Knjiga za potrpežljivega bralca

Kaj je vedela Maisie: Branje dela Henryja Jamesa malce popestri zadržan, nekoliko specifičen humor.
Objavljeno
07. marec 2018 11.32
Peter Rak
Peter Rak

Nekatere raziskave kažejo, da ima tako imenovano digitalizirano življenje porazne vplive na našo sposobnost koncentracije.

V povprečju naj bi se sposobnost osredotočanja­ zmanjšala na pičlih osem ­sekund. Branje viktorijanske ­literature ob tako nizki intenziteti percepcije ni najbolj zabavno, še zlasti, če gre za delo ­Henryja Jamesa.

Knjiga Kaj je vedela Maisie, ki smo jo v slovenskem prevodu dobili več kot stoletje po prvem izidu, je namreč brez suspenza, takšne ali drugačne zgodbe ali dramaturškega loka in s tem povezanih vsebinskih in razpoloženjskih amplitud. Gre za precej suho deskriptivno pisanje z distanco, ki ni samo brez razčustvovanosti, temveč na videz skoraj brez emocij, edino, kar nekoliko popestri branje, je zadržan, nekoliko specifičen humor.

Če temu dodamo še nenavadno dolge stavke, ki lahko zasedejo tudi pol strani in so nemalokrat sestav­ljeni le iz drobnih, na videz pustih in nepomembnih observacij, knjiga zahteva potrpežljivega bralca. Vendar se ob vztrajnem branju iz vseh teh drobcev opisov in dialogov sestavi dovolj prepričljiv mozaik, ki drugače obravnava otroško oziroma mladostniško problematiko, ki je, kar zadeva odnos nekaterih staršev do otrok, češ da so otroci zgolj bolj ali manj breme, očitno večna in univerzalna.

Otrok, ujet v krog

Maisie, ki je ujeta v nenavaden krog ločenih in na smrt sprtih staršev in guvernant, vsi so tudi zapleteni v medsebojne in zunanje intimne peripetije, namreč James obravnava skozi posebno optiko, ki odstopa od današnjega pojmovanja in zajame mlado osebo v vsej njeni kompleksnosti. Ta je sicer skrita za tedanjimi družbenimi konvencijami, tako da so njene reakcije prikrite, vendar je v ozadju vendarle dovolj sugestij in namigov, da se bralec zave vseh razsežnosti težav, ki kljub arhaično viktorijanski uglajeni prezentaciji niso nič manj težke in travmatične, kot če bi bile predstavljene v bolj brutalno odkriti verziji.

Jamesovi protagonisti karakterno niso shematični in črno-beli, vendar – seveda z izjemo Maisie in gospe Wix, Maisiejine končne izbire – posebnih distinkcij med njimi vendarle ni. Vsak se skladno z možnostmi poskuša intimno in socialno pozicionirati, bolj kot morebitni moralni in etični zadržki jih pri tem omejujejo družbene norme. Navidezna kultiviranost ne legitimira ali opravičuje njihove frivolnosti in neodgovornosti, je pa pisateljev kritični ton izražen posredno in brez eksplicitnih sodb.

Sinonim za vitalnost

Maisie je sinonim za vitalnost in radoživost, kar je morda aluzija na ­Jamesovo ameriško poreklo, saj je bil sicer vseskozi fasciniran z evropsko kulturo in tradicijo, vendar je prav tako cenil ameriškega netradicionalnega in svobodnega duha. Tukaj je tudi naivnost dekletca. Ta je občasno, da bi se izognila konfliktom in ublažila tenzije, tudi za­igrana, vendar je primarna vendarle njena sončna narava. To je verjetno v določeni meri samo­obrambni mehanizem, saj jo odlikuje pronicljiv vpogled v svet odraslih, ki ga je hočeš nočeš prisiljena sprejemati, medtem ko so njene želje in prioritete spregledane.

Druga Jamesova značilnost, ki odklanja samozadovoljno navidezno rafiniranost in rigidnost evropske družbe, ki nadvse ceni zunanjo pojavnost, smisel za red in površno znanje, ki služi predvsem lahkotni konverzaciji, je njegova favorizacija guvernante gospe Wix. Njen videz je vse prej kot privlačen, oblači se skromno (»v preprosto grdo obleko v barvi njuhanca, obrobljeno s satenastimi trakovi v obliki pokrovač, ki se je bleščala od starosti«), prav tako je skromno njeno znanje, vsaj če ga merimo z uradniškimi pravili.

Te svoje »pomanjkljivosti« nadomesti s pripovedovanjem zgodb, ki jih »posreduje s spominom, ki je nikoli ni pustil na cedilu, in z bogatimi podrobnostmi, ob katerih je Maisie uživala«. Predvsem pa jo odlikuje brezpogojna in pristna naklonjenost varovanki, kar je pravzaprav edina tovrstna Maisiejina izkušnja v obdobju ­adolescence.

Marginalni lik

Gospa Wix je edini nekoliko dickensovski lik v tem Jamesovem delu. Prevelika ekscentričnost, nenavadnost, marginalnost in živopisnost literarnih junakov, ki so bili v britanski književnosti 19. stoletja zelo priljubljeni, saj so bili najučinkovitejša in predvsem najbolj neposredna kritika zlorab in krivic industrijske dobe, še zlasti v velemestih, pisatelja ni zanimala. Bližje­ so mu bile subtilno niansirane pripovedi, ki prav tako glasno ali pa še bolj kot kričavi pamfletizem opozarjajo na to, da se drama dogaja tudi tam, kjer je na videz vse v najlepšem redu.

Knjiga je, kot omenjeno, zaradi strukture precej zahtevno, občasno tudi nekoliko mukotrpno berilo, vendar s solidnim rezultatom. Danes so bolj priljubljene radikalnejše različice. Če ni drastičnih ekscesov in bizarnih zlorab, praviloma zadeva ni preveč zanimiva. Ali pa se ljudje zadovoljijo zgolj s filmskimi priredbami književnih del, tudi Kaj je vedela Maisie je bila pred šestimi leti ekranizirana.

Vendar film razen naslova s knjigo nima nič skupnega, scenarist je iz nabora likov črtal tudi ekvivalent gospe Wix, torej je to zgolj poljudna sentimentalna adaptacija, ki ne analizira nobenih vprašanj, ki jih odpira Henry ­James.