Tiskane izdaje
Florence Hartmann pravi, da so žvižgači trenutno moderni, mi pa, dodaja, temu trendu sledimo, hoteli ali ne. »Obstaja sicer tveganje, da pretiravamo, ko gledamo, kako se prav vsakdo kiti s tem nazivom, ker je za njim pač zavohal medijsko platformo,« piše nekdanja tiskovna predstavnica Carle Del Ponte, nekdanje glavne tožilke haaškega mednarodnega sodišča za zločine v nekdanji Jugoslaviji (Icty), ki tudi sama velja za žvižgačico. Zaradi določenih vsebin, ki jih je objavila v svoji predzadnji knjigi Mir in kazen (Sanje, 2008), denimo razkritja pritiska nekaterih držav na sodišče, je bila obsojena na sedem dni zapora.
Pred dvema letoma, na dan izreka sodbe vojnemu zločincu Radovanu Karađiću, so jo pred očmi Žensk Srebrenice aretirali varnostniki Ictyja in jo po nalogu Združenih narodov vrgli v ječo. Njo, slabo vest kompromitiranega sodišča. Njo, nekdanjo vrhunsko novinarko in pričo vojnih zločinov v jugoslovanskih vojnah. Njo, obsesivno borko za pravičnost in resnico. Njo … žvižgačico. No, Florence, dolgoletna novinarska kolegica, s katero sva ure in ure debatirala praktično o vsem, je zatrdila, da – sledeč lastni definiciji – ni žvižgačka. Zato o svoji izkušnji (razen v zaključku) v knjigi ne piše. »Nisem bila žvižgačka, vendar sem bila – tako kot drugi žvižgači – vseeno kaznovana, čeprav je seznanjanje javnosti z omenjenimi podatki legitimno, preprečevanje njihovega razširjenja pa ne.«
Žvižgač ne more biti vsak
Žvižgač ne more biti vsak, ponavlja drobna in elegantna Francozinja. Tako kot vsakdo ne more biti novinar. Tako kot vsakdo ne more – ne sme! – biti fotograf. Inflacija vodi v devalvacijo = stanje duha. »Minister, ki po radiu javno razkrije proračunske primanjkljaje in pripiše svoj odstop iz vlade zaroti lobijev, se ne more imenovati za žvižgača, če javnosti ne razodene dokazov za svoje trditve ali vsaj otipljivih dejavnikov, ki bodo njegova sumničenja legitimirali,« v knjigi, ki temelji na podrobni analizi in predstavitvi najprepoznavnejših primerov žvižgaštva in njihovem pravnem ter družbenopolitičnem ozadju (Daniel Ellsberg, Edward Snowden, Bradley/Chelsea Manning v sodelovanju z Julianom Assangeem, Mordehaj Vanunu, David Kelly), piše Florence Hartmann.
Vsako dejanje vesti, vsako razkritje, povezano s škandalom, vsak ugovor oblastem, vsaka navedba dejstev, ki so v nasprotju z javnim interesom in katerih namen je prikriti sramotno stanje stvari, iz človeka po besedah Florence Hartmann še ne naredi žvižgača, novega patriota transparentnosti.
»Poklicni pobudniki preplaha, naj so to novinarji, člani civilne družbe znotraj kolektivov ali nevladnih organizacij, sindikalisti ali celo politiki, so svojo odločitev sprejeli vnaprej. Niso kar naenkrat soočeni z vprašanjem vesti, razdvojeni med lojalnostjo do svojega delodajalca in družbe,« avtorica v izjemnem delu postavi jasno mejo, ki jo je mogoče strniti v območje (ne)udobja. Apeliranje na vest in na oblast ne izhaja iz poklica, ampak iz državljanske zavesti. Za razbijanje tišine sta potrebna pogum in, vedno, žrtvovanje. Govorjenje resnice (tudi iz lastnih izkušenj), piše Florence Hartmann, ima svojo ceno – na obeh straneh Atlantika.
Nekdanja novinarka in vojna dopisnica francoskega Le Monda tudi zato na več mestih – in sistematično – opozarja, kako zares sta tukaj in zdaj, denimo zaradi vseprisotnega ne le digitalnega nadzora, ogroženi demokracija in svobodna družba, in nas ob tem poziva k razmisleku o lastni
Snowden. Manning.
Ti se, piše, obračajo na oblast ali javno mnenje, da bi obvarovali sistem, ga izboljšali. In ne obratno. To niso disidenti. »Ne postavljajo pod vprašaj družbe, ki ji pripadajo, ne kljubujejo obstoječemu sistemu, ne razhajajo se z njim, temveč s tistimi, ki ga kvarijo, in z njihovimi sokrivci, ki ne spregovorijo.« Od tod po njenem mnenju prihaja podoba pravičnika, ki si ne lasti pravice, da sam presoja, kaj je pravično in kaj ni, »saj ima za pričo javno mnenje, da sodi in razpravlja o tem«. Žvižgač pravičnik razkriva protislovja med tem, kar se kaže in kar je mogoče videti, ter tistim, kar je skrito. Med uradno različico in realnostjo dogodkov. Žvižgač v očeh Florence Hartmann, neizprosne borke za človekove pravice, »kot apostol resnice ne zahteva popolne skladnosti med političnimi namerami in njihovo izvedbo, ampak sproža preplah, da bi izrazil svoje zavračanje zanikanja realnosti in manipulacije«.
Njen žurnalistični jezik kljub trdovratni temi mehko premaguje suhoparno »akademskost«, njena praktična in neposredna izkušnja pa plemeniti tudi teoretični del knjige, esencialnega čtiva za vsakega angažiranega državljana.
***
Teoriji žvižgaštva se je v domači verziji žvižgačev (Žvižgači, mediji in korupcija: od Snowdena do Breclja) posvetila Alma M. Sedlar, prav tako nekdanja vrhunska novinarka, ki je kot namestnica predsednika komisije za preprečevanje korupcije (KPK) od znotraj izkusila abotnost in nekompetentnost za normalno delovanje družbe, politike in ekonomije sicer zelo pomembne institucije, še prej pa se je kot novinarka, ki je s pogumom in neposrednostjo odprla vrata številnih zgodb, ki bi drugače morda ostale »nedotaknjene«, soočila z eno najbolj tragičnih in bizarnih usod slovenskih medijev. Bila je žrtev umazanih gospodarskih iger, ki so uničile Delo Revije in posledično zamajale velik del slovenskih tiskanih medijev – svoj sodni epilog je namensko izčrpavanje revij (in zaposlenih) dočakalo šele pred pol leta.
Kot namestnica predsednika komisije za preprečevanje korupcije (2014–2017) je Alma M. Sedlar – s hojo po zelo tankem robu – ves čas javno izpostavljala nekompetentnost in neprimerno delovanje lastne institucije, ki jo je politični vrh v strahu pred razgaljenjem (svojih) umazanih rabot spremenil v impotentno lužo. Tako je tudi sama postala žvižgačica.
»Žvižgači, ki v medijih niso prepoznani kot žvižgači, praviloma ne morejo računati na naklonjenost javnosti, čeprav po drugi strani prav žvižgači pogosto zagotavljajo dragocen vir informacij za novinarje. Zaradi neustreznih medijskih reprezentacij so žvižgači še tolikanj bolj ranljivi in izpostavljeni povračilnim ukrepom s strani nadrejenih, državnih institucij oziroma 'oblasti', saj so, kot bi rekel sloviti francoski mislec Michel Foucault, v večnem boju z oblastjo,« je jasna – to je mogoče le na podlagi neposredne izkušnje – Alma M. Sedlar.
V Sloveniji ni človeka, ki bi bil bolj kredibilen za pisanje knjige o žvižgačih, junakih in junakinjah našega časa. A ne le žvižgačih, temveč tudi o medijih in korupciji. Alma M. Sedlar, ki trdi, da je žvižgaštvo ključno za odkrivanje in preprečevanje korupcije, je namreč teoretično in praktično od kolikor blizu je mogoče spoznala vse našteto. Po njenem je fenomen žvižgaštva mogoče obravnavati tudi z vidika morale, občutka za osebno odgovornost posameznika in etike.
Občutek za osebno – in kolektivno – odgovornost
Knjiga Alme M. Sedlar (letnik 1975) je napisana na podlagi doktorske disertacije, ki jo je zagovarjala pred poldrugim letom. Razdeljena je na teoretični (regulativa zaščite žvižgačev v mednarodnem okolju, pravna ureditev zaščite žvižgačev v Sloveniji) in empirični del, v katerem podrobno, za možnost »bralnega užitka« morda malce preveč suhoparno, predstavi, kdo in kaj so žvižgači ter v kakšnem družbeno-politično-ekonomskem okolju delujejo.
Ob analizi najbolj »razvpitih« primerov – tujih in domačih – spoznamo tudi posledice, s katerimi se soočajo najglasnejši izmed njih. Od Edwarda Snowdna, Chelsea Manning in Juliana Assangea do zdravnika Erika Breclja ter mnogih skritih in odkritih virov, ki so pripomogli, da so bile napisane nekatere najodmevnejše novinarske zgodbe vseh časov.
Florence in Alma – oziroma njuni knjigi – bi bili težko bolj kompatibilni. Če se malce pošalimo: skupaj sta, ne da bi vedeli, napisali popolno knjigo. Sveto knjigo žvižgaštva v dveh delih.
