Tiskane izdaje
Peter Wohlleben je študiral gozdarstvo, da bi spoznal čim več skrivnosti gozda in njegovih prebivalcev, ki so mu burili domišljijo že kot otroku. A na začetku poklicne poti je ugotovil, da »o skrivnostnem življenju dreves« ve »približno toliko kot mesar o občutkih živali«.
Sodobno gozdarstvo v gozdu vidi predvsem molzno kravo svojih ekonomskih koristi in temu primerno načrtuje vse aktivnosti.
Wohllebna to ni osrečevalo. Pred približno dvema desetletjema je začel voditi treninge preživetja v naravi in se z njihovimi udeleženci zopet naučil gledati gozd skozi oči šestletnika z bujno domišljijo. Namesto dreves, ki jih je treba označiti za posek, je opazoval nenavadne korenine, posebno oblikovana drevesa in mah na lubju.
Na številna vprašanja, ki so se mu postavljala ob tem, so odgovorili raziskovalci z Univerze v Aachnu, ki so začeli redno raziskovalno delo v njegovem revirju v občini Hümmel v nemški zvezni deželi Porenje - Pfalško. A kot se dogaja vedoželjnim, je vsak odgovor porajal še več novih vprašanj.
Nanja skuša avtor številnih knjižnih del, povezanih z gozdom in varovanjem narave, odgovoriti v knjigi Skrivno življenje dreves (založba Narava, prevod Petra Piber), knjižni uspešnici preteklega leta v Nemčiji.
Ob podpori najnovejših znanstvenih spoznanj odstira življenje skrivnostnih zelenih bitij, obenem pa se s pristranskostjo, a ne lahkovernostjo, zaljubljenca v naravo priklanja njihovemu gozdnemu kraljestvu. Spisal je ljubezensko pismo gozdu, namenjeno človeku, da bi ugledal gozdna bitja kot sebi enakovredna in z njimi spoštljivejše ravnal.
Gozdni ekosistem je poln življenja, a drevesa s svojo negibnostjo in tišino še vedno vidimo bolj kot predmete, ne živa bitja. Wohlleben dokazuje, da so še kako živa in dinamična, le da tega ne kažejo navzven oziroma so neskončno počasna. »Pri njih vse traja nekajkrat dlje: otroštvo in mladost desetkrat dlje od našega, njihova življenjska doba vsaj petkrat toliko.« Liste in poganjke odpirajo tedne in mesece, v resnici pa nekateri postopki pod lubjem potekajo bistveno hitreje. Voda in hranilne snovi potujejo s hitrostjo do centimetra na sekundo iz korenin navzgor do listov.
Drevesa znajo marsikaj
Da bi življenje gozdne skupnosti čim bolj približal človeški, lastnosti, procese in odnose v gozdu, med drevesi in znotraj njih, primerja s tistimi iz človeškega sveta, kar je vidno tudi v naslovih kratkih poglavij: Prijateljstvo, Govorica dreves, Socialna pomoč, Počasi se daleč pride, S skupnimi močmi … Da, drevesa poznajo prijateljstvo, si pomagajo in se podpirajo: delijo si hrano, zdrava drevesa jo prečrpavajo bolnim, tudi pripadnikom druge vrste, saj je od preživetja ene drevesne vrste odvisna celotna gozdna skupnost.
Novice o žuželkah, suši in drugih nevarnostih si izmenjujejo po zraku in koreninskem »svetovnem drevesnem spletu« (world-wood-web), ki ga predstavlja preplet koreninskega sistema in gliv. Občutijo bolečino, ko vanje zagrizejo žuželke, in se nanjo burno odzovejo z oddajanjem strupenih snovi, s katerimi pokončajo zajedavce ali pa vsaj spremenijo okus listja in/ali lubja, da jim ne tekne več. Če so zelo žejna, celo kričijo, a človeško uho ne sliši njihovega klica na pomoč, saj je v območju ultrazvoka.
Najnovejša spoznanja zavračajo tezo, da so drevesa tiha. Monica Gagliano z Univerze Zahodne Avstralije je s kolegi iz Bristola in Firenc prisluškovala žitnim bilkam v laboratoriju. Z merilnimi napravami je odkrila tiho pokanje korenin na frekvenci 220 hercev. Nanj so se vsakič znova odzvale korenine nesodelujočih kalčkov, katerih konice so se obrnile v smer zvoka. »To pomeni, da bilke slišijo. Ali se rastline sporazumevajo prek zvočnih valov? To bi lahko bilo izhodišče za razumevanje dreves,« sklepa Wohlleben.
Drevesa so se zmožna tudi učiti in shranjevati spomine v nekakšnih možganih v konicah korenin. Drevesni starši živijo skupaj z otroki in jih s pedagoškim odtegovanjem svetlobe krotijo, da ne zdivjajo prehitro v višino, saj le počasna rast zagotavlja daljše življenje. Njihova koža – lubje – se stara enako kot človeška, zato jo nenehno obnavljajo z luščenjem. Ko dosežejo končno starost, se jim začne redčiti še krošnja, kakor se avtorju knjige redčijo lasje. Postopoma nehajo rasti v višino, saj korenine in žilni sistem vode in hranilnih snovi ne morejo črpati tako visoko.
»Majhne rane postanejo vstopna točka za glive, ki v notranjosti drevesa podrejo vse prepreke in se prebijejo globoko v les. Požrejo uskladiščene spojine s sladkorjem, celulozo in lignin. Desno in levo od vse večje rane drevo tvori svež les, ki se razraste v debele grebene. To mu nekaj časa pomaga, nekega dne pa ne zmore več: deblo se prelomi in življenje drevesa se izteče.« A tudi po smrti se njihovo poslanstvo ne konča; postanejo življenjski prostor in hrana za »gozdni plankton« v tleh in mnoštvo drugih gozdnih prebivalcev.
Bukev je družabna
Bukev, nativna prebivalka srednjeevropskih gozdov, je »neverjetno družabna, a samo do vrstnic. Tuja drevesa vneto odriva, da se umikajo.« Mlado bukovo drevesce, zraslo iz žira, ki ga je šoja zakopala ob vznožju mogočnega hrasta, se s koreninami zariva v hrastovo deblo in počasi vrašča v hrastovo krošnjo, dokler povsem ne izčrpa starega hrasta.
Pa vendarle Wohlleben jasno potegne črto med etosom delovanja človeške in drevesne skupnosti. Slednjo varuje pred popolnim zlomom mehanizem proti pretiravanju, pri katerem je zadnja zavora lastna genetika. »Kdor je preveč pogolten in vzame preveč, ne da bi dajal, sam sebi krati pogoje za življenje in izumre,« piše avtor. Drevesa, ki drvijo skozi življenje, kot denimo breza, se prej izčrpajo in umrejo kakor tista, ki so ubrala zmernejšo in veliko daljšo pot, recimo hrast. Zdi se, da je v človeški skupnosti ta varovalka že davno tega pregorela.
Drevesa so tudi zelo odporna na velika temperaturna nihanja, kar dokazujejo najdbe iz preteklosti. Razlog je velika podnebna toleranca: bukev raste od Sicilije do južne Švedske. Zelo prožni so tudi breza, bor in hrast. Nihajočim temperaturam in padavinam se lahko prilagodijo že v najzgodnejšem življenjskem obdobju in kot odrasla drevesa. O smreki so dokazali, da so njeni sejančki tolerantnejši do visokih temperatur, če je izrazito toplo in suho.
Odrasla drevesa, ki preživijo sušno obdobje s pomanjkanjem vode, pa so v prihodnje varčnejša z vlago in ne izsesajo tal do suhega že na začetku poletja. Tudi če bi v Nemčiji zavladale podnebne razmere, značilne za Španijo, piše avtor, bi nekaj starih dreves odmrlo, velika večina gozda pa bi ostala – a le, dviguje kazalec, če gozdnega ravnotežja s sekanjem ne bi porušil človek in bi mu še naprej omogočil, da sam uravnava mikroklimo.
Stara drevesa
»V naravnih razmerah so toliko stara drevesa šele v otroških letih. Z vidika ekonomskega izkoriščanja gozdov je to smiselno, saj je njihov les bolj kakovosten kot les starih dreves,« se strinja Wohlleben. Po drugi strani hitreje rastejo prav starejša drevesa, je ugotovila mednarodna ekipa znanstvenikov, ki je pregledala 700.000 dreves na vseh celinah. »Star pri drevesih ne pomeni šibak, sključen in občutljiv, temveč ravno nasprotno: energičen in močan.«
Zato se zavzema za obnovitev pragozdov, v katerih pravila igre določa narava. Le dva odstotka gozdov v Evropi je zavarovanih kot narodnih parkov, v Sloveniji je okoli 1,3 kvadratnega kilometra gozdnih rezervatov. Morda se obiskovalcem takšnih gozdov, ki opazujejo mrtva debla na tleh, zdi, da so prepuščeni umiranju, toda odmrla drevesa pomagajo pri rojstvu mladega gozda.
Nekaterih skrivnosti o drevesih znanstvenikom kljub temu še ni uspelo pojasniti: kako pride voda iz tal do listov, kje imajo možgane, če vemo, da so se sposobna učiti in shranjevati izkušnje, kaj si govorijo, ko/če se sporazumevajo. »Delitev na rastline in živali je tako in tako izbrana arbitrarno,« meni Wohlleben, ki je prepričan, da bi morali biti obzirnejši do dreves in drugih rastlin, če bi ugotovili, kako zelo so v marsičem podobni živalim. Skrivnosti slednjih razkriva v logičnem knjižnem nadaljevanju Skrivnostno življenje živali (Das Seelenleben der Tiere), ki je julija izšlo pri založbi Ludwig Verlag.
