Ljubim te. To je vse, kar lahko rečem

Ljubim te. To je vse, kar lahko rečem.

Galebi so bele pike nad sivim morjem.

Najini imeni, zapisani v pesku, izročava plimi.

Da bi ju našla na neki drugi obali,

ob nekem drugem morju.

Dolgi valovi ližejo plažo v Keelu.

Naj valovi dolgo ližejo plažo v Keelu.

Ljubim te. Z oddaljenih pobočij se razlegajo

klici pastirjev in pritajeno zvonjenje.

Zvonjenje je dobro.

Pove ti, katera smer je prava.

Pove ti, čemu se moraš izogniti

in čemu slediti.

Pove ti, če verjameš. Verjemi!

Da bi najina ljubezen ne zašla na prepadne klife.

Ljubim te. Ponavljana fraza postane molitev.

Naj moje rekanje postane molitev.

Prosim morje. Morje,

ohrani najini imeni!

Prosim zvonce. Zvonci,

varno naju vodite skozi peno dni!

Ljubim te. Na bližnjem klifu je jezero,

ki ga sonce nikoli ne obsije.

Galebi se mu izogibajo.

Pastirji odvračajo pogled.

Ljubil te bom,

vse dokler ne bo v meni vzcvetel

Vianov črni lokvanj.

Izbral Jure Jakob

Pojasnilo: To pesem iz zbirke Krogi na vodi sem izbral zaradi čustvene neposrednosti, nežnosti, lepote in enostavnosti, ki jo zmorejo le največji mojstri pesniške besede.

Vinko Möderndorfer: Ona že

ona že odpira stegna in moj obraz

se že polaga kot seme med ustnice

ona že prihaja blizu in se dotika

mojih zvezd z zvestimi rokami

šteje leta neizprosno in ko spim

mi prišepetava odtiktavanje bolečin

ona že približuje predmete stole

prte mize kozarce za polnočno vino

izbira pesmi ki se mrmrajo ob bedenju

ona že sega s hladno roko do srca

ga ustavlja s kremplji sladke lahkoživke

ona že seda ob moje telo kot ob rojstvu

veseli se najinega srečanja z otroško

prostodušnostjo ona že ve kaj me čaka

ko bom z obrazom med njenimi nogami

zakopan

Izbral Milan Vincetič

Pojasnilo: Najbolje bo, da kar ponovim za Susan Sontag, ki je dejala, da »noben medčloveški odnos ni skrivnosten, razen ljubezni. Čeprav je o njej napisano in napredeno daleč največ besed.«

Tony Hoagland: Zamuda

Takoj bi moral po stopnicah

In se počasi ljubiti z žensko, s katero živim,

A sedim tu s svojim ingverjevim pivom in namesto tega

Obračam strani v knjigi

O polarnih odpravah - o moških,

Ki so zbežali pred tistim, kar bi morali storiti,

Da bi v velike kose planetarnega ledu

Izdolbli svoja imena.

Na porumenelih stoletnih fotografijah

So še vedno videti oholi in nečimrni

V svojih novih medvedjih plaščih, bradati.

Zlahka bi bili nordijski bogovi, ki pozirajo na grebenu

Nad karavano Eskimov in sani.

A kdo ve, kako so bili videti mesece kasneje,

Ko jim je praznina, ki so jo hoteli

Preiskati tako od blizu

Izdolbla lica, razžrla

Vse na njih, kar je bilo sestavljenega iz besed

In pustila koščene, molčeče može

Bloditi skozi polja morsko zelenega

Tisočletnega ledu in vetra. Še druge

Fotografije so – Valižan,

Kot bi molil, pokleka k tjulnjevemu truplu, Pearry

Si jokajoč ogleduje štrcelj svoje levice.

Še druge teme in motivi so,

A zgodba ostaja enaka: nekateri med nami

Bi raje umrli kot da bi se spremenili. Ljubimo,

Kar nas bo pogubilo

Kot bližnjico skozi svet,

Ki nas bo počasi upognil in zlomil

V povprečno meso in kri.

Zaprem knjigo in poslušam glasove

vsakdanje noči. Stol, ki škriplje.

Čriček, kot majhna pojoča

Naprava. Zrak v vsaki sobi

Okorno miruje. Vem,

Da še ni prepozno.

In potem pomislim, da me bo ta vsakdanjost

Zdrobila v svoji pesti.

In potem si zaželim, da bi res.

Prevod Katja Perat

Izbrala Katja Perat

Pojasnilo: To pesem sem izbrala, ker je zgodovina stvar romantike, ljubezen je stvar realizma.

Hafis Ko se nekoč bo moje srce

Izbral Jani Kovačič

Pojasnilo: Izbral sem Hafisovo znamenito pesem v prevodu Vena Tauferja in v ilustraciji Pšenice Kovačič. Če ni ljube – pišeš, ko je – ljubiš.

Tomas Tranströmer: Ognjeni zapiski

V turobnih mesecih se je moje življenje zaiskrilo

le takrat ko sem se ljubil s teboj.

Kot kresnica, ki se prižiga in ugaša, prižiga in ugaša

- sledimo lahko njeni pobliskavajoči poti

v temi noči med oljkami.

V turobnih nočeh je duša čakala sklonjena in brez življenja,

a telo je hodilo naravnost k tebi.

Nočno nebo je mukalo.

Skrivaj sva molzla kozmos in preživela.

Prevod Maja Caserman

Izbrala Cvetka Lipuš

Pojasnilo: Za to pesem sem se odločila, ker je hkrati svetla in temna, preprosta, a obenem skrivnostna.

Jure Detela: Pesem za jelene

Jeleni! Naj pride v mojo pesem

zavest o nasilju? Kako

le zmorem zvestobo spominu na vas,

ko se mi svet transformira

v sporočilo ubijanja? Za vas je drugače.

Vi ste nedolžni. Vi ste

napadani. Zmeraj ste v smrtni nevarnosti.

Vi ste totalno predani

bežečim čredam. Svoja telesa

izpostavljate strelom, da ščitite

beg košut in mladičev. S prsmi,

polnimi zraka, stojite

pred puškami. Takrat ste žalostni, sveti,

ponosni. Vi gledate v lovce

s čistim pogledom. Vi sprejmete smrt

brez vsake pogodbe. Ker vaše

želje so proste umorov. Že tu

na zemlji je vaša hoja

totalno svobodna, čeprav vas lovci

nenehno sledijo. Vsaka

pomlad vas odreši. Vsaka polna

luna vas odreši. Vsaka

globel, ki skoznjo uidete lovcem,

vas odreši. Vsaka zvezda

vas odreši. Še zemlja, ki padete nanjo

krvavi, s svincem v telesih,

vas odreši. Jeleni! S smrtnimi padci

ne dajete lovcem odveze

za svoje življenje. Lovci prezirajo

vašo nedolžnost. Zato

vas morijo z lahkoto. Jeleni! Jeleni!

Kako bi mogel storiti,

da ne bi prišla ta krutost, navzoča

po vaših gozdovih, v pesem

za vas? Jeleni! Jeleni! Jeleni!

Kako je zemlja sproščena

pod vašimi parklji! Kako je presojna

in zračna, sončna, zelena!

Kako jo vaša telesa družijo

z nebom! Kako ste živi!

Izbral Miklavž Komelj

Pojasnilo: Z izborom sem hotel pokazati, da pojem »ljubezenska pesem« nikakor ni omejen le na pesmi, ki jih neki človek naslovi drugemu človeku; Jure Detela je pokazal, da je mogoče napisati ljubezensko pesem »bitjem iz tujih svetov«, med katerimi je videl tudi živali.