Tiskane izdaje
»Razprodano,« je mogoče prebrati na spletni strani založbe v okvirčku ob predstavitvi monumentalnega slovenskega epa Vrata nepovrata izpod peresa Borisa A. Novaka. Založba se strinja, da je Novakov ep – »prvi slovenski ep« – izjemen dosežek v svetovni poeziji. Kot pritiče dolini šentflorjanski, je to prvenstvo takoj nekoga zmotilo.
Da Boris A. Novak ni prvi pravi slovenski rapsod, se je v pismu javnosti ta teden pridušal Bogdan Novak, zatrjujoč, da avtor Vrat nepovrata »ni ne prvi in ne edini«. Prvost in edinost slovenskega epa je seveda odvisna od kriterijev, ki jih je kdo pripravljen uporabiti pri sestavljanju seznama. Bogdan Novak je na svoj seznam na prvo mesto uvrstil Uvod h Krstu pri Savici Franceta Prešerna, z dostavkoma, da se pač »smatra« za prvi slovenski ep, »pa čeprav gre samo za uvod, ne celoten ep«, sprehod po zgodovini slovenskega epa nadaljuje z idiličnim epom Triglav Frana Saleškega Finžgarja in Petim evangelijem Antona Novačana iz prvih let po drugi svetovni vojni, potem po šestih desetletjih vakuuma skromno detektira svoj ep Pesem o kralju Matjažu, po njem in pred Borisom A. Novakom še roman v verzih Sprehajališča za vračanje Ferija Lainščka in ep Vlada Žabota Sveta poroka. So bili vsi ti naslovi epi tudi zares in ne le po oznaki ali avtorjevem varljivem občutku?
Pisec spremnega besedila k tretjemu delu Vrat nepovrata, profesor z ljubljanske komparativistike Janez Vrečko, si je postavil podobno vprašanje: »Imamo pred sabo ep, roman v verzih ali morda kaj tretjega? Toda zakaj to prevpraševanje, ali gre za epos, če pa se je avtor sam odločil zanj? Za Novaka je namreč ep nadvse živ. In ne le to: verjame, da lahko v naših časih zveni sveže in avtentično prav zato, ker je več stoletij počival. Vrata nepovrata naj bi torej po nekaj stoletij dolgem počitku dokazovala vstajenje epa od mrtvih.«
Kje je več homerskega entuziazma?
Vrečko v študiji, ki poskuša ujeti vso kompleksnost Novakove »pesniške norosti« na 2300 straneh ponuja prepričljive odgovore: »Tudi vsebinska disparatnost pesnitve pritrjuje temu, da gre za ep in ne za roman v verzih, saj ni ene same (ljubezenske) zgodbe, ampak množica spevov, ki jih s homerskim entuziazmom med seboj povezuje avtor sam. [...] Vse navedeno ustreza kriterijem epskosti. K temu je treba dodati še epsko širino v treh obsežnih knjigah.« Vrečko ugotavlja, da se je z epom oziroma eposom Novak »vrnil k prazačetkom pesniške besede, k njenemu ustnemu izročilu. Spomin je zamenjal nagovor Homerjeve muze, v ozadju pa so bile očetove in druge nekdaj slišane pripovedi.«
Če bi upoštevali Vrečkovo sklepno ugotovitev, da je Boris A. Novak s pomočjo poezije Slovencem »odkril« njihovo zgodovino, razmaknil njihovo pregovorno ozkost in jih, soočene z lastno odgovornostjo, postavil na oder zgodovine, bi bilo zanimivo videti izsledke natančnejših analiz epov oziroma »epov«, ki jih je na svoj seznam uvrstil Bogdan Novak, saj njihove uvrstitve ne argumentira niti z besedo.
O njegovem junaškem epu sestavljalec gesla na wikipediji trdi, da ga je upesnil po ljudskih motivih. Avtor sam je o svojem epu zatrdil: »To je ep, ki govori sicer o kralju Matjažu od njegovega kronanja do smrti, a tudi o večnem življenju po smrti, o boju z Bogom, o povezanosti človeka in narave, o hrepenenju po pravičnosti in spoznanju smisla življenja«, v Bukli pa so ob izidu suvereno, a brez dodatnih argumentov, zapisali, da je v Pesmi o kralju Matjažu »v več kot osem tisoč verzov, štiristopičnih trohejev in prvi slovenski ep povezal ljudske pesmi in pravljice o tem našem junaku«.
Kakšen je torej začasni rezultat? Bogdan Novak trdi, da je prvi slovenski ep Uvod h Krstu, drugi, da je prvi ep njegov Kralj Matjaž, tehtni argumenti govorijo, da je prvak nedvomno Boris A. Novak z Vrati nepovrata.
Pogledujoč Novakov seznam, je eden od tukajšnjih literarnih zgodovinarjev opozoril še na delo duhovnika, pesnika in prevajalca Jerneja Levičnika, sodelavca Krajnske čbelice, čigar daljši ep Katoliška Cerkevv petnajstih spevih s skoraj 10.000 verzi je ostal v rokopisu.
