Tiskane izdaje
»Ker je grofica skoraj vsako leto rodila, je najbrž prenehala likovno ustvarjati.« V ta stavek, nanaša se na biografijo Ljubljančanke Marie Josefe Theresie Hohenwart, katere življenje se je 29. marca leta 1846 izteklo v Pragi, še pred stoletjem pa je bilo njeno tihožitje uvrščeno v stalno postavitev Kranjskega deželnega muzeja, lahko z današnje, več kot poldrugo stoletje dolge časovne distance projeciraš marsikakšen pomen.
Seveda se ponuja tudi ironičen, a zgoščeno odraža ustvarjalnost prenekatere likovne ustvarjalke na Kranjskem od poznega 18. do nekje sredine 19. stoletja.
Njihove usode, pozabljene ali le v fragmentih znane opuse in mreže odnosov, v katere so medsebojno vstopale ali pa so jim bili dani »po rojstvu«, je v knjigi z naslovom Vzporedni svetovi; Risarke in slikarke prve polovice 19. stoletja na Kranjskem zbrala dr. Lidija Tavčar iz Narodne galerije. V tem muzeju so jo sozaložili z Modrijanom, sledi pa drobnejši izdaji Odsotnost/prisotnost likovnih ustvarjalk v leksikonih in enciklopedijah iz leta 2006, v kateri se je ista avtorica omejila na evidentiranje pojavljanja likovnic v obstoječi leksikografski literaturi. Tokratna novost prinaša rezultate težjega dela raziskovanja, pretresa arhivskih podatkov in zapisov v literaturi ter evidentiranja ohranjenih del ustvarjalk, pa čeprav le do (okvirno) generacije, rojene sredi 19. stoletja, cilj njenih 454 strani pa ostaja enak: aktualiziranje prisotnosti prezrtih likovnic, četudi v največji meri zgolj diletantk iz vrhnje plasti plemiške in meščanske družbe.
Bolj sociološko
Zanimiva je že posplošena definicija ženske slikarke v 19. stoletju, ki jo je avtorica povzela po hrvaški umetnostni zgodovinarki dr. Ivani Mance. Slikarka 19. stoletja je privilegirana hčerka bogatih staršev, ki v rani mladosti vadi slikanje in risanje, ker ji starši priskrbijo primerno šolanje. Je bogato poročena in čeprav kdaj živi v tujini, ne pozabi na svojo nacionalno identiteto. Tako ji v umetniškem panteonu, ki je zgrajen na heteroseksualni normi in mora kot tak ponuditi tudi ženski ideal, pripade vloga ženskega rodnega ideala, nekoga, ki se ob vlogi spoštovane matere in žene posveča tudi umetnosti. Ob služenju družini z umetnostjo – te se je je naučila od moškega – služi očetnjavi in nastopa kot duhovno vzvišena, izobražena in politično osveščena.
Dr. Tavčarjeva je v tem obrazcu prepoznala Amalijo Oblak (1813–1860), eno tistih osebnosti iz knjige, ki si jo kaže zapomniti že zaradi vpetosti v narodno prebujo. Osnov risanja in slikanja se je učila zasebno pri Matevžu Langusu, kasneje na Dunaju pri slikarju Leopoldu Kupelwieserju, že na domu staršev, zbirališču ljubljanskih izobražencev, pa je spoznala Prešerna in Čopa. Poročila se je s pesnikom Franzem Hermannom pl. Hermannstahlom, ki je prav tako vstopil v krog Prešerna in Čopa, urejal Carniolo in skrbel za objave slovenskih pesmi ter njihovih prevodov v nemščino. Prešerna je prevajal tudi sam. Amalija je med drugim s svojevrstno mehkobo v izrazu portretirala Čopa ter botanika in ustanovitelja ljubljanskega botaničnega vrta Franca Hladnika, seveda pa učenje slikarstva omogočila tudi hčerki Theodori Hermannstahl.
Pripadnic elite, tako slovensko kot nemško orientirane, ki so se diletantsko posvečale umetnosti, je bilo razmeroma veliko – najbolj prepoznavna med njimi ostaja Marija Auersperg Attems (1816–1880), soproga pesnika Antona Aleksandra Auersperga oziroma Anastasiusa Grüna (Zelenca), sicer pa slikarka cvetličnih tihožitij in ljubiteljica motiva okrasnega slaka –, seveda pa kaže izpostaviti predvsem obe prvi tukajšnji profesionalni slikarki. Henriko Langus (1836–1876) in Ido Kühnl (1853–?).
Prva je bila nečakinja omenjenega Matevža Langusa in če je sam deloval kot zasebni pedagog generacije tukajšnjih najstniških plemkinj in meščank, je Henrika, portretistka, avtorica sakralnih del in risarka, »podedovala« naslednjo generacijo. Kljub statusu tukajšnje prve slikarke v pravem pomenu besede doslej še ni bila deležna retrospektive (kar se bere kot precej nezaslišano), slikarsko pa se je ob uku pri stricu izobraževala na Dunaju pri Karlu Blaasu, zatem v Dresdnu pri Carlu Ludwigu Adolfu Ehrhardtu, nato znova na Dunaju, kasneje pa še v Benetkah. Na pot poklicne slikarke v Ljubljani je krenila okoli leta 1862. »Farmani so zelo hvaležni, da jim je umetnica za mali denar (50 gld.) cerkveno lepoto tolikanj zvišala. Naj bo posebno priporočena tudi še vsem drugim, ki hočejo imeti po nizki ceni lepih novih podob, ali svoje stare večkrat marogasto napravljene z umetnimi zamenjati,« se glasi reklamno sporočilo o njej, ki je leta 1873 izšlo v Zgodnji Danici, nanašalo pa se je na njeno delo na Rakitni. Langusova, ki je umrla že v starosti 40 let, je bila tudi prva kranjska likovna pedagoginja na učiteljišču z redno mesečno plačo.
Med njenimi učenkami je bila tudi Ida Künl, ki je prav tako izšla iz umetniške družine – gre za hči znanega slikarja Pavla Künla – in se angažirala kot avtorica otroških portretov. Eden stereotipov tistega časa je bil, da otroke ustrezneje naslikajo ženske (danes nemara menimo, da ustrezneje ilustrirajo otroško literaturo), preživljala pa se je tudi s kopiranjem del starih mojstrov in poučevanjem. Evidentiranje njenih del, znanih iz zapisov, doslej ni bilo najuspešnejše. V Narodnem muzeju Slovenije je pristalo njeno olje Bakhantkinja z dokaj drzno ikonografijo (v skladu z naslovom predstavlja dokaj razgaljeno in hedonistično veseljakinjo ob pitju ...), ki je tudi njeno edino delo, objavljeno v knjigi.
Na področju izstopajoče ikonografije lahko sicer obžalujemo izgubo serije kar 120 upodobitev duševno bolnih ljudi, ki jih je kot ilustracije knjige svojega brata, uglednega strokovnjaka na področju medicine Frana Viljema Lipiča, ustvarila Terezija Lipič - Köstl (1800–po 1869), prav tako učenka Matevža Langusa, ki se je izoblikovala tudi v Benetkah, kamor je odpotovala z nič manj kot cesaričino podporo.
Turnograjska – najznamenitejša avtorica
V knjigi izstopa tudi poskus umestitve neprimerno znamenitejše osebnosti iz tukajšnje širše kulturne zgodovine v pregled ženskega likovnega ustvarjanja, namreč Josipine Urbančič – oziroma Turnograjske (1833–1854) –, ki se je kot prva slovenska pisateljica, pesnica, avtorice pomembne korespondence in »predmet« občudovanja tukajšnjih narodno zavednih romantikov v času po marčni revoluciji že davno otresla anonimnosti. Avtorici povesti in nekaj poezij sta sicer »previdno in le pogojno« pripisani dve risbi, ki sta po zaplembi in razpršitvi pomembne zbirke njene rodbine – ta se je v Polhovem Gradcu ohranila do konca druge svetovne vojne – preko Federalnega zbirnega centra pristali v Mestnem muzeju Ljubljana. Risbi prikazujeta staro kmečko hišo in stari most, obe sta signirani z Josipina, ob inventarizaciji pa ju je kot domnevno pisateljičini (z dodanim vprašajem) označil že France Stele.
Ta pomembna osebnost iz tukajšnjega literarnega življenja je sicer ugasnila izjemno zgodaj. Leto po poroki in selitvi v Gradec je rodila mrtvega otroka, kmalu zatem zbolela in umrla, še ne stara 21 let, v knjigi pa ni edina, ki ji je bilo kljub privilegiranemu stanu danih zelo malo let. Življenja plemkinj so se lahko iztekla zgodaj, ob porodu ali bolezni, le nekaj let zatem, ko so kot najstnice risale in slikale, se, skratka, prepuščale ustvarjanju, katerega sledi lahko danes predstavljajo dela, podpisana le z družinskim ljubkovalnim imenom.
Se bodo njihovi dosežki po izidu knjige, ob pisanju katere se je morala avtorica soočati tudi z odločitvijo, ali in do katere mere sloveniti njihova imena, obdržali na površju? V napovedanem programu Narodne galerije, v kateri v depojih hranijo veliko gradiva, obravnavanega v knjigi, ni zaznati, da bi izid knjige podprli z razstavo, s katero bi omogočili stik javnega pogleda s tem gradivom. Bo priložnost, ko bo na svetlem še knjiga z imeni in opusi likovnic, rojenih v drugi polovici 19. stoletja?
