Tiskane izdaje
Ko je Dejan Tiago Stanković odpiral vrata svojega beograjskega stanovanja na Terazijah, mi je pojasnil, da tu živi prav toliko, kolikor povsod drugje, torej ga tudi tu ni, saj pravzaprav stanuje v svojih zgodbah.
Na prvi pogled stežka najdem karkoli osebnega v prostrani sobi, v kateri je gostitelj in gost hkrati, toda ko se pisatelj nasmeje, medtem ko mi pripoveduje, kaj pripravlja za naslednji roman, to niti ni več pomembno.
Iz nahrbtnika izvlečem njegovo najnovejšo knjigo Estoril – vojni roman, ki je bil lani med najbolj branimi v Srbiji in se je uvrstil v ožji izbor za nagrado tednika NIN. Prišla sem se pogovarjat o svetu, upodobljenem na približno 350 straneh.
Estoril kot pribežališče
Oder, na katerem se dogajajo vse zgodbe, je Estoril, mondeno letovišče blizu Lizbone. Med drugo svetovno vojno je v njem bil blagoslovljeni mir, tamkajšnja hotela Palacio in Casino pa je obiskalo veliko znanih osebnosti, ki so bežale pred nacizmom in vojno ter začenjale novo življenje čim dlje od Evrope, utapljajoče se v zlu.
To je bila tako kakor Casablanca v filmu vmesna postaja na evakuacijski poti ljudi vseh narodnosti, najpogosteje bogatih in slavnih, ter kraj, v katerem so morali nujno delovati ovaduhi in agentje tajnih služb.
Tiago Stanković je nekaj let proučeval hotelske knjige gostov, tedanje časopise in arhivsko gradivo, zato je, pravi, v glavi posnel film. Nato ga je moral samo na novo povedati in dobili smo Estoril, vojni roman brez ene same izstreljene krogle.
Na vprašanje o meji med zgodovino in književnostjo odgovarja: »Nisem strokovnjak za literarno teorijo, vendar so mi kritiki prijazno povedali, da se to, kar pišem, imenuje zgodovinska metafikcija in je povezano s postmodernizmom. Zelo sem se razveselil, ko sem izvedel za to.«
Če njegov prvi roman povežemo z zbirko pripovedi Odakle sam bila, više nisam i druge lisabonske priče (Od koder sem bila, nisem več in druge lizbonske zgodbe), izdano pred nekaj leti, dobimo čustveni povzetek tega Beograjčana, ki je iz svojega mesta in države odšel kot mladenič, da bi se izognil mobilizaciji v balkanski vojni. Najprej v Londonu in nato na Portugalskem je skoraj tri desetletja poslušal svojo notranjo »nevzdržnost«. Živi med Beogradom in Lizbono, med srbohrvaškim in portugalskim jezikom. Prevajal je književna dela Saramaga v svojo materinščino in Iva Andrića v portugalščino.
Človek je kriv za vse,
Vse osebnosti, ki jih je Tiago Stanković spremljal v Estorilu med letoma 1940 in 1946, so zgodba zase, povezuje pa jih skupna nesreča – beg od doma v neznano – in neizrečeno spoznanje, da, kakor pravi pisatelj, »človek vse preživi in rine naprej«.
»Najprej se zdi, da sta glavna junaka romana Estoril in hotel Palacio,« pravi. »Hoteli res navdihujejo, vendar me zgradbe pravzaprav ne zanimajo, prav tako me ne zanima, kako so se imele slavne in zgodovinske osebnosti med počitnicami in na službenih potovanjih. Zanimajo me usode ljudi, ki so zapustili domove proti svoji volji; zato Estoril, ne glede na to, kako razkošen je, ni izletniška točka, ampak pobeg. In ali veste, da sem v knjigi uporabil tudi slovensko besedo 'domotožje'?« Naš jezik nima tako lepe besede za ta žalostni občutek.
Nevidni junak romana je tudi António de Oliveira Salazar – portugalski premier in konservativni nacionalist, ki je dopolnjeval španskega Francisca Franca, ohranil nevtralnost med drugo svetovno vojno ter omogočil varen pristan tistim, ki so bežali pred zlom.
Čeprav se Tiago Stanković ne ukvarja s politiko ne v romanu ne v življenju, skozi Estoril spontano gradi tudi podobo Portugalske, ki je »pais de brandos costumes« – »dežela blagih navad«, katere avtokrat ne more biti podoben osvajalcem in diktatorjem, ki ne spoštujejo človeškega življenja.
Prek gostov Palacia Tiago Stanković slika portret tedanje Evrope, v kateri se zdi, da se je vse premaknilo iz pravega položaja, zato vsi bežijo pred razsulom. To velja tako za kronane glave, slikarje, pisatelje, glasbenike kot šahovske svetovne prvake, ki bežijo pred bombami, pogromi in koncentracijskimi taborišči.
Zgodovinska metafikcija je omogočila pisatelju, da je z neizpodbitno prepričljivostjo in dramatičnostjo, ki se ji ni mogoče upreti, povezal resnične dogodke in življenje v Estorilu, tako da v romanu poljski pianist, skladatelj in državnik Ignacy Jan Paderewski pokaže starostno trmoglavost in noče dokončati koncerta, saj je prepričan, da je odigral vse, kar je imel na programu.
Tu romunski kralj preživlja brezdelne dni v pregnanstvu in Ian Fleming sreča dvojnega vohuna Duška Popova, ki ga pozneje uporabi kot model za Jamesa Bonda, vse pa se dogaja sredi vrtinca pregnane evropske elite v Estorilu.
Eden od povezovalnih likov v romanu je Gabi, ortodoksni judovski deček, ki prispe v hotel sam, s kovčkom, polnim denarja in diamantov. »Znani portugalski diplomat je v nekem pismu omenil izgubljenega hasidskega dečka, ki je prišel v hotel, da bi pazili nanj,« pravi Tiago Stanković.
»Ne vemo natanko, kaj je navdihnilo Antoina de Saint-Exupéryja, da je napisal 'Malega princa', vendar je obiskal Estoril konec leta 1940, nato pa leta 1942 založniku izročil rokopis te knjige, se hitro pridružil francoskemu letalstvu in umrl med opravljanjem naloge. 'Mali princ' je postal najbolj brana knjiga vseh časov šele po njegovi smrti, zato mu ni uspelo pojasniti, kdo je bil pravzaprav ta nenavadni deček.
Poznamo več teorij, moja je enakovredna vsem drugim in pravi, da ga je navdihnilo druženje z Gabijem v Estorilu. Bil je nenavadno oblečen in zmeden zaradi dogajanja v zunanjem svetu, torej je bil z drugega planeta.« Razlikovala sta se v tem, da je imel Gabi namesto udomačene saharske lisice pametno psico Fennec.
Izgnanstvo je enako težko tako za kralja kot siromaka
Brati Estoril med sedanjo begunsko krizo vznemirja in pomirja hkrati. Po eni strani se zdi, da se vse nenehno ponavlja, toda kakor pravi Tiago Stanković, »izgnanstvo je enako težko tako za kralja kot siromaka«. Čeprav opozarja, da je pisatelj odgovoren samo za to, kar je napisal, razlago pa prepušča bralcu, se nazadnje strinja z mojo ugotovitvijo, da je Estoril v njegovem romanu oaza človeškosti v oceanu družbene surovosti.
