na rdečem stolu s pleteno preobleko, za zelenim pisalnim strojem. Slišalo se je samo udarjanje tipk.
Tomaž: Pri meni doma v dnevni sobi, za mizo, pije vino in gleda najino knjižnico. Tukaj se je počutil kot na vasi, sproščen, govorili smo o vsem mogočem, a vedno znova je bil skoncentriran tudi na knjige, na pisano besedo. To so bili naši lepi intimni trenutki.
