Kako soočiti moškega in zemljo?

Prvi stavek v romanu Jesúsa Carrasca Zemlja, po kateri stopamo se začne s hrupom, čeprav je to roman o tišini. In o grozi. Ostareli Leva se na koncu tragične življenjske poti vrne na vrt, ki ga je svojčas obdeloval, in tam prisluškuje menjavanju letnih časov. S tem zmoti umirjeno življenje Eve Holman, soproge nekdanjega polkovnika Iosifa. Izvemo tudi, da je kolonialni par izgubil sina Thomasa, ki se je boril v imenu Imperija.

Avtor mednarodno uspešnega in nagrajevanega prvenca Na prostem v drugem romanu Zemlja, po kateri stopamo, ki smo ga dobili tudi v slovenskem prevodu, je postavljen v špansko Extremaduro, ki si jo je Imperij podredil in izvršil genocide nad lokalnim prebivalstvom. Kritiki ga opisujejo kot »alternativno zgodovinskega«. Avtor pravi, da je to roman o soočenju. Zanj je leta 2016 prejel nagrado Evropske unije za književnost.
 

V romanu je več pripovedovalcev. Ena izmed ključnih je Eva Holman, ki je privilegirana, saj pripada »civiliziranemu svetu«. Kako se vam je porodila ideja soočenja med žensko v španski koloniji in »domorodcem« Levom?

Izvorna ideja je bila soočiti moškega in zemljo. Hotel sem raziskati veljavnost starodavnih vezi v današnjosti. Tako sem izpostavil moškega, ki je globoko ukoreninjen v zemlji, ki mu je bila odvzeta – in z njo tudi vse druge stvari, ki so podpirale ta odnos: vrt, kulturo, narod in celo družino. Na koncu tega procesa sem spoznal, da je bila to izkušnja milijonov Evropejcev v 20. stoletju. Nato sem se odločil pomešati različne ravni zgodovine našega kontinenta, da bi lik Leva približal izkušnji pregona in množičnega trpljenja.
 

Koliko ste razmišljali o kolonialnih stereotipih? Eva na primer pomisli, »da smo si vsi kdaj predstavljali črnca, kako žveči drobovje našega očeta«. Koliko naj bi detajlirana pripoved presegla stereotipne predstave o drugem?

V romanu sem hotel soočiti ponižnega južnjaškega Evropejca z nekom, ki prihaja z dominantnega severa. Prostor, kjer se srečata, se imenuje Extremadura, kar pomeni »ekstremno« in »trdo«. Čeprav to ni etimologija besede, so vremenske razmere tam ekstremne in krute. Ogorela koža moškega je posledica te izpostavljenosti, medtem ko ona prihaja iz privilegiranega okolja. Navzven je njuno srečanje običajno, toda na intimni ravni je zelo intenzivno. Ko sem pisal roman, se tega nisem zavedal, detajlni opisi pa so bili način, kako ju združiti.
 

Odnos do zemlje je dvojen: čustven, fizičen, tega pooseblja Leva. In potem je tu še merkantilen, pragmatičen odnos, ki ga pooseblja Eva. Na začetku romana o avtohtonem ljudstvu razmišlja kot o lenuhih, nesposobnežih, toda potem se z njo nekaj zgodi … Kaj je točka preobrata?

Levov odnos do zemlje je živalski. Zemljo voha, se je dotika in jo celo je. Zanj zemlja ni stvar izbire: je del njegovega telesa. Kar pa se tiče Eve: s spominjanjem in rekonstruiranjem njegovega življenja, ki ga je posredno uničila tudi ona, prihaja do ozaveščanja sebe in svoje vloge v svetu. Točka obrata je torej, ko se je primorana soočiti s trmoglavostjo nepričakovanega obiskovalca, ki molči in se namesti na njenem vrtu.
 

Polkovnik Iosif je nekako odsoten, vendar prisoten. Hiša, v kateri prebiva, je temna, tiha, polna materialov, pripeljanih z drugih, oddaljenih koncev imperija ... Mar polkovnik Iosif ne simbolizira imperija kot takega?

Čudovito ste ga opisali, odsoten in prisoten hkrati. Predstavlja najgrši obraz imperija in je Evi v breme, bodisi kot mož bodisi kot upokojeni vojak okupatorske vojske. Hiša, v kateri živita, je imperij v malem. Iosif je nekdo, ki prispe na novo ozemlje in si ga s silo podredi ter ga preoblikuje po svoji podobi. Hiša Karen Blixen v Keniji, mojstrsko prikazana v filmu Sydneyja Pollacka – Out of Africa (Spomin na Afriko, 1985), se mi je motala po glavi. Evropska hiša, oaza udobja in luksuza, v subtropski pokrajini. Porcelan, vino, gramofon. Vse v kolonialnem stilu, čeprav se seseda pod bremenom nasilja.


 

Roman je mogoče brati večplastno. Vsebuje zgodovinski spomin na imperialno zgodovino, ki je tudi zgodovina Španije, vsebuje pa tudi ekološka vprašanja. Se je to v romanu »zgodilo« ali ste se tega lotili študiozno, premišljeno?

Vsi ti elementi so izbruhnili na plano, ker sem junaka prisilil, da se je soočil z izkušnjo radikalnega izkoreninjenja. Po drugi strani sem prepoznal teme, ki jih omenjate, kot moje lastne. Vlogo spomina v sodobnih družbah; na neki način pa sem z vso resnostjo naslovil tudi okoljska vprašanja.
 

Leva v romanu vidimo na koncu življenjske poti. Po eni strani deluje kot resnična oseba, po drugi pa ga lahko beremo tudi kot alegorijo. Kako ste zgradili njegov značaj?

Leva na več načinov spominja na mojega očeta, posebej zaradi njegove drže opazovalca. Ko pišem, skušam biti ne preveč direkten. Zaradi Levovega molka je Eva prisiljena ugibati, kaj se skriva za njegovo nemostjo, tako da je bralčevo vedenje o Levu interpretacija tega, kar se mu je zgodilo, in ne deklarirana stvar, ki bi prišla iz njegovih ali avtorjevih ust.


 

Pri pisanju ste se naslonili na arhive in gradiva o drugi svetovni vojni, španski državljanski vojni ter kolonizaciji Afrike, dogajanje pa ste postavili v rodno Španijo. Od kod potreba napisati roman s tako razberljivo etično dimenzijo?

Roman je navdihnila nuja, da bi si odgovoril na določena vprašanja. Imel pa sem tudi priložnost, da raziščem teme, ki so me nagovarjale (in me še vedno). Tu mislim na tragično zgodovino Evrope 20. stoletja, ki je tudi zgodovina moje dežele. Moj ded je bil ubit na začetku španske državljanske vojne. Moj oče in posledično vsa družina je bila zaznamovana z njegovo smrtjo. Mislim, da je etična dimenzija mojega pisanja povezana s poskusom gradnje moje identitete.
 

Kako težko vam je bilo napisati prizore, ki so izjemno brutalni in zato na robu izrekljivega?

Določene prizore je bilo res težko napisati. Kot oče dveh hčera si lahko le približno predstavljam trpljenje nekoga, ki je izgubil vse svoje. Priznam, da sem včasih med raziskovanjem in pisanjem nekaterih delov romana jokal.
 

Tišina, znotraj katere prebivajo možje v koncentracijskih taboriščih, je opisana kot nekaj fizičnega. Seveda so jim odvzeti glasovi, toda ali ni tišina tudi način upora? Vsaj za Leva?

Tišina je lahko oblika upora, vendar le za tiste, ki si takšno obliko upora izberejo. To ne velja za Leva, ki je bil prisiljen umolkniti. Toda na koncu življenja se izraža na druge načine. Na vsak način je tišina za Leva oblika svetišča, v katerem je našel zatočišče za samoto in odtujenost.
 

Je Leva izbral Evo? Ali je Eva tista, ki je izbrala Leva?

On se je odločil vrniti na kraj, kjer se je začelo njegovo življenje, in ko prispe tja, je ona že tam. Lahko bi ga zavrnila, predvsem glede na to, da gre za tujca, vendar tega ni storila. Da mu je dovolila ostati na vrtu, implicira sprejemanje.
 

Lahko to zgodbo beremo kot ljubezensko?

Seveda, vendar naj dodam, da ne gre za konvencionalno ljubezensko zgodbo. Eroticizem se poraja iz emocij, ki si jih medsebojno izkazujejo liki, in tudi iz emocij, ki jih čutijo do zemlje.


 

Ali Leva verjame v Boga?

Nekoč je verjel v Boga, toda ko je v taborišču videl in doživel stvari, ki so na robu zamisljivega, nič več. Kar bi se dalo razumeti kot vero, je nadomestilo nekaj, kar lahko imenujemo živalski nagon. Trop steklih psov je Leva pognal proti prepadu. In ko je dosegel mejo, mu je preostalo le to, da ga požrejo ali pa pade v praznino. Zgodilo se mu je zadnje.
 

Jezik v romanu je poetičen. Po eni strani gre za realistično, fizično poetičnost jezika, ki je dosežena z natančnimi opisi narave, in nato prehajanje v aforistično meditativnost … Kateri avtorji so vas inspirirali?

Lahko bi omenil mnoge, toda verjetno so name najbolj vplivali italijanski avtor Primo Levi, ruski romanopisec in avtor kratkih zgodb Aleksander Solženicin ter verjetno na povsem drugačen način tudi Cormac McCarthy.
 

Bralca zmede neobičajna sintetičnost. Pripovedovalka Eva v istem odstavku ali celo isti povedi prehaja iz preteklosti v sedanjost, iz povednosti v pogojnost itd. Kako vam je, kljub fluidnosti, roman uspelo ohraniti v enem kosu?

Knjiga pripoveduje zgodbo, ki poteka hkrati v preteklosti in sedanjosti. Združiti dve časovnosti je bil zame zares podvig. Zavedal sem se tveganja in pri vsem me je najbolj skrbelo, da bi bralec preferiral eno časovnost pred drugo. Poskušal sem ustvariti vezi med posameznimi deli, pri čemer sem uporabil celo kinematografske elemente.
 

Bi se strinjali z idejo, da skuša roman Zemlja, po kateri stopamo, ustvariti »alternativno zgodovino« oziroma »alternativno stvarnost«?

Moj namen ni bil poustvariti alternativno zgodovino. Hotel sem le povedati zgodbo. Tisto, kar sem naredil, je, da sem uporabil resnično »ozadje«. Namen tega je bil, da bi tekst osvetlil z novo lučjo in novimi sencami. Hotel sem, da bi bila zgodba znana, vendar ne historična.
 

Z družino že nekaj let živite na Škotskem. Kako trdna je vaša vez s škotsko literaturo?

Čeprav živimo na Škotskem, berem večinoma v španščini. Seveda berem tudi v angleščini. Glavna prednost tega, da bereš v dveh jezikih, je, da lahko materni jezik porineš do njegovih robov in se tako bolj zavedaš možnosti posameznega jezika.


 

Se imate za izseljenskega pisatelja?

Do jezika imam strasten odnos, zato je zame živeti zunaj mojega naravnega jezikovnega okolja blagoslov. Na trenutke se mi sicer zdi, kot da bi bil osamljeni jezdec, ki se je vtihotapil v vrste angleške jezikovne vojske. Naskrivaj pišem v španščini, medtem ko sem obkrožen z jezikom drugih.
 

Pisati ste začeli razmeroma pozno. Danes so vaši romani prevedeni v več kot petindvajset jezikov in preživljate se s pisanjem. Verjamete, da mora pisatelj predvsem pisati?

Prihajam iz neliterarnega okolja. Študiral sem na pedagoški fakulteti in kratek čas na različnih srednjih šolah poučeval telesno vzgojo. Potem sem več kot petnajst let delal v oglaševanju, kar je bilo moje prvo profesionalno delo, povezano s pisanjem. Po objavi prvenca Na prostem sem dal odpoved in se posvetil pisanju. To je bilo pred šestimi leti. Spoznal sem, da je pisanje način življenja. Ni mi treba imeti pisalne mize, urnika in določenega roka, da bi bil pisatelj. Ljubše mi je pisati v rumeni zvezek, ki ga imam vedno s seboj. Vanj si vsakodnevno delam zapiske, pri čemer mešam različne fikcijske dele, dnevniške zapiske, včasih si tudi kaj narišem. Profesionalizem bi izničil svežino in izvirnost mojega pisanja.