Tiskane izdaje
Ko so mi prebirali pesmi iz zbirke Ljubezni brez doma Dragice Novak Štokelj, z novim umetniškim priimkom Čarna, sem presenečen in osupel obstal ob enkratnosti in izvirnosti besed, ki jo sestavljajo.
In kot je običajno, sem skušal najti kakšno analogijo oziroma podobnost, primerljivost s kakšnimi drugimi pesmimi, pa mi to ni uspelo.
Potem sem iskal obraz avtorice, o katerem vem, da je slovenski, evropski, svetovni, a za vedno slovenski. Ne izgublja, kljub okusu sveta, svoje identitete v slovenski besedi.
Četudi je ta Beseda včasih zakrita v špansko, italijansko obleko, je njena izvorna podoba tista, v kateri se rojeva, in ta je slovenska. Tudi še tako močan hrup sveta je ne zmore utišati, ampak ji daje samo močnejšo, širšo in resničnejšo konotacijo.
In kakor je v tej zbirki zvestoba Kosovelovemu Imparativu (bodimo Evropejci, ampak ohranimo svoj slovenski obraz) zagotovljena, tako je tudi čustvovanje, ki ga posredujejo pesmi, lirično slovansko v najavtentičnejši obliki, ki ni nič več, ampak tudi nič manj, ena samcata beseda Poezije.
Ki prihaja k nam iz nekih daljnih dežel, iz Kozmosa, iz transcendence in se naseljuje kot nekakšen boječ berač, brez stalnega bivališča, in trka na moja pariška in tudi slovenska vrata, da jo slišimo kot mitični spomin na neko davno Orfejevo sporočilo, odzvanjanje tistega, kar se lahko pove samo s samosvojim vztrajanjem pri besedi lastnega imena in govorici v lastnem imenu.
Svetleče partiture pesnjenja
Ne morem si kaj, da ne bi primerjal te besede »brezdomkinih« krikov s klicem k življenju, prepletenim s slutnjo začasja v fatalni igri med večnostjo in začasjem med našo človeško sedanjostjo in večnostjo transcendence, ki se naseljuje v pesničinih besedah. Zelo začuden se potem zdrznem ob svetlečih partiturah pesnjenja ob ciklusih Venere, Lilith, Sonca in Lune in skušam razumeti, kar ni namenjeno filozofskemu oziroma racionalnemu dojemanju.
Vedno gre za tisto drugo, ki je tako drugačno, ne naše in tuje, vidno in nevidno, slišano in zamolčano po meri časa neke pristne pesniške besede. Če nas razžalostita bolečina in modrost Lune kot hladnega elementa pozabe ter spomina, nas neizmerno ogreje Venera, ko nas kot neskončno žensko vabi med svoja nešteta zrcala, ki pa se nam vztrajno in zapeljivo izmikajo, ko jih hočemo določiti. In kot Sonce, energija bitja in žitja, videno z različnih senčnih strani človeškega čustvovanja, nas boža s toplino trajanja, življenja.
Korak se mi zaustavlja tudi ob Lilith, ob tistem temnem predmetu želje, cet obscure objet du desir, kot bi rekli psihoanalisti, in se sprašujemo o njenem nikoli skrunjenem devištvu. Podobno se mi tudi ob Veneri pojavljajo spoznanja, da je cvetlica in tudi Ženska brez zakaja. Podobe, ki spremljajo zbirko, doživljam po opisu kot nujen in logičen odsev besede, kot vizualno besedo v vsej svoji nemosti, da lahko naredi govorico še bolj resnično in bolj sporočilno.
Pesmi, ki nosijo s seboj spomin, včasih pa tudi zelo živo prisotnost sanj o večnosti, so prežete s polnokrvno eksistenco izkušnje začasja. Umiranja in rojevanja so priče odsotnosti in žalovanja v sklopu Pesmi Lune in dostojanstvenega, plemenitega premagovanja trpljenja.
Medtem ko se razodevajo pred bralcem, se z isto močjo tudi zakrivajo kot filozofu aletheia, so in niso, ko nastajajo in se zaključujejo v imanenci človeške duše. Vseskozi pa nosijo s seboj vedno prepoznaven vonj transcendence vstopanja in izstopanja iz mita, ki nam ga dajejo okusiti v vsej njegovi enigmatičnosti, nedoločljivosti in odprtosti.
Iskreno priporočam in želim tej slovenski kozmopolitski besedi brez doma, da bi naletela še na kakšno drugo gostoljubje poleg mojega, ki ji je zagotovljeno s široko odprtimi rokami pozornega bralca.
