Kitajska mentaliteta: Fantazija velikega zmaja

Vsi kitajski in tuji misleci se strinjajo, da Kitajska v postmaoistični dobi stopa po edinstveni poti razvoja. Težko je oporekati tistemu, kar je mogoče videti na lastne oči, ko opazujemo rast njenega­ gospodarskega bogastva in ­statusa politične velesile.

Toda kako to, kar vidimo, pojasniti z besedami, ne da bi pri tem prezrli stvarnosti, ki je pred nami, ter principa, ki iz skritega prostora antirealnosti usmerja celoten proces transformacije civilizacije v nacijo in nacije nazaj v civilizacijo?

V svoji zadnji knjigi Fantazija velikega zmaja: lacanovska analiza kitajske sodobne misli, ki jo je lani v Singapurju izdala založba World Scientific, je to poskušal pojasniti Wu Guanjun, profesor politične teorije na oddelku za politiko Vzhodnokitajske pedagoške univerze.

Njegova najnovejša študija bi bila v mnogo pogledih lahko zgolj še eden od številnih poskusov kitajskih intelektualcev različnih usmeritev, da v svojem že tri desetletja trajajočem seciranju, analiziranju, rekonstruiranju in povzemanju tega, kar se imenuje kolektivna zavest, najdejo, pod intelektualnim mikroskopom, virus, ki je okužil kitajsko veličino preteklosti, oziroma hormon, ki je napihnil ego kitajske modernosti.

Vendar pa je njegova knjiga vseeno posebna. Wu Guanjun poskuša v njej pokazati, da se je treba obrniti k psihološki dimenziji današnje kitajske misli. Prepričan je, da zgolj analiza diskurza ne zadostuje za razumevanje »notranjih sil«, ki temeljno formirajo obrise postmao­istične intelektualnosti.

Prav zaradi spremljanja in razi­skovanja teh »notranjih sil« želi Wu pokazati, kako je za strastnostjo pri obravnavanju tako imenovanih »kitajskih težav«, »kitajske modernizacije« in modernosti«, kakor tudi tem, kar se imenuje »kitajski model«, prikrit »fizični mehanizem«, ki ponuja prepoznaven obrazec in v neskončnost raztegljivo tekstualnost.

Prosto po Žižku

Za evropskega bralca je še posebej zanimivo, da se Wu pri metodologiji raziskovanja intelektualne »psihe« postmaoistične Kitajske v veliki meri naslanja, kot pravi sam, na pristop Slavoja Žižka k psiho­analitični teoriji Jacquesa Lacana. Šanghajski profesor se sicer dotakne tudi nekaterih drugih lacanov­skih mislecev, na primer Yannisa Stavrakakisa, toda slovenski filozof je njegov svetilnik in kažipot pri pronicanju v »ego« in »superego« lastne nacije s pomočjo analize del sodobnih kitajskih mislecev, katerih intelektualno poslanstvo je najti imaginarno »polnost« Kitajske, kitajske civilizacije ali kitajske nacije.

Wu je namenoma kot predmet fantazije, o kateri piše, izbral mnogokrat omenjen simbol zmaja, ker je ravno fantazija velikega zmaja odgovor na kitajsko vprašanje »Kaj sem jaz Drugemu?« in »Kaj Drugi hoče od mene?«

Wu Guanjun opozarja, da to, kar Žižek imenuje »temeljna fantazija« subjekta, deluje kot obrambni ščit, ki prikriva nedoslednost simbolne ureditve. »Če takšna fantazija preneha podpirati naš subjektivni pristop k stvarnosti, pride na dan travma,« zapiše Wu. Če deluje fantazija v funkciji obrambe, ni niti malo nerealistična halucinacija, ampak je, nasprotno, bistven ­temelj stvarnosti.

Kreativno srečanje Vzhoda in Zahoda

Na koncu, pravi Wu Guanjun, moramo vse, kar so kitajski intelektualci pisali v preteklih letih, vzeti ne samo kot intelektualni proizvod njihovega mišljenja, ampak tudi, kar je še bolj pomembno, kot pot k oživljanju Konfucijevega izreka »postaviti svoje življenje na pravilen način«. Pri tem je lacanovsko-žižkovski pristop h kitajski sodobni misli pravzaprav poskus postaviti fantazijo v službo razumevanja kitajske stvarnosti.

Wu Guanjun gre v svoji knjigi skozi vse faze intelektualnega vijuganja preteklih treh desetletij, zato namesto sklepa poskuša »prečiti fantazijo«, da bi jo skozi vseobsežno razumevanje njenega porekla in cilja osvobodil podrejanja Drugemu. Od začetka do konca te zahtevne knjige doživljamo enega najbolj kreativnih srečanj Vzhoda in Zahoda, piše v recenziji Fantazije velikega zmaja Žižek, in to na način, ki pripomore k spreminjanju tako enega kot drugega. Skozi subtilne odtenke vprašanja, kaj kitajski intelektualci pravzaprav hočejo, nas Wu pripelje pred vrata možnih odgovorov na to, kaj pravzaprav je današnja Kitajska.

Wu ne da enostavnega odgovora, ampak poda večdimenzionalen zemljevid razmišljanja o kitajski psihološki sliki, ki se na trenutke zdi zapletena, na trenutke pa enostavna in prepoznavna. Čeprav lahko knjigo beremo na več načinov, vsak od njih vsebuje razumevanje Kitajske, ki je odsotno vsakič, ko poskušajo nekateri z gospodarskim slovarjem razložiti »kitajski model«, s političnimi pojmi raztolmačiti »komunistični kapitalizem« ali pa z zahodno logiko doumeti odnos med novim nacionalizmom in redefinicijo postmaoističnih »kitajskih sanj«.

Fantazija velikega zmaja je pomembno delo, mogoče celo eno najbolj pomembnih, kar se jih je od začetka stoletja pojavilo na področju kitajskih študij. Ali bomo po koncu branja tristo strani zgoščenega teksta vedeli kaj več o Kitajski? Nedvomno da. Wujevo delo je pomembno tudi zato, ker bomo ob branju veliko spoznali tudi o samih sebi. Fantazija je namreč univerzalen način objektivizacije subjektivnega, ki obstoj posameznika, družbe in nacije naredi še toliko bolj prepoznaven, neodvisno od jezika, kontinenta in zgodovinskega konteksta, ki nas vztrajno razdvaja.