Konča se z narobe obrnjeno skodelico – brez kave
Skodelica kave v slikanici: Izvirno Cankarjevo besedilo prvič v celoti v slikaniški obliki
Odpri galerijo
Cankarjeva mati, katere podoba se ni ohranila v nobeni obliki, se tudi v slikanici pojavi le enkrat, takrat, ko z žarečimi očmi prinese kavo sinu. Ilustracije Peter Škerl
»Ivana Cankarja (verjetno) poznamo. Njegovo skodelico kave, ki mu ne prinese užitka, pač pa le grenak občutek krivde, tudi. Ampak videti Cankarja in njegovo Skodelico je nekaj drugega. Za to priložnost je poskrbel mojster ilustracij Peter Škerl, nastala pa je vrhunska knjiga za tiste, ki Cankarja poznajo, in one, ki ga (še) ne,« piše na platnici v slikanici upodobljene slovite Cankarjeve črtice Skodelica kave. Te dni je pri založbi Miš izšla v dvojezični, slovensko-angleški izdaji.
Potem ko je letošnja stota obletnica smrti Ivana Cankarja bralcem že konec preteklega leta prinesla nove interpretacije njegovih najprepoznavnejših knjižnih del z že drugič nagrajeno zbirko Cankar v stripu – včeraj je predsednik republike Borut Pahor ustvarjalce Andreja Rozmana Rozo, Damijana Stepančiča, Boštjana Gorenca Pižamo, Tanjo Komadina, Žigo X Gombača in Igorja Šinkovca odlikoval z jabolkom navdiha – je med bralce prišla še upodobitev ene njegovih najbolj kultnih avtobiografskih črtic v slikanici s podpisom ilustratorja Petra Škerla. Pred njim sta se v zadnjih letih s Cankarjem v slikanici spoprijela že Jelka Godec Schmidt s Peharjem suhih hrušk in Damijan Stepančič s Hlapcem Jernejem in njegovo pravico.
Škerl se je pri prenosu pisateljevih besed v podobe, za kar je porabil pet mesecev dela, odločil za tehniko lavrirane risbe, saj risba po njegovem videnju premore veliko več značajskosti; barvo vidi šele kot element sekundarnega pomena. Avtorici spremne besede dr. Dragica Haramija in dr. Janja Batič pa k temu dodajata, da je svoj likovni izraz z bogatim rastiranjem in rjavimi toni prilagodil trpki vsebini besedila. Po njegovem slikanica meji na strip ter je čtivo predvsem za odraslega bralca. »V različnih obdobjih ga bereš drugače,« pravi.
Kot ustvarjalca ga vedno zanima predzgodba in tudi pred to nalogo se je poglobil v Cankarjevo življenje, da bi razumel, kako je živel in kako je izkustvo težkega otroštva oziroma življenja vplivalo na njegovo poklicno pot, kaj ga je pripeljalo do tega, da je postal pisatelj, kaj do tega, da je bil izpričan socialdemokrat, ki je pisal in govoril o pravičnosti in krivici. Cankarja spoznamo kot obupanega, z glavo, uprto v dlani, in sedečega na postelji, nato v klobčiču duševne bolečine na postelji. Tu so tudi njegova pisateljska soba pa gostilna in cerkev, ki so za slovenske bralce prepoznavno tiste z Rožnika, in za povrhu cerkev tu stoji zavoljo še drugega, simbolnega vidika – preizpraševanja vesti o krivdi, kar Cankar povzema z besedami, značilnimi za posvečene prostore. Piše o svetem duhu, duši, grehu, odvezi, katekizmu, pravičnem in nezmotljivem sodniku, grešniku, spovedniku …, četudi je krivica proti človeku, ki ga je ljubil, črn madež na srcu, ki ostane za vekomaj, srce pa je pravičen in nezmotljiv sodnik. »Le malo grehov je napisanih v katekizmu in še tisti niso poglavitni. Če bi bilo srce spovednik – dolga in strašna bi bila spoved!« je med drugim zapisal Cankar. Škerl pa pri tem bralcu pušča svobodno interpretacijo, ko ga iz njegove sobe napoti proti cerkvi (oziroma Ljubljani).
Na poti z Rožnika mimo cerkve v mesto se podoba Cankarja prelomi, zdaj se po klancu začne dvigati Cankar mladenič. Tisti izpred petnajstih let, ki je prišel domov in ostal doma tri tedne ter postal tisti sin, ki je zavrnil materino skodelico kave, četudi je tako hotela ne glede na žrtvovanje ugoditi njegovi želji. Spoznamo tistega Cankarja, ki ne premore tako urejenega videza, ne klobuka, kaj šele krizanteme v gumbnici površnika, a hkrati premore vso vznesenost mladega človeka, ideal, zanos, ki ga vodijo k pisanju. Ko mu pozneje tuja ženska v tujini prinese kavo v izbo, ko ga je, kot pravi sam, »izpreletelo, zaskelelo v srcu tako močno, da bi vzkriknil od bolečine. Zakaj srce je pravičen sodnik in ne pozna malenkosti …«, se spet vrnemo k začetku. Tudi k začetni ilustratorjevi upodobitvi. Tu, kot poudarja Škerl, se v sklenjen krog branja in gledanja povežejo vsi trije Cankarjevi življenjski cikli.
Znotraj teh pa je še kar nekaj detajlov, ki jih je poleg (bele) krizanteme v gumbnici površnika mogoče opaziti ali pa ne. »Pred gostilno je mogoče srečati tudi hlapca Jerneja, mladega Cankarja srečamo na klancu, medtem ko se nam mama, za katero ne vemo, kakšna je bila videti, razkrije samo v trenutku, ko ji oči najbolj žarijo, potem njen obraz znova izgine. Tudi tuje ženske, ki mu pozneje prinese kavo, ne definiram, ko se začne spominjati mame, jo lahko prepoznamo v mali sličici med platnicami. Pri upodobitvi Cankarja na naslovnici s skodelico v roki pa sem se obrnil širše, naslonil sem se na Hamletov lik,« pojasnjuje Škerl ter dodaja, da pogled v levo razkriva njegovo zazrtost v preteklost. Besedilo je na več točkah podkrepil s kavo; na začetku se njen vonj omamno širi iz skodelice, nato poskrbi, da je z njo pokapljana marsikatera stran, na koncu pusti okrogel odtis. Usodo (Cankarjevega) življenja pa zapečati narobe obrnjena skodelica, ki ne izda odgovorov. Vsekakor se kaže strinjati z ugotovitvijo ob včerajšnji podelitvi jabolka navdiha, da je Ivan Cankar sto let po svoji smrti postal del popularne kulture. Kava je danes še bolj priljubljen napitek, krivde v vseh oblikah pa še zdaleč ni manj. Zaradi česar se zdi slikanica še kako aktualno branje tudi za tiste, ki razumejo vsaj angleško.
Potem ko je letošnja stota obletnica smrti Ivana Cankarja bralcem že konec preteklega leta prinesla nove interpretacije njegovih najprepoznavnejših knjižnih del z že drugič nagrajeno zbirko Cankar v stripu – včeraj je predsednik republike Borut Pahor ustvarjalce Andreja Rozmana Rozo, Damijana Stepančiča, Boštjana Gorenca Pižamo, Tanjo Komadina, Žigo X Gombača in Igorja Šinkovca odlikoval z jabolkom navdiha – je med bralce prišla še upodobitev ene njegovih najbolj kultnih avtobiografskih črtic v slikanici s podpisom ilustratorja Petra Škerla. Pred njim sta se v zadnjih letih s Cankarjem v slikanici spoprijela že Jelka Godec Schmidt s Peharjem suhih hrušk in Damijan Stepančič s Hlapcem Jernejem in njegovo pravico.
Škerl se je pri prenosu pisateljevih besed v podobe, za kar je porabil pet mesecev dela, odločil za tehniko lavrirane risbe, saj risba po njegovem videnju premore veliko več značajskosti; barvo vidi šele kot element sekundarnega pomena. Avtorici spremne besede dr. Dragica Haramija in dr. Janja Batič pa k temu dodajata, da je svoj likovni izraz z bogatim rastiranjem in rjavimi toni prilagodil trpki vsebini besedila. Po njegovem slikanica meji na strip ter je čtivo predvsem za odraslega bralca. »V različnih obdobjih ga bereš drugače,« pravi.
V klobčiču duševne bolečine
Kot ustvarjalca ga vedno zanima predzgodba in tudi pred to nalogo se je poglobil v Cankarjevo življenje, da bi razumel, kako je živel in kako je izkustvo težkega otroštva oziroma življenja vplivalo na njegovo poklicno pot, kaj ga je pripeljalo do tega, da je postal pisatelj, kaj do tega, da je bil izpričan socialdemokrat, ki je pisal in govoril o pravičnosti in krivici. Cankarja spoznamo kot obupanega, z glavo, uprto v dlani, in sedečega na postelji, nato v klobčiču duševne bolečine na postelji. Tu so tudi njegova pisateljska soba pa gostilna in cerkev, ki so za slovenske bralce prepoznavno tiste z Rožnika, in za povrhu cerkev tu stoji zavoljo še drugega, simbolnega vidika – preizpraševanja vesti o krivdi, kar Cankar povzema z besedami, značilnimi za posvečene prostore. Piše o svetem duhu, duši, grehu, odvezi, katekizmu, pravičnem in nezmotljivem sodniku, grešniku, spovedniku …, četudi je krivica proti človeku, ki ga je ljubil, črn madež na srcu, ki ostane za vekomaj, srce pa je pravičen in nezmotljiv sodnik. »Le malo grehov je napisanih v katekizmu in še tisti niso poglavitni. Če bi bilo srce spovednik – dolga in strašna bi bila spoved!« je med drugim zapisal Cankar. Škerl pa pri tem bralcu pušča svobodno interpretacijo, ko ga iz njegove sobe napoti proti cerkvi (oziroma Ljubljani).
Škerl se v slikanici poigrava tudi s simbolnim pomenom cerkve oziroma preizpraševanjem krivde. Ilustracije Peter Škerl
Prelom na poti z Rožnika
Na poti z Rožnika mimo cerkve v mesto se podoba Cankarja prelomi, zdaj se po klancu začne dvigati Cankar mladenič. Tisti izpred petnajstih let, ki je prišel domov in ostal doma tri tedne ter postal tisti sin, ki je zavrnil materino skodelico kave, četudi je tako hotela ne glede na žrtvovanje ugoditi njegovi želji. Spoznamo tistega Cankarja, ki ne premore tako urejenega videza, ne klobuka, kaj šele krizanteme v gumbnici površnika, a hkrati premore vso vznesenost mladega človeka, ideal, zanos, ki ga vodijo k pisanju. Ko mu pozneje tuja ženska v tujini prinese kavo v izbo, ko ga je, kot pravi sam, »izpreletelo, zaskelelo v srcu tako močno, da bi vzkriknil od bolečine. Zakaj srce je pravičen sodnik in ne pozna malenkosti …«, se spet vrnemo k začetku. Tudi k začetni ilustratorjevi upodobitvi. Tu, kot poudarja Škerl, se v sklenjen krog branja in gledanja povežejo vsi trije Cankarjevi življenjski cikli.
Bela krizantema, Hlapec Jernej ...
Znotraj teh pa je še kar nekaj detajlov, ki jih je poleg (bele) krizanteme v gumbnici površnika mogoče opaziti ali pa ne. »Pred gostilno je mogoče srečati tudi hlapca Jerneja, mladega Cankarja srečamo na klancu, medtem ko se nam mama, za katero ne vemo, kakšna je bila videti, razkrije samo v trenutku, ko ji oči najbolj žarijo, potem njen obraz znova izgine. Tudi tuje ženske, ki mu pozneje prinese kavo, ne definiram, ko se začne spominjati mame, jo lahko prepoznamo v mali sličici med platnicami. Pri upodobitvi Cankarja na naslovnici s skodelico v roki pa sem se obrnil širše, naslonil sem se na Hamletov lik,« pojasnjuje Škerl ter dodaja, da pogled v levo razkriva njegovo zazrtost v preteklost. Besedilo je na več točkah podkrepil s kavo; na začetku se njen vonj omamno širi iz skodelice, nato poskrbi, da je z njo pokapljana marsikatera stran, na koncu pusti okrogel odtis. Usodo (Cankarjevega) življenja pa zapečati narobe obrnjena skodelica, ki ne izda odgovorov. Vsekakor se kaže strinjati z ugotovitvijo ob včerajšnji podelitvi jabolka navdiha, da je Ivan Cankar sto let po svoji smrti postal del popularne kulture. Kava je danes še bolj priljubljen napitek, krivde v vseh oblikah pa še zdaleč ni manj. Zaradi česar se zdi slikanica še kako aktualno branje tudi za tiste, ki razumejo vsaj angleško.
