Tiskane izdaje
Na levi strani majhne okrogle kavarniške mizice sedi starejši gospod blagih potez v odpetem volnenem plašču. Njegova pozornost gre na drugi strani mizice nekolikanj mlajšemu možu iskrivega obraza, v svetlejšem dežnem plašču, s klobukom na glavi in cigareto med prsti. Med njima, zroč čez mizo, sedi najmlajši in najbolj čeden. Vsi imajo pod plašči lepo zlikane srajce in kravate.
Zaznamka o tem, kdo je stal za objektivom te črno-bele fotografije, ni, kot ne natančnega datuma. A vemo, da smo v letu 1951, po oblačilih sodeč bi sklepali, da konec zime ali v začetku jeseni. Je pa zato povsem jasno, kdo je na njej: Izidor Cankar (1886–1958), takrat že bivši diplomat, sicer pa pisatelj, umetnostni zgodovinar, kritik in prevajalec, bratranec Ivana Cankarja, pa tudi mož Ane Hribar, hčerke nekdanjega tiskarja in založnika Dragotina Hribarja in sestre Rada Hribarja.
Slednji podatek za Cankarjevo povojno usodo še zdaleč ni nepomemben. Potem je tu Veno Pilon (1896–1970), slikar, grafik, ilustrator, fotograf in scenograf, ki je štiri desetletja svojega življenja živel v Parizu. Mlajši moški med njima, ki ga od Pilona loči sedem, od Cankarja pa sedemnajst let, je Miha Maleš (1903–1987), grafik in slikar. V sproščenem ozračju sedijo pred pariško kavarno; Cankar in Maleš imata pred seboj skodelici, Pilon kozarec vina.
Tisti, ki na tej fotografiji manjka, je slikar France Mihelič (1907–1998). Manjka zato, ker gre za fotografijo, ki okvirja naslovnico in zadnjo platnico po svoje male, a dragocene knjige Listi z roba – Kaj sta si pisala Izidor Cankar in Veno Pilon (in marsikaj o tem, kar sta zamolčala), ki je nedavno izšla pri Mladinski knjigi.
Knjiga je namreč sestavljena kot nekakšen triptih, v katerem največje plošče ne predstavlja srednja, na kateri je objavljena korespondenca med Pilonom in Cankarjem v letih 1950–1957, ampak desna.
Na njej publicistka Alenka Puhar pod naslovom Domotožje po domačiji in tujini s pomočjo številnih malih detajlov in dejstev mestoma ironično in humorno, mestoma kritično obtožujoče izpiše družbeni, politični, kulturni, pa tudi povsem vsakdanji kontekst povojne Jugoslavije petdesetih let, torej obdobja, v katerem sta si pariški Pilon in ljubljanski Cankar izmenjala sedaj objavljena pisma.
Del tega zapisa, ki oriše Cankarjevo povojno usodo in ob njej tudi razmere v takratni slovenski kulturni krajini, ki ji diktira partijski lumpenproletariat, pa posveti prav Francetu Miheliču. Ne brez razloga.
Pariški esprit
Za Miheliča, še zlasti pa za Cankarja, ki sta prišla iz ideološko vse bolj zadrte in zaprte države, je bilo seveda doživetje pariškega esprita tega časa naravnost osvobajajoče. Za Pilona, ki je del leta 1947 in leto 1948 kot scenograf pri filmu Na svoji zemlji (še do danes njegovega imena ni v odjavni špici!) preživel v domovini, upajoč, da se bo za stalno vrnil, čemur je njegova francoska žena nasprotovala, pa je stik s sonarodnjaki Miheličeve umetniške in Cankarjeve svetovljanske in meščanske provenience pomagal lajšati domotožje.
Poleg tega so vsi trije preživljali zasebno oziroma intimno težke čase, kar jih je po mnenju Puharjeve utegnilo še posebej povezati. Iz tega srečanja, ki je napolnilo januar 1950, je tako vzniknilo trajno medsebojno prijateljstvo, v katerem je imel Cankar nekako očetovsko, Pilon in še mlajši Mihelič pa sinovsko vlogo.
Če Alenka Puhar v svojem prispevku odgovarja predvsem na vprašanje iz podnaslova knjige, namreč, kaj sta Pilon in Cankar v svojih pismih zamolčala, pa se umetnostna zgodovinarka Irene Mislej, dolgoletna vodja Pilonove galerije v Ajdovščini, v svojem spremnem zapisu, ki uvaja korespondenco, posveti Pilonu. Še zlasti, kot zapiše že v naslovu svojega prispevka, prelomnemu letu zanj, letu 1950.
Prelomno je bil dvakrat: Pilon se je takrat dokončno poslovil od sanj, da se bo vrnil v Slovenijo – to je storil šele leta 1968, dve leti pred smrtjo. Prevladala je družina. Po drugi strani so v Pariz začeli prihajati številni Slovenci, ki so mnogokrat povsem na banalen način zaposlovali njegov vsakdanjik. Domovina pa ga je začela ponovno odkrivati in ceniti.
Šivanke, toaletni papir,
Poleg tega, kot razkrivajo tudi podatki iz arhivov slovenske policije, ki jih navaja Puharjeva, je šlo za čas, ko je politična policija samo leta 1950 pregledala več kot 98 tisoč pisemskih pošiljk, od tega 36 tisoč takih, ki so potovale v tujino ali iz tujine v Jugoslavijo.
Človeku Cankarjevega kova, ki se je po vojni do političnih in družbenih razmer večinoma držal zelo distancirano (malo manj pa do vprašanj kulture), je bilo seveda zelo hitro jasno, kaj se sme in kaj ne, pa tudi, da lahko s svojim preodkritim pisanjem koga ogrozi. Toda po drugi strani njuna pisma, čeprav ne eksplicitno, zelo verodostojno prikazujejo – vsaj s Cankarjeve strani, kakšno materialno in tudi duhovno pomanjkanje je zavladalo v Jugoslaviji.
Cankarjeva pisma so tako polna prošenj za pakete, ki jih Pilon potem predano in skrbno polni s toaletnim papirjem, šivankami, volno za krpanje, gumbi, elastikami, blagom za kombineže, čajem, kavo ... skratka dobrinami, ki jih je bil povojni Pariz hitro poln, povojna socialistična država pa še desetletja ne. A poleg z današnjega stališča povsem samoumevnih vsakdanjih artiklov je bil Cankar željan predvsem knjig in razstavnih katalogov – kot umetnostnega zgodovinarja ga je seveda zanimalo vse, kar je bilo vredno vedeti ali videti. In tega v Parizu kajpada ni bilo malo.
Pilon je bil na drugi strani zelo ustrežljiv naslovnik vseh teh prošenj (ne le do Cankarja!), vendar intimno nezadovoljen sam s sabo in svojo ustvarjalnostjo, ki jo je v tistem času namenjal tudi prevajanju poezije – tu nastopi Cankar kot dobronameren očetovski podpornik, ki dviguje duha in razpoloženje mlajšemu prijatelju.
S svojimi političnimi stališči ga ni seznanjal, kljub temu pa mu je semintja izrazil svojo žalost in predvsem resigniranost nad svetom in družbo, v kateri je bil kot nekoč svetovljanski diplomat in predvsem izredno kultiviran ter izobražen človek primoran živeti v jeseni svojega življenja. Pilonu, ki je Cankarja zaradi njegove siceršnje odprtosti in radoživosti poimenoval renesančni človek, je tako konec januarja 1954 v sklepnem delu pisma zapisal: »O sebi ne da bi kaj pisal.
Življenja gnus, kar boš Ti imenoval renesančno razpoloženje.« In Pilon mu odgovarja: »Želim, da bi te kmalu zagledal v Tvojem ozračju, polnem neugnane sile.«
Listi z roba, ki so najbrž navdih za svoj naslov našli tudi v naslovih Pilonove avtobiografije Na robu in Cankarjevega potopisnega romana S poti, so tako dragoceno pričevanje o zrelem in iskrenem prijateljstvu med izjemnima možema različnih usod, ki sta živela isti čas, ter o radostih in malo več bridkostih tega časa samega.
Po zaslugi Irene Mislej in Alenke Puhar pa je to tudi knjiga, ki s kopico detajlov, opomb, povezav in razgrnitev kontekstov prek treh velikih osebnosti slovenske kulture – Pilona, Cankarja in Miheliča – dodaja svoj košček v mozaik turbulentnega in za številne posameznike usodnega slovenskega 20. stoletja.
