Mladi pesniški glasovi: »... Dokler mi ne umremo, ti nimaš za burek ...«

»kar se tiče poezije, bi hana najraje ostala tiho, vendar ne morem [...] vsepovsod vidi iste obraze, ki dajejo vedeti [...] tukaj nisi dobrodošla tu smo samo mi vrh parnasa ki traja in dokler ne umremo ti nimaš za burek« v pesmi Katje Gorečan odmeva izmuzljivo razlikovanje med mlado in starejšo pesniško generacijo.

Definicija mladega pesniškega glasu je namreč izrazito večplastna, saj ga lahko določamo prek starostnega kriterija, po letu izida pesniškega prvenca, hkrati pa prek tega, da naj bi se v svojem pisanju vsaj delno opredelil do preteklih poetik. Če izbor mlade slovenske poezije podredimo starostnemu kriteriju, ki se običajno giblje do 30. leta, ob tem izločimo kar nekaj vidnejših glasov, ki so s pesniškimi prvenci vstopili na literarno sceno v poznejših letih. Obenem pa je zadnji kriterij zaradi priljubljenosti obiskovanja kreativnih delavnic zastavljen veliko širše, saj gre pri teh za dialog starejše generacije z mlajšo, torej prenašanje elementov starejše poetike na mlajšo in obratno.

V literarnem polju se pri opredelitvi ustvarjanja mlade slovenske poezije pojavljajo različni pristopi – bodisi se trdi, da so poetike vseh avtorjev podobne in na podlagi posameznih pesmi ne bi mogli ugotoviti njenega avtorja, bodisi se govori o teoriji (avto)poetik, pri katerih, kot razlaga Igor Perišić, gre za pojav v pozni postmodernistični književnosti. Sestavljajo ga tri komponente – govor o matičnem delu, izrazito avtorski komentarji matičnega dela ter navezava na literarno tradicijo. Razpršeno polje mladih ustvarjalcev se tako v večini primerov kaže kot množica individuumov in individualnih poetik, ne nujno avtopoetik v postmodernističnem smislu, čeprav se pogosto uporablja prav ta oznaka. Zato je primerjava med mladimi pesniškimi imeni težavna, kot pojasnuje tudi Peter Semolič: »Mladih pesnikov in pesnic je danes absolutno preveč, da bi si njihovo pisanje upal zvesti na nek skupni imenovalec. Kar sem skozi delavnice, ki jih zadnja leta vodim oziroma so-vodim skupaj z Nino Medved, opazil, bi rekel, da mlada poezija ostaja nekako v okviru t. i. »poezije izkušnje«, da pa ji pridaja tudi neko novo kvaliteto tako na ravni strukture občutenja kot na ravni izraza – tu mi je zanimivo, da lep del mladih posveča precejšnjo pozornost jeziku, da vrača v slovensko pesništvo postopke, ki so bili odrinjeni na stran vse od konca sedemdesetih let dalje. Takšne revitalizacije so v poeziji vedno dobrodošle.«

Subjekt ostaja v sebi

V svoji podobnosti mlado ustvarjanje povezuje postavitev subjekta, ki ostaja v sebi, v kontemplaciji in svojih estetiziranih doživljanjih. Kronotop je postavljen v sodobnost, utemeljuje se lahko prek spominjanja, ki je poudarjena komponenta bivanja, izpostavlja pa se tudi zavestna spremenljivost prostora – v potovanjih po pokrajinah, v katerih se subjekt velikokrat spopada z neobvladljivim časom. Razlike med mladimi ustvarjalci pa zaznamo v motivni raznovrstnosti, opazen je tudi različen pristop do jezika. Večina ustvarjalcev z izdanim prvencem ostaja pri obliki prostega verza, brez slovničnih odstopanj in poudarka na ritmu (Katja Gorečan, Ivana Komel, Katja Perat, Denis Škofič, Gašper Torkar), določeni avtorji pa uveljavljajo bolj igriv odnos do jezika.

Pri Peratovi in Torkarju lahko govorimo o izhajanju iz vsakdana, ki ga Peratova naveže na obče filozofske teme, recimo Robespierra in nasilno dejanje – »Neprijetno mi je, / Ko me Robespierre prime za ovratnik in me dvigne ob / steni, / Da z nogami bingljam deset centimetrov nad tlemi. / Jezen fant.«, obenem pa ustvarja dialoškost s prejšnjimi generacijami – najbolj opazno, ko se neposredno obrne na Ginsberga – »Vsak lahko reče, / Da je videl najboljše ljudi svoje generacije, / Propasti, / Ampak redkim se zgodovina prikloni za propad,«. Torkar na drugi strani vsakdana še ne preseže – »Torej mi nekdo da denar, da si grem kupit / mleko in kruh. Drobiž dobim nazaj, / na poti se vedno ustavim pri glasbeni«, čeprav se že zaveda potrebe po novi govorici – »Učim se osnov sveta. Odpeljem se ven, / pokažem si:«.

Izpostavljenost intimnosti

Pri Gorečanovi in Komelovi, ki prav tako izhajata iz vsakodnevne tematike, je veliko bolj izpostavljena intimnost. Komelova svet gradi iz asociacij drobcev, ki učinkujejo v prikazovanju občutja – »Mraz se zajeda v stene / in ob odprtem oknu tudi vame. / Vsakega že nekaj pekli. / Zaledenele luže, ključavnice, kolesa.«, Gorečanova ob tem razvija dramaturški lok, kjer se pojavlja problem identifikacije avtorja ter razločevanja od subjekta, kar se izredno izvirno pokaže v zadnji pesmi, naslovljeni Konec Hane ali Katja, določeni namigi na razdvojenost pa so nasuti prek celotne zbirke – »v hani se kopiči toliko jeze / enkrat bom prefukala cel svet / ampak seveda to so samo besede«.

Kot kontrast vsakdana se postavlja vračanje narave, ki je opazno v poeziji Bivška, Barbare Jurič ter Škofiča, kjer lahko govorimo o motivni podobnosti, saj vsi izhajajo iz naravnega podobja. V pisanju Škofiča lahko vidimo dialog s starejšo generacijo, nadaljevanje temnega modernizma Daneta Zajca, predvsem v grotesknih podobah – »ptice z vrvicami v kljunčkih, na katerih so visela trupla ptičjih hišic«. Čeprav se podoben vpliv vidi tudi pri Bivšku, se ta v večji meri loteva erotične tematike, ki ji v prvencu pridružuje še mitološko obravnavo – »v vedru sameva prebavni trakt in srce. / Nedolžna ogledala gledajo mesarja, / nedolžna ogledala krvavijo iz gobčkov.«.

Družbeni problemi

Znotraj mlade poezije so izpostavljeni tudi problemi družbe in politične ideologije, kot denimo pri Tiborju Hrs Pandurju ter Muanisu Sinanoviću, pri čemer Pandur izhaja iz navezav na Šalamuna, Ginsberga ter starejše slovenske literate kot so Kosovel, Cankar in Prešeren, svojo poetiko pa z ironične distance ubeseduje kolektivno in jezikovno sproščeno – »-Brezciljni Slovenec / Slovenec: 3 dinarje- / Drka na ruševinah Kipa svobode:«. Najbolj sproščen odnos do jezika vidimo pri Karlu Hmeljaku – »Pofukat Šalamuna in ga priklenit nase. / Podret, ubit, šele potem zavreč«, obenem pa tematizira svoje lastno izrazno sredstvo - »Poezija mora biti občutena kot trenutek / manjšinsko in čelno,«. Eden izmed mlajših avtorjev pri eksperimentiranju z jezikom je tudi Jan Krmelj – »glagoli, zbrani v molkoglasnosti«, ki v svoji poeziji uporablja jasne podobe, ki dobivajo že simbolne razsežnosti – »jadro v razpenjanju preddvornih razcvetov krvi«. Tudi pri Prahu je zaznati bolj eksperimentalen pristop k jeziku, pesmi so v veliki meri pisane brez velike začetnice, uporablja več jezikov in je eden redkih mladih avtorjev, ki piše o homoseksualni erotiki. »Jadralcu // [...] Ko se naslednjič srečava / na kakem večeru, si bom / od blizu ogledal tvoje dlani,«.

Poleg že izpostavljenih glasov ne smemo prezreti mnogih avtorjev brez pesniškega prvenca, ki jih lahko najdemo na spletnem portalu LUD Literatura ter spletni reviji Poeisis, ki skrbi za pretok svežih imen mlade poezije. Ob tem je potrebno omeniti še Mlade rime, ki jih organizirata Dejan Koban in Veronika Dintinjana, katera skrbita za promocijo mlade poezije in mladim avtorjem velikokrat ponudita prvi stik z občinstvom.

Poezija na spletnih medijih

Ugotovimo lahko, da pri mladih pesniških glasovih za izoblikovanje in uveljavljenje pesniškega glasu ni več pomembna tiskana izdaja ali zbirka. Področje poezije se širi fizično, prehaja tudi v spletne medije, obenem pa gre pri tako raznolikih poetikah za izrazit slogovni razmah. Problematiko pogojevanja generacij po idejno-tematskih ali formalnih podobnosti ter starostnem kriteriju nam dobro opiše tudi Glorjana Veber: »Bistven problem je, da se pri iskanju značilnosti mlade poetike ne raziskuje hkrati tudi socioloških značilnosti generacije, ki to poetiko ustvarja. Ko spoznamo njihove avtorje in avtorice tudi iz tega vidika, bolje razumemo njihovo literarno posebnost in norost. Že to, da se skuša to milenijsko generacijo spraviti v neke okvirje, je čisto v nasprotju s tem, v kar ta generacija verjame. In če temu dodamo še to, da je na začetku ustvarjalne poti, se mi zdi, kot da ne bi nič vedeli o tem, kako se piše zgodovina ali pa kako zori umetnik.«

Na ta način gre pri vsakem posameznem piscu za prepoznaven govor in o pretirani podobnosti poetik avtorjev ne moremo govoriti. Tako se nam mlada slovenska poezija prikazuje kot izjemno heterogena, s čimer lahko nasprotujemo trditvi Mojce Pišek: ''[...] da so si vsi ti mladi pesniški glasovi podobni kot jajce jajcu. Da so vsi po vrsti brez preteklosti in prihodnosti. Brez spomina. Stvari so prazne. V njih ni nič. Kakor da so plod, za katerega ob podrobnejši inšpekciji vse bolj kaže, da je jalov.''