Tiskane izdaje
V tujini pripisujejo pomemben premik na trgu mladinskega leposlovja uspehu Johna Greena. Priznavajo mu zasluge za novo zlato dobo sodobnega realističnega leposlovja za mladino. Po dolgi prevladi fantazijskih junakov so nastopili tisti iz resničnega življenja.
O trditvi uredništva Mladinske knjige so se pogovarjali v Debatni kavarni na zadnjem knjižnem sejmu. Pri MK so namreč leta 2012 izdali Greenovo delo Krive so zvezde, ki je ne samo v tujini, ampak tudi v Sloveniji prava uspešnica. Pred kratkim so izdali še njegov prvenec Kdo si, Aljaska?, ki je po mnenju nekaterih sicer zgledno, profesionalno napisan roman, vendar ne tako dober kot Krive so zvezde.
O tem piše v svojem blogu tudi Tomaž Bešter, da je »zgodba o Aljaski povsem drugačna od Krive so zvezde. Le protagonisti se zdijo nekako podobnih let, kar seveda pomeni, da gre tudi tu predvsem za mladinski roman. Krive so zvezde deluje na mnogo ravneh in med temi sta vsebinska ter strukturna, stilska plat povsem enakovredno zastopani. Kdo si, Aljaska? stilsko ni povsem ob boku Zvezdam ...«
Green in nerdfighterji
Priljubljeni ameriški pisatelj mladinskih knjig John Green živi z družino v Indianapolisu v ameriški zvezni državi Indiana. Letos je bil v reviji Time uvrščen med sto najvplivnejših ljudi na svetu. Njegova knjiga Krive so zvezde v Veliki Britaniji velja za najbolje prodajano knjigo leta do zdaj, saj so prodali že več kot milijon kopij. Knjiga je namenjena mladini od dvanajstega do sedemnajstega leta, a po njej posegajo tudi starejši od osemnajst let. Prevedena je v šestinštirideset jezikov.
John z bratom Hankom tvori dvojec Vlogbrothers, enega najbolj priljubljenih spletnih video projektov na svetu. Nastala je skupina nerdfighterjev (nerd pomeni piflar), ki šteje vsaj poldrugi milijon sledilcev na twitterju, facebooku (FB), tumblrju in drugih družabnih spletnih mestih. Skupina dobrih dvesto nerdfighterjev deluje tudi pri nas.ž
Letos so se pred začetkom poletja denimo zbrali, da bi si skupaj ogledali film Krive so zvezde v Zagrebu, saj ga v Sloveniji zaradi distribucijskih zapletov Koloseja nismo videli. Slogan gibanja je »Do not forget to be awesome«, kar pri nas slovenijo kot »Ne pozabi biti carski«.
Lara Zupan, ena od slovenskih nerdfighterk, nam je povedala, da prebira Greenove knjige v angleščini, gibanju pa se je pridružila, ker so ji blizu humanistične ideje in vrednote bratov Green. »Nerdfighterji debatirajo o svetovno pomembnih tekočih dogodkih, zanimivih knjigah in volunterizmu,« pravi. Greenovo delo na področju izobraževanja na internetu je po njenem mnenju neprecenljivo in veliko bolj pomembno od njegovih knjig.
Njegova popularnost na internetu je ogromna, saj najstnike razume in jih zna nagovarjati v njihovem jeziku. To razumejo tudi v ameriških šolah, v katerih med poukom predvajajo njihove videe iz serije Crash Course.
John Green je živahen »sogovornik«, med zadnjimi posnetki je njegov pogovor z modelom in igralko Caro Delevingne, ki igra Margo Roth Spiegelman v filmu Paper Towns (filmska adaptacija istoimenskega romana Johna Greena) v režiji Jaka Schreierja, katerega premiera bo 5. junija 2015.
Od fantazije do problemov
Boštjan Gorenc - Pižama meni, da problemska literatura ni povsem izrinila fantazijske, čeprav je opazen premik v svet bolj realistične literature. To so predvidevali že pred leti, ko je bil še urednik mladinske literature na MK, ker tako diktira logika trga.
Fenomen Harryja Potterja je za seboj potegnil številne oponašalce, zdaj pa je bil že čas, da se »najde« nov roman, ki bo umeščen v resnični svet. Vendar bi bilo po njegovo nesmiselno delati ostro mejo, saj je lahko kakovostna fantazijska literatura hkrati tudi problemska (omenil je dela Patricka Nessa).
»Problemska in fantazijska literatura sta si lahko podobni, nanašata se na iste probleme,« pravi tudi dr. Vanesa Matajc. Omenila je Astrid Lindgren in njeno delo Brata Levjesrčna, saj gre za roman, ki se dogaja v izmišljeni deželi, obravnava pa problema smrti in bolezni.
Raziskovalka mladinske književnosti Gaja Kos pravi, da so številni mladinski romani literarne dvoživke, saj obravnavajo problematiko, kot je smrt, bolezen, ločitev staršev, razhod prijateljev, ljubezenskega para ipd., kar ni izključna last literature. Knjige pogosto spremlja beseda strokovnjaka, in to je tudi odlika knjig, ki izidejo v zbirki MK Odisej.
Vasja Cerar (uredništvo mladinskega leposlovja je prevzel leta 1992) je zaznal potrebo po literaturi, ki nagovarja mlade neposredno, brez dlake na jeziku, in o njihovih težavah govori malodane iz prve roke – droge, alkohol, medvrstniško nasilje, nasilje v družini, spolnost, tabuji ...
Vprašanja, ki so zavezujoča v odraščanju, umetniški roman razvija tako, da postavi junaka v situacijo in junak se pogovarja z bralci. Reševanje situacije, v kateri se znajde junak, poteka iz njega in situacije same. Na tem mestu torej po mnenju Matajčeve ne moremo dati odgovora s klišejem ali stereotipnega odgovora. Individualna situacija je kompleksna, pogosto zelo podobna našim osebnim izkušnjam, zaradi česar nas tako povleče, da se roman lahko »pogovarja« z nami.
Pri jeziku posebne inovacije niso bile potrebne, je povedal prevajalec Greenovega romana Krive so zvezde (Kdo si, Aljaska? je prevedla Ana Barič Moder) Boštjan Gorenc - Pižama. Pri fantazijski literaturi je treba nenehno vzpostavljati nov svet in terminologijo tistega sveta. Tudi pretirano poetičen jezik to ni, pogovor med Hazel in Gusom je zelo jasen in stvaren. Odlika Greenovega pisanja je, da presega klišeje.
Knjig na temo hudo bolnih otrok in preseganja njihove bolezni je namreč veliko, pri Greenu pa je odločilna svežina pristopa, saj bolnih junakov ne postavlja na piedestal in jih ne prikazuje kot krhka bitja, ampak kot ljudi, ki si kljub omejitvam, ki jim jih bolezen nalaga, želijo živeti. Verjetno je pomembna pisateljeva osebna izkušnja, saj je Green več let delal v pediatrični bolnišnici, kjer naj bi tudi spoznal deklico z rakom in njeno družino.
Ena bolna
V sodobnih problemskih romanih na začetku ni klasične sheme, meni Matajčeva, ne začnejo se z iskanjem nečesa, kar je doseženo na koncu. Iskanje se pojavi šele na sredini obeh Greenovih romanov in do konca smo v tem iskanju. Hazel živi v svetu, v katerem krožijo razni klišeji, oba z Gusom hočeta biti junaška, a ne v stereotipnem smislu, oba se borita v državljanski vojni z lastnim telesom, kot pravi Gus, in to, kar ju čaka, pač ni junaška smrt.
A kljub temu, da tovrstni romani ne ponujajo katarze ali sporočila »in živela sta srečno do konca svojih dni«, niso morbidni, ampak polni energije, ki jo junaki izžarevajo v kakovostnih romanih. Veliko je tudi knjig, ki stavijo na tržno logiko, niso kakovostne in v knjižnem paketu ponujajo še robčke.
Tudi Greena po besedah dr. Veronike Rot Gabrovec v nekaterih angleških knjigarnah prodajajo skupaj z nalepkami »tukaj se boste zjokali« in »ta zgodba se vas bo dotaknila«. Zrel ali dober bralec takih nalepk ne potrebuje. Ti dodatki so namreč v popolnem nasprotju s pričakovanji in željami, ki jih imata, denimo, knjižna junaka.
Gaja Kos pravi, da so bila šestdeseta leta prelomna v zgodovini pojavljanja in uveljavljanja tabu tem v evropski in ameriški mladinski književnosti. Pisatelji so v duhu časa postopoma opuščali dolgoletno tradicijo samocenzure in postopoma so padli skorajda vsi tabuji.
Čeprav današnja generacija otrok in najstnikov s surfanjem po svetovnem spletu in tv-kanalih lahko odkriva tako rekoč vse skrivnosti in krutosti življenja, mnogi starši in učitelji ter strokovnjaki s področja mladinske književnosti še danes odločno zagovarjajo stališče, da bi moralo biti otroštvo kot čas nedolžnosti ohranjeno vsaj v literaturi.
Leposlovni status knjig o tabujih in problemskih temah je včasih zelo mejen, še meni, kar pomeni, da so knjige, ki si želijo prispevati k razbijanju tabujev, lahko bodisi odlično bodisi slabše leposlovje, v najslabšem primeru pa v odsotnosti kakršnekoli estetske vrednosti zgolj generirajo klišeje in stereotipe.
