Tiskane izdaje
Aleš Šteger se v Kurentu, ki je njegov prvenec za otroke in mladino, slovenskega simbola loti spoštljivo, a obenem igrivo. Knjiga se začne z mitološko pripovedjo o rojstvu čudežnega bitja, ki je nastalo »v nekih drugih časih«, sredi dolge, hude zime, da bi priklicalo pomlad.
Ilustratorka Tina Dobrajc uglasi svojo likovno govorico s tem prvotnim tonom knjige; njen kurent je prvobiten, skrivnosten, v stiku s svetim. Mnogi ga sploh prvič vidimo tako golega, brez folkloristične navlake. In v zares izjemnih ilustracijah ostaja takšen skozi vso knjigo, četudi v pripovedi doživlja številne metamorfoze.
Naukročeno srce
Avtor vešče pelje Kurentovo preobrazbo na dveh ravneh: formalni in vsebinski. Čudežen mit se tako sprva prelevi v otroško pravljico, v kateri predmeti in živali govorijo, in to za povrhu prav duhovito. Nato se spogleduje z občimi mesti (ameriške) filmske industrije: denimo z apokaliptičnim divjim zahodom, kjer celotno mesto drži v šahu zlobni samodržec ob podpori policije; s filmi (jedrske) katastrofe ipd. Tako Šteger reši kurenta smrti, ki bi ga doletela, če bi avtor v strahospoštovanju klecnil pred tradicijo. Kot bi hotel reči, da se kurent dobro znajde v različnih žanrih in številnih inkarnacijah.
Njegov Kurent tako prvič vstane od mrtvih kot razcapan popotnik sredi puščave, v katero se je zaradi segrevanja ozračja spremenila njegova rodna Štajerska, drugič se kot nekakšen kiborg dvigne iz smetišča, tretjič pa je elegantna maska v povorki. A pri Štegru ne gre za citiranje popularne kulture, ampak za poustvarjanje značilne atmosfere, pod kožuhom katere utripa neukročeno srce.
Na ilustracijah Tine Dobrajc je ta imaginarij – od vročine trepetajoč zrak nad opustelo cesto, helikopterji, ki krožijo nad tovarno zaporom, tolpa motoristov idr. – sicer prepoznaven, a je podan skozi kurentovo perspektivo, ki začara banalno vsakdanjost v sublimne podobe.
Na površini je Štegrov Kurent ekološko obarvana pripoved, ki (otroke) svari – mestoma preveč didaktično – pred nevarnostmi segrevanja ozračja, divjimi odlagališči, živilskopredelovalno industrijo, zasvojenostjo, potrošništvom in jedrsko energijo. A besedilo ima tudi druge poudarke, ki jih avtor podaja na domiselne, tudi duhovite načine.
Šteger denimo Kurenta postavlja nad vse patriarhalne avtoritete, kar podčrtuje lik Flore, ki ga edina vidi takšnega, kot je v resnici. In to ne zato, ker vanj veruje, ampak ker je vedenje o njem prejela od babice. Gre torej za dedovanje po ženski liniji, ki sega do »začetka«, ko sta se v zimski noči hkrati rodila Kurent in neka deklica.
Prepričljiv je tudi lik Peklina, lastnika tovarne sladoledov Vroče in Kurentovega gorečega nasprotnika, ki si ga poskuša podrediti tako, da ga pomanjša na potrošno blago. A Peklin ni le posvetni grabežljivec, ampak je – tako kot Kurent – (črni) mag. Če je pri ilustracijah ta magičnost v ospredju, v besedilo vedno znova vstopa skozi razpoke resničnosti in jim s tem vsej odčaranosti navkljub vdihuje čudežnost. Podobno kot se vsako pomlad »skozi na videz neprebojno belo skorjo snega« pregrize prvi teloh.
