Tiskane izdaje
Večina nekdanjih, torej tudi že temeljito mrtvih slovenskih pesnikov, ki niso ravno del šolskega kanona, je pozabljenih. Ne poznajo jih niti sedanji pesniki, ki sicer marsikaj vedo.
Če se ozremo na sredino prejšnjega stoletja: kdo danes ve za Boža Voduška, Antona Vodnika ali Ceneta Vipotnika in Jožeta Udoviča? Kdo je kaj več kot slišal, da je nekoč živela in pesnila Lili Novy?
Seveda sodi pozabljanje minulega v naravni red stvari, toda upam si reči, da je odmikanje pretekle, zlasti pa polpretekle slovenske literature, nenavadno naglo.
Pravzaprav gre za opuščanje zavesti o njej; v nobeni literarni kritiki, ki jih pišejo sodobniki, ni najti referenc na pretekle avtorje in fenomene; nobena založba se ne ukvarja s selektivnim ponatiskavanjem nekdanjih ne le pesniških dosežkov. Brez te otožne misli bi zapis o Lili Novy in njeni poeziji sicer čisto dobro shajal, toda pobudil jo je prav naslov, preprosto metaforičen in v tem primeru še kako resničen: Pozabljena žetev.
Dvojezično knjigo, gre namreč za hkratne prevode pesmi v angleščino, je lani izdala Celjska Mohorjeva družba, izbor in prevajanje je delo Andreja Rijavca, kratko spremno besedo je prispeval Miha Pintarič. Izbor ni popolnoma reprezentativen, kar nekaj ključnih pesmi manjka (predvsem iz druge zbirke Oboki), obsega pa triinštirideset besedil, kar je slaba polovica vseh pesmi, ki jih je Lili Novy napisala v slovenščini. No, bralca, slovenski in angleški, se bosta do osnovne predstave o tej poeziji in njeni temno-svetli avtorici vsekakor dokopala.
Od oficirske dame
Največ o tej legendi izvemo iz besedila, ki ji ga je posvetil Josip Vidmar v svojih znamenitih Obrazih (1979), iz besedila, ki je nedvomno tudi samo legendotvorno. Že dejstvo, da je bila Lili – ali Lilijana, kot so jo klicali prijatelji – edina ženska med 27 »obrazi« 20. stoletja, ki se jih je staremu Vidmarju zdelo vredno ovekovečiti, pove dovolj o tej izjemni ženski, ki je izvirala iz avstro-ogrskega meščanstva in postala slovenska pesnica.
Ali kot pravi Vidmar: »Od avstrijske oficirske in aristokratske dame do tovarišice Lili.« Imela je slovenske korenine, v Ljubljano je prišla kot otrok iz rodnega Gradca, se poročila z oficirjem češkega rodu (ki je moral po šestnajstih letih zakona zaradi tako imenovane oficirske bolezni v vojaški zavod za duševno bolne), rodila dve hčeri in živela – kar pomeni, se precej težko prebijala skozi življenje – v eni najimenitnejših baročnih hiš na Starem trgu, ki je še danes oštevilčena z 11a; velika temna vrata vanjo so dala naslov prvi zbirki (Temna vrata, 1941).
Občudovanja vredna metamorfoza
Prijateljstvo z Vidmarjem je trajalo od leta 1925 do njene smrti, začelo pa se je, in to je bistveno, z njegovo pomočjo pri njenem prevajanju Prešerna v nemščino. Bil je, deset let mlajši, njen učitelj visoke slovenščine. Tu je treba povedati, da je Lili Novy pesnikovala že prej – v nemščini, in svoje pesmi tudi objavljala v nemškem revijalnem tisku. V mladosti je celo veljala za nemško nacionalistko (zato je bil na primer Oton Župančič do nje nezaupljiv). Toda pri štiridesetih letih se je začela v njej dogajati kulturna sprememba, opazna tudi navzven. Ni mogoče reči, da ima pri tem bistvene zasluge ravno znanstvo z Vidmarjem, nedvomno pa bi ta prehod brez njega ne bil tako temeljit.
»Nekako v tem času,« piše Vidmar in pri tem ne misli leta 1925, ko je ostala brez moža, »se začenja občudovanja vredna metamorfoza te nenavadne ženske.« Sama mu je kmalu priznala: »Zdaj sem našla svoj Weimar, zdaj sem zaživela v družbi velikega pesnika.« Njena pot v slovensko kulturo je torej peljala prek Prešerna, a ne le to: začela je pesniti v slovenščini, prve pesmi je objavila v Sodobnosti leta 1935. Temna vrata ji je uredil Vidmar, prav tako drugo zbirko Oboki (do katerih vodi pot skozi omenjena vrata), ta je
Veliko bi bilo mogoče napisati o izjemnosti pojava Lili Novy, o tem, kakšne »posebnosti v vedenju in ravnanju« je predstavljala s svojo osebno držo. Vidmar, ki obzirno poroča tudi o njeni »neugnani erotiki« (in zaljubljenosti pri skoraj sedemdesetih), je eno od portretnih skic sestavil takole: »Njen nemir, njeno beganje, njeno neustavljivo sklepanje znanstev in prijateljstev, njena norčava eksaltiranost pa tudi oblastiželjnost in skoraj strahotna odpornost so imele svoj izvor v tej močni in nekoliko divji duši.«
O tej duši in njenih tavanjih je vedel veliko povedati tudi Jože Javoršek, ki je z njo prijateljeval zadnja leta njenega življenja in o njej napisal knjigo za zbirko Znameniti Slovenci (1984). In sploh bi težko našli koga iz tedanjih umetniških druščin, ki o njej ne bi imel tako ali drugače priostrenega mnenja, ampak vse to je seveda gradivo za neki drug članek.
Kot da že vse nič več tvoje ni
Vidmar je poezijo v Obokih (novim pesmim, menil je, da jih je premalo za eno zbirko, je dodal najbolj reprezentativne iz prve knjige) razporedil v tri razdelke; v prvem so ljubezenske pesmi, starejše in nove, v drugem pesmi, ki zadevajo poetološko temo (na tem mestu je glede na maloštevilnost tovrstnih besedil najbrž nekoliko pretiraval), in v tretjem pesmi iz zadnjega desetletja in več, ki govorijo o življenju in smrti, natančneje, o tem, kako se je vitalistični pol pesničine narave spopadal z mislijo na smrt, ki jo je, čeprav očitna katoličanka, doživljala spiritistično in panteistično.
Boris Paternu je kasneje o tem zadnjem poglavju njenega pesnjenja zapisal: »Bitka med 'živeti' in 'umreti' je vse do zadnje pesmi njena glavna muka.« (Slovenska književnost, 1945/65, 1967). In res, večina njene starostne poezije je v znamenju verzov iz pesmi Vse teče, zadnje v zbirki: A glej na vse kot iz daljine, / kot da že vse nič več tvoje ni, / kot da bi gledal na spomine, / na ladjo, ki s teboj izgine, / na luč, ki se v megli gubi. A obstajajo tudi veliko bolj nepomirljivi verzi, s katerimi nagovarja smrt: Saj vem, nekoč, ko planeš iz zasede, / me tvoje tanke roke umoré. (Tanke roke)
Toda pred tem sta bili v njeni poeziji ljubezen in narava, oboje najraje v viharni podobi – in lirična moč Lili Novy izvira prav iz teh dveh pobud, tudi takrat, ko eno ali drugo prerašča biografsko ali empirično konkretnost in se povzpne v spiritualno nebo. Ko je še pesnila v nemščini, je bila zagledana v Rilkeja in Trakla, sled njunega temnega simbolizma je pretopila tudi v slovensko artikuliran navdih (dober primer je pesem Temni bog, ki je v Pozabljeni žetvi ni), toda ob vsej teži nemške pesniške tradicije je treba vendarle ugotoviti, da v njeni poeziji kljub misli na smrt zmaguje vitalističen, vihrav, divji (kot je zapisal Vidmar) del njene duše.
Pesmi, ki to potrjujejo, je veliko, ena je Kaj ni to čudno?, ki se konča takole: Kaj mar mi groba črna ribja usta! / Kdor živ je, pride živ iz vseh izmen. Ta gon po življenju, ob katerem odrivi v spiritualnost niso njegovo nasprotje, ampak napredovanje v male metafizične jase, prihaja najlepše v veljavo ob njenih podobah iz narave. Narava kot estetska senzacija je pri Lili Novy (in še pri marsikom, seveda) zarja navdiha. Na primer prvi verzi pesmi Somrak: Somrak je. Sence so kot plahe srne / prišle iz hoste, ki temni. / Nebo na topli strani se odgrne, / nasad ozvezdja zacveti.
Novi časi, družbena pozaba
Miha Pintarič zapiše, da je »Lili Novy vendarle pretežno jesenska, odhajajoča s pticami in hrepeneča neznano kam, obenem pa je, kakor zemlja in kakor kri, fizična in telesna«. Da, a hrepenenje se je pretopilo v nedoločeno, recimo pesniško pojmovano spiritualnost, kri in telo pa sta izraz njene erotične, pravzaprav zadržano dionizične narave. Med obojim so nastajali opojni vrtinci lirike, ki navdušujejo. Ni vse, kar je napisala, enako dobro, toda tiste pesmi, ki so uspele, sodijo med vrhove, ki bi štrleli iz vsakega nacionalnega pesništva.
Kaj se je torej zgodilo, da je ta bistra, avtentična lirika tako kmalu utonila v pozabo? Vsaj dvoje. Prvič, zaradi klasično umirjene forme ni bila izzivalna za mlajše pesnike, ki so ravno tedaj vstopali v obdobje drugače razbolelega intimizma, zlasti pa modernizma in neoavantgardizma. In drugič, njen meščanski izvor ter iz njega zrasli nemir, ki ni nikogar več zanimal, je prekrila družbena pozaba, zoper katero tudi Josip Vidmar ni mogel nič.
