Tiskane izdaje
»Izid knjige mi pomeni nekaj takega kot rojstni dan. Čas teče in kar na lepem si star, kolikor pač si. Zgodbe se nabirajo in kar na lepem je knjiga njihovega izbora težka skoraj dva kilograma. Sem pa začudena in res zelo vesela, da jih še kdo rad bere,« je dejala pisateljica in prevajalka Polonca Kovač, ki je februarja praznovala osemdeseti rojstni dan. Njena nova zbirka zgodb je z rahlo zamudo tudi že stopila na pot med bralce.
Polonca Kovač sodi med najpomembnejše slovenske pisateljice za otroke. Med njenimi najbolj znanimi deli so Pet kužkov išče pravega (ilustracije Aco Mavec, 1982), Težave in sporočila psička Pafija (ilustracije Marjan Manček, 1986), Mali medo (ilustracije Jelka Reichman, 2000), Andrejev ni nikoli preveč (ilustracije Melita Volk Štih, 1980) in Urške so brez napake (ilustracije Alojz Zorman, 1980). Ne gre pozabiti, da je ustvarila tudi približno osemdeset scenarijev oddaje Živ Žav, serije, kot je bila Martina in strašilo, slovenskim bralcem pa je znana tudi kot prevajalka. Grimmove pravljice je prvič v celoti prevedla v slovenski jezik leta 1993. Za prevod je bila uvrščena tudi na Ibbyjevo častno listo (2006).
Težko je z nekaj besedami zaobjeti značilnosti pravljic Polonce Kovač, a zdi se, da njihovo radoživost najbolje simbolizira kar uvod v eno njenih najprepoznavnejših in najbolj priljubljenih del Pet kužkov išče pravega. »Nekoč je bila ... Kraljična? Ni govora, nekoč je bila košara. V njej je ležala jazbečarska mamica in kar naprej štela do pet. Pravkar je namreč dobila pet otrok, pet malih jazbečarjev. Bili so tanki in dolgi kot močeradi, pa vendar jazbečarji od smrčka do konca junaškega repka. Jazbečarska mamica je bila vsa iz sebe od veselja, to si lahko misliš.«
Ali kot je v spremni besedi povzela literarna zgodovinarka Marjana Kobe, se z »vedrino in specifičnimi odtenki humorja, ki speljujejo bližnjico do doživljajskega sveta otroških bralcev, ujame blaga ironija; kot podton, včasih že kar kot podtekst: ob njej pa se muza življenjsko izkušeno odraslo bralstvo.«
Najljubša ji je vselej zadnja
Polonca Kovač je povedala, da ji je vselej najljubša zadnja pravljica, ki jo napiše. »Ker sta takrat v meni še živa veselje in napor, ko sem iskala vzroke in razumevanje, zakaj nekdo ravna tako, kot pač ravna. Vsakdo v pravljici mora biti resnična in živa oseba, naj bo to likalnik, kamela, kakšna Urška, profesor ali ciklama. In tudi kraj, kjer se zgodba razpleta, naj bo čim bliže resnici. Pravljice sicer lahko malo pretiravajo, ampak v glavnem morajo biti resnične. Moja zadnja knjiga je Gorski vrt, za vse odprt,« je razkrila.
V predračunalniških časih je pisala pravljice s svinčnikom v zvezek. »Tako sem lahko pisala pa tudi črtala in popravljala, kjer sem hotela. Samo da sem bila sama. Potem je bilo treba vse pretipkati; velikokrat sem se zmotila, in preurejati besedilo je bilo težko. Nato je prišel računalnik. Kakšno olajšanje! Posedanja po štorih v gozdu je bilo sicer konec, zato sem pa lahko kadarkoli preuredila vse, kar sem hotela.«
Zdaj prenaša računalnik med dvema mizama. Za tisto v Ljubljani gleda na staro brezo, za tisto v svojem blegoškem domu pa na ptičjo hišico in jerebiko. Čeprav se sliši nekam pravljično, je čisto res, je poudarila. Da je tisto najslavnejše slovensko gnezdo petih jazbečarjev domovalo pri njej doma, je mnogim znano, a kot je dejala, so pravzaprav vse zgodbe, ki si jih je izmislila, tesno povezane z njenim življenjem, tudi z družino.
»Ne samo Pet kužkov; za svoje zgodbe sem srečala cel kup 'modelov'. Živalce, z lunino vred, gospodinjski aparati, igrače in vse drugo so portret tega ali onega iz mojega ožjega in širšega okolja. Tudi kakšen avtoportret se najde vmes,« je iskreno priznala. Vse to so v risane podobe prelivali različni ilustratorji, najpogosteje Melita Volk Štih, Marjanca Jemec Božič in Marjan Manček, medtem ko se je, denimo, pet jazbečarjev zapisalo v kolektivni spomin bralcev po ilustracijah Aca Mavca.
Stol in vrtni palčki za vnukinji
Polončina vnukinja Nika Kovač, ki je pomagala pri izboru zgodb s svetlomodrimi platnicami Kaj se komu sanja, se je iz otroštva spomnila, kako so prihajali k babici še sveži izvodi njenih novih knjig, zapakirani v škatlah. Babica, ki jo je klicala kar Polonca, jima je s sestrično Katarino pričarala pravi pravljični svet tudi v živo, na svojem vrtu pod Rožnikom. »Pod najbolj košato smreko, ki je spuščala veje skoraj do tal, je postavila stol in vrtne palčke, da bi nama pripravila veselje,« se je spomnila in dodala, da so jo sošolci in sošolke spraševali, ali lahko babičine knjige recitira kar na pamet. Tega seveda ni znala, in šele zdaj, ko jih je prebirala kot soustvarjalka izbora – to je bila zanjo zelo zahtevna in odgovorna naloga, je poudarila –, jih je doživela v celoti pa tudi z drugačnimi očmi.
Presunilo jo je predvsem to, kako močen pečat časov, v katerih so nastale, nosijo. »Dva dni, preden je šla knjiga v tisk, sva z urednico Ireno obsedeli pred kupom pravljic, v katerih se skriva toliko pomembnih drobnih sporočilc, ki dokazujejo, kako vsestranska ustvarjalka je Polonca,« je poudarila Nika Kovač, diplomirana sociologinja in antropologinja ter skorajšnja magistra antropologije. Sodelovanje pri nastajanju antologije je opisala kot eno najlepših stvari, ki so se ji zgodile v zadnjem času. Dragoceno je bilo še v enem pogledu: veliko sta se pogovarjali in začeli drugače gledati druga na drugo.
Izumila svoje žanre
V Mladinski knjigi so se v zadnjih letih poklonili svojim najzvestejšim ustvarjalcem z izdajami antologij. Najprej znanim ilustratorkam, sledijo izbori del literarnih ustvarjalcev. Po besedah Irene Matko Lukan je Polonca Kovač samosvoja besedna ustvarjalka, angažirana in sočutna do ljudi in živali. Res je, da v njenem opusu prevladujejo prozna besedila, a se žanrsko raztezajo od realističnih in vsakdanjih pravljičnih do fantazijske, iracionalne proze in literarno-poučnih besedil.
»Poleg njenih najbolj znanih del bi izpostavila predvsem knjigo Kaja in njena družina, ki je leta 2000 prejela tudi nagrado za najboljše slovensko mladinsko leposlovno delo večernica. Za to pripoved o ločitvi je Polonca Kovač proučila strokovno literaturo o tem, kako otrok doživlja razvezo, saj se doživljanje tega travmatičnega dogodka razvija skozi značilne faze, od jeze in zanikanja do tega, da otrok prevzame odgovornost nase. Iz vsega tega je Polonca spletla literarno pripoved o močni junakinji Kaji, o njenih odnosih z mamo, očetom, bratcem, babico in dedkom, kar lahko odpre pogovor z otrokom, prizadetim zaradi ločitve staršev, hkrati pa tudi drugim otrokom pomaga razumeti stisko prijatelja ali sošolca,« je poudarila sogovornica. Knjiga je prvič izšla leta 1999 v slikanici v zbirki Povej mi z ilustracijami Maje B. Jančič, vendar je drugače zaživela v drugačnem formatu leta 2013 v zbirki Pisanice z ilustracijami Tanje Komadina.
Najbolj posebne so Špelce
Sogovornica je kot pomembno delo, ki uvaja otroke v svet branja, pisanja in besednega ustvarjanja, navedla Polončine Zverinice od A do Ž: izbrane zgodbe za otroke z ilustracijami Marjana Mančka (prvič so izšle pred desetletjem ob njenem sedemdesetem rojstnem dnevu), kar je eden od žanrov, ki jih je tako rekoč izumila Polonca Kovač. V poseben žanr bi lahko uvrstili že njeno prvo leposlovno knjigo Zverinice z Večne poti (ilustracije Melita Volk, 1975), v kateri prek posameznih živali spregovori otrokom o filozofskih in življenjskih naukih. Svoj svet je že v sredini sedemdesetih let izumila tudi z Jakcem in stricem hladilnikom (1976) pa tudi z zgodbami sanjajočih predmetov, ki so posodili antologiji naslov (Kaj se komu sanja).
Prve svoje vrste, za bralce na pragu najstniških let, so že na začetku osemdesetih let nastale Urške so brez napake in Andrejev ni nikoli preveč. »Za najbolj posebne gotovo štejejo Špelce, prav tako zgodbe zanimivega žanra, saj popisujejo zgodbe predstavnic treh generacij, babice Zofi, mame Lenke in hčerke Barbke, ki se jim kljub različnim letnicam rojstva – 1905, 1937, 1964 – dogajajo enake stvari. Te zgodbe zato nagovarjajo tudi odraslega bralca,« je poudarila Irena Matko Lukan in dodala, da ti Polončine pripovedi nevede zlezejo pod kožo. Pristaviti gre, da tam ostanejo za vedno.
