Tiskane izdaje
Družinski avto je obtičal v poletnem prometnem zastoju. Kolona se premika zelo počasi, saj zaradi vetra zapirajo pomemben predor na poti proti Dalmaciji. Dveh malih potnikov na zadnjem sedežu ni potolažila nobena starševska ukana – zgodbica, igra ali priboljšek. Jok je bil vse bolj vztrajen in ostala je še zadnja rešitev: mobilnik s priljubljeno igro.
Takšno zadrego pozna veliko staršev, ki so v zastojih, čakalnicah in med nujnim opravilom spoznali skoraj čudežno moč pametnega mobilnika ali elektronske tablice. Zvoki animiranih podob na zaslonu so v trenutku zamenjali otroški jok. Mali uporabniki so se zamotili in odrasli so se lahko oddahnili za kar nekaj trenutkov. Toda učinkovito elektronsko varuško vse pogosteje spremlja starševska slaba vest. Je prav, da otroke potolažimo z elektronskimi napravami? Ali pa je takšen vzgojni prijem podoben tistemu iz starih časov, ko so otroški cucelj napojili z vinom, da bi ga utišali?
Računalniki, tablice in mobilniki v zadnjih desetih letih ponavljajo zgodovino elektronskih medijskih predhodnikov. Vsaka nova medijska in komunikacijska tehnologija je najprej vzbujala velika pričakovanja, preden je postala grožnja. V petdesetih letih prejšnjega stoletja je televizija vstopala v ameriške družine kot idealna guvernanta, ki bo zabavala otroke, jih vzgajala in izobraževala. A ne za dolgo. Kmalu je postala največja sovražnica morale, zdravja in družinskega življenja, saj je kvarila mladino in povzročila večino problemov sodobnega sveta. Osebne računalnike so starši kupovali otrokom kot nepogrešljiv izobraževalni pripomoček, brez katerega se ne bodo mogli pripraviti na 21. stoletje. A so v otroške sobe pripeljali pornografijo, nasilne igre in osamljenost, zato je začetno navdušenje zamenjala moralna panika.
Največji škodljivci ...
Digitalna demenca – knjiga o vplivih digitalnih tehnologij, ki jo je napisal nemški psiholog, psihiater in profesor Manfred Spitzer – zagotovo ne sodi med gradiva, v katerih se avtorji navdušujejo nad pridobitvami digitalne dobe (Mohorjeva založba, 2016, prevedel Stanislav M. Maršič). Za Spitzerja so digitalni mediji najmanj tako škodljivi kot hitra prehrana, saj ovirajo ali onemogočajo razvoj otroških možganov, škodujejo duševnemu zdravju in razbijajo pristne odnose. Argumente za takšne trditve je poiskal v znanosti – raziskavah možganov, teoriji učenja in psihologiji. Določil je tudi največje škodljivce. Tehnološke korporacije, medijske pedagoge, politike in učitelje, ki nekritično uvajajo digitalne tehnologije v šole in vrtce.
Spitzer je prepričan, da digitalne tehnologije in računalniški učni pripomočki nimajo pozitivnega učinka na razvoj otroških možganov. Interaktivne elektronske table? Neuporabne. Elektronski učbeniki? Neučinkoviti. Izobraževalne računalniške igre in videi? Marketinška prevara. Stotine elektronskih prijateljev na facebooku? Osamljenost v resničnem življenju. Avtor Digitalne demence v vsej knjigi ne najde niti enega (znanstveno preverjenega) pozitivnega primera uporabe digitalnih tehnologij. Nobena raziskava ni potrdila učnih ciljev, ki jih obljubljajo njihovi zagovorniki, naj so raziskovalci merili medijsko pismenost, spomin ali ustvarjalnost (z igranjem določene računalniške igre se pač izurimo v igranju igre). Toda digitalne tehnologije niso samo neučinkovite, opozarja Spitzer. Vse več je dokazov, da je pretirana uporaba škodljiva.
Policisti in nadzorniki cestnega prometa radi pripovedujejo anekdote o voznikih tovornjakov, ki so zaradi slepega zaupanja v satelitsko navigacijsko napravo obtičali v ozkem podvozu, ali izletnikih, ki so se zaradi napake v računalniškem programu brez osebnih dokumentov pripeljali do prve schengenske meje. Takšna odvisnost od elektronske navigacije ni samo nerodna.
Orientacija in gibanje sta zelo pomembni opravili, s katerima ljudje zaposlujemo in razgibavamo možgane, je pojasnil Spitzer – kar je najboljši način za preprečevanje ali vsaj odlaganje degenerativnih bolezni (reševanje sudokuja na tablici ni pokazalo takšnih koristi). Podobno je pokazal, da je domnevna večopravilnost samo utvara, saj ljudje ne morejo zbrano početi več opravil hkrati. Zato digitalne tehnologije ne povečujejo učinkovitosti, ampak imajo nasproten učinek. Zaradi digitalnih motenj smo manj zbrani in za enaka opravila porabimo veliko več časa kot prej. Večje so tudi možnosti za razvoj depresije, tesnobe in drugih duševnih motenj.
Le nov primer
Je Digitalna demenca kljub številnim znanstvenim in strokovnim referencam le nov primer moralne panike? Pred škodljivostmi nekdanjih novih medijev je svaril že starogrški filozof Platon, ko je opozarjal na negativne učinke pisave (ljudje si ne bodo ničesar več zapomnili, zapisano znanje ni resnično znanje …), danes pa novodobni platoni uporabljajo podobne argumente, ko branijo knjigo pred elektronskim zaslonom. Nasilne risanke, oglase za hitro prehrano in rumene novice je težko zagovarjati kot civilizacijske dosežke, ampak raziskovalcem večinoma ni uspelo dokazati vzročno-posledične zveze med medijskimi vsebinami in obnašanjem gledalcev. Če preiskovalci ugotovijo, da so mladi norveški, ameriški in francoski množični morilci igrali nasilne računalniške igre, to še ne pomeni, da so začeli pobijati zaradi teh iger. Razmerje med tehnologijami, vsebinami in njihovimi uporabniki je precej bolj zapleteno.
Pretirana ali neprimerna uporaba digitalnih tehnologij je večinoma le simptom neke druge družbene bolezni. Spitzerja ni zanimalo, zakaj starši doma ne odložijo elektronskih naprav (ker jih morda ne smejo zaradi službe), zakaj otrokom kupujejo mobilnike (občutek varnosti, strah pred izključenostjo) in koliko truda danes zahteva usklajevanje službe, družine in prostega časa.
V ZDA in na drugih medijskih trgih si vse več družbenih skupin ne more privoščiti zdrave medijske prehrane, ker so kakovostne vsebine drage in jih prevečkrat ne ponujajo niti javni servisi. Še večji problem je strah odraslih pred tehnologijo, zaradi katerega so se v šolah in družinah skoraj popolnoma odpovedali »digitalni« vzgoji. Namesto tega so prepustili prostor komercialnim interesom tehnoloških in medijskih podjetij ter politikom, ki z uvajanjem digitalnih tehnologij ustvarjajo privid večje učinkovitosti napredka.
Sploh poznamo mlade uporabnike?
Spitzer pravilno ugotavlja, da v številnih šolah in vrtcih nekritično uvajajo drage tehnološke učne pripomočke, čeprav niso preizkusili njihove učinkovitosti in so pogosto slabši od tradicionalnih didaktičnih metod. Prav tako se uporabniki premalo zavedajo zasvojljivosti digitalnih tehnologij, ki jih je v knjigi Hooked: How to Build Habit-Forming Products (2014) opisal ameriški novinar Nir Eyal. Razvijalci iger, spletnih aplikacij in družabnih omrežij namenoma proučujejo in izkoriščajo psihološke mehanizme, s katerimi hočejo pritegniti uporabnike in jih obdržati v elektronskem svetu.
Zaradi takšnih spornih praks je treba industrijo digitalnih tehnologij nadzorovati enako strogo kot proizvajalce tobačnih izdelkov, hitre prehrane, alkohola in drugih področij, ki slabo vplivajo na javno zdravje. Toda takšnega nadzora danes ne zahteva nihče – ne politiki, ne učitelji, starši ali medijski pedagogi.
Med neutrudnim naštevanjem negativnih posledic digitalnih tehnologij je Spitzer pozabil na verjetno najpomembnejši nasvet, ki zanesljivo pomaga preprečiti večino zlorab pri vsakem novem mediju ali skušnjavi. Ugotoviti, kaj mladi sploh počnejo v elektronskih zavetjih, in jim postaviti prav take smerokaze, kakršne potrebujejo v resničnem svetu. Za takšen korak pa jih je treba najprej zares spoznati. Tako digitalne tehnologije kot njihove uporabnike.
