Tiskane izdaje
Ko se pet majhnih založb, usmerjenih v humanistiko in družboslovje, pri katerih desetletja delujejo vidni intelektualci, združi v kooperativo, jim velja prisluhniti. Položaj teoretske dejavnosti v neki družbi namreč odraža nekatere ključne družbenopolitične spremembe, ki jih navadno lahko razumemo prav s pomočjo teoretske misli.
To je prav gotovo eden od sklepov, ki jih lahko potegnemo iz nedavne debate petih filozofov in družboslovcev. Sociologi Rastko Močnik iz založbe *cf, Primož Krašovec, ki deluje pri Sophii, in Jože Vogrinc iz založbe Studia humanitatis ter filozofa Zdravko Kobe iz Krtine in Mladen Dolar iz Analecte so v Trubarjevi hiši literature pojasnili, zakaj se povezujejo v kooperativo THD, ter ob tem interpretirali, kako njihov čedalje slabši položaj razumeti v okviru političnih sprememb zadnjih desetletij in v okviru današnje ideologije.
Zagate
Razlog za njihovo povezovanje je zelo konkreten: slabšanje položaja in čedalje ostrejši pogoji pri prijavah na razpise Javne agencije za knjigo (JAK). Eden od konkretnih problemov založb, ki so se prijavile na zadnji programski razpis JAK, je, da njegovi rezultati še niso znani, kar onemogoča izvajanje programov teh založb oziroma potiska založnike v situacijo, ko bodo morali celoletne programe izvesti v pičlega pol leta.
Jože Vogrinc, ki je na debati prevzel vlogo moderatorja, je poudaril, da JAK – ne glede na to, da zamuja z rezultati razpisa in posledično financiranjem – od prijaviteljev zahteva dosledno, torej pravočasno izveden program. JAK je poleg tega kadrovsko podhranjen, vsako leto operira z manjšimi sredstvi in s številnimi birokratskimi ovirami ovira predvsem delovanje manjših založb humanistično-družboslovne usmeritve, so soglasni člani THD.
Problem letošnjih razpisov (programskega in projektnega) je tudi v tem, da omejujeta število kandidatov, upravičenih do dodelitve sredstev. S tem se po Vogrincu monopolizira položaj večjih založnikov, ki so že tako v boljšem položaju. To je obenem v nasprotju z deklariranim ciljem JAK: izdati več knjig in v nasprotju z njegovo deklarirano privrženostjo teoretski produkciji. Člani založniške alianse v glavnem delijo pogled na politični in ideološki okvir, znotraj katerega se otepajo s sorodnimi težavami.
Toda večina med njimi prepoznava v JAK tudi partnerja, s katerim bi lahko dobro sodelovali. A JAK bi se po besedah filozofa Zdravka Kobeta moral znati s strategijami odzvati na spremembe v založništvu: tako kar zadeva vprašanje elektronske knjige kot položaj teoretske produkcije. Močnika pa moti, da na JAK in sorodnih agencijah nihče ne odgovarja za svoje napake ali škodljive poteze – denimo, za zamujanje rezultatov razpisa.
Nekulturna privatizacija
V slabšanju položaja teoretske produkcije in delovanju JAK je sicer močno zaznati neke temeljne družbene spremembe. Močnik je opozoril, kako živa je bila bralna kultura pri nas v šestdesetih letih, ko so imele revije s teoretsko vsebino zelo veliko naročnikov – procentualno še več kot razvpite revije v tedaj teoretsko živahni Franciji – in so mediji obveščali javnost o izidu novih številk s humanistično in družboslovno provenienco. To, da je teoretska produkcija postopno izginila iz javnega prostora, Močnik povezuje s spremembami sistema.
Današnja država perifernega kapitalizma, kot imenuje Slovenijo, namreč privatizira področja, ki so bila v socialistični državi pa tudi v modernih buržoaznih državah izvzeta iz profitnih razmerij: na primer zdravstvo, šolstvo in kulturo. Država, ki niža davke in razprodaja družbeno bogastvo, se s tem odpoveduje sredstvom, ki jih je nekoč namenjala za ta neprofitabilna področja, je kritičen Močnik. To po njegovem kaže, da ta država več ne potrebuje svojega kulturnega veziva.
Za pozicijo motnje
Teorija, humanistika in družboslovje (THD) v takšni politični konstelaciji predstavlja motnjo, je prepričan filozof Mladen Dolar. Natančneje, takšna teoretska produkcija je motnja v razmerju do obstoječe ideologije, torej do tega, kar dojemamo kot nekaj (naravno) danega. Ideologija namreč ni v lažeh ali izkrivljanju resnice, ampak v samem izkrivljenem dojemanju realnosti – ko kot resnico sprejmemo neko danost – na primer tržno ekonomijo. Pet založb povezuje prav to, da s svojimi programi in kritično mislijo tak ideološki okvir, ki se zdi samoumeven, postavljajo pod vprašaj.
Zdravko Kobe ob zavedanju spremenjenega sistema in ideološkega okvira državo še vedno razume kot pozitiven koncept in temelj subjektove svobode. Po njegovem gre za to, da jo je treba izkoristiti in zavzeti, ne pa razumeti zgolj kot sredstvo izkoriščanja. V času, ko deprivilegirani in marginalizirani sloji ne volijo več levih strank, je treba prilagoditi tudi klasični konceptualni okvir razumevanja družbenega dogajanja. Eden takšnih fenomenov, ki še nimajo resne refleksije, je širjenje razreda mladih prekarnih delavcev. Njihov slab položaj je povezan z medgeneracijskim spopadom.
Spremenjen status humanistike in družboslovja v družbi je po Kobetu zvezan s premikom od vednosti k mnenjem. Sam brani tisti koncept države, po katerem je bila to institucija vednosti in oblasti. Ključni problem je, da se je država tej vednosti odrekla. Še bolj je premik od vednosti k mnenjem očiten v medijih. To, da novinarji ne razsojajo, ampak dajejo prostor različnim in dozdevno enakovrednim mnenjem, je po Kobetu nadvse problematično, vsaj če je naše vodilo resnično spoznanje.
Naloga države je preoblikovati javno mnenje v javno vednost. Kobe si v tem kontekstu želi pogumno državo. Prav to je tudi zgodovinsko poslanstvo THD, da namreč razširja diskurz vednosti. V tem je tudi politična gesta nove alianse, je prepričan.
Država simulira trg
Sociolog Primož Krašovec je izpeljal določena spoznanja o današnjem tipu vladavine in sistema na podlagi položaja majhnih založb. Prav pri teh je mogoče opazovati stapljanje države in trga, poudarja. Za majhne založbe je značilno, da po eni strani proizvajajo blago – knjige –, po drugi strani pa so zaradi javnega financiranja (in delovanja v javnem interesu) povezane z državo. Privatni zavodi na trgu ne morejo preživeti (Močnik opozarja, da so na trgu pogorele tudi velike založbe z veliko močnejšo pozicijo, utrjenim statusom) in kot takšni predstavljajo idealno formo neoliberalne produkcije.
Za neoliberalizem po Krašovcu namreč ni značilno le višanje profita (to je značilno za kapitalizem nasploh), ampak tudi eksperimentiranje z različnimi tipi institucij. Ni naključje, da v neoliberalizmu vzbrstijo nevladne, privatne institucije, ki lahko kandidirajo za javna sredstva, je prepričan. Država začne na polju netržne dejavnosti uvajati tržne zakonitosti: ko si namreč majhni nevladni zavodi ali majhne založbe konkurirajo za ista pičla sredstva.
Prepričan je tudi, da bralne kulture šestdesetih ni mogoče obnoviti: javni prostor se je razkrojil pa tudi medij knjige se je znašel v novih zgodovinskih razmerjih. Po njegovem bi morale založbe prevzeti razvijanje javnega prostora ali vsaj poskušati zajeziti njegov propad. Za uresničitev tega poslanstva bi morali poleg izdajanja knjig organizirati javne dogodke, utemeljene na teoretski produkciji.
Kratke intervencije nastopajočih intelektualcev pa tudi knjižica Kooperativa THD: za humanistiko in družboslovje, ki so jo izdali ob tej priložnosti, so dobre demonstraciji dometa kritičnega mišljenja pri nas pa tudi prispevek h krepitvi javnega prostora.
