Tiskane izdaje
Kdo bo nagrado prejel, bo znano na podelitvi 20. aprila, gotovo pa je, da to ne bo nagrajenec, temveč nagrajenka. Kritiški forum je namreč izbral štiri finalistke, ki se bodo potegovale za nagrado. To so Veronika Dintinjana z zbirko pesmi V suhem doku, Anja Golob s pesniško zbirko Didaskalije k dihanju, Mojca Kumerdej z romanom Kronosova žetev in Suzana Tratnik z zbirko kratkih zgodb Noben glas.
Tudi ob minulih izdajah nagrade so bile v ospredju literatinje. Doslej so jo prejeli Katja Perat za pesniško zbirko Najboljši so padli (Študentska založba, 2011), Maruša Krese za roman Da me je strah? (Goga, 2012), Davorin Lenko za roman Telesa v temi (Center za slovensko književnost, 2013) in Katarina Marinčič za roman Po njihovih besedah (Modrijan, 2014) ter Jure Jakob za zbirko kratke proze Hiše in drugi prosti spisi (Mladinska knjiga, 2015).
Kritičarke o letos nominiranih naslovih:
Veronika Dintinjana: V suhem doku (LUD Literatura)
Gonilna sila zbirke V suhem doku je gostobesednost v najboljšem pomenu besede, saj ni baročna ali zadušljiva. Besede in njihovi nešteti pomeni se nalagajo drug na drugega, se prelivajo, med seboj plemenitijo, žlahtnijo v medsebojni družbi, razgaljajo vedno nova in nova obzorja, ustvarjajo vrtince in viharje, ki pogoltnejo celo ladjo, razbijajo čeri in poskrbijo, da bo tudi danes sonce obarvalo gladino.
Aliteracije in asonance niso naključne, ampak dajejo verzom zdaj trdnejši, zdaj nežnejši ritem, ki ne usiha. Pesmi se ne bojijo vprašati, kaj pomeni biti človek, kaj je treba žrtvovati in za kaj, kako smo drugačni od kipov in kako od bogov. Pesmi govorijo čez vse, od roba pomladi do srda zime. V tem pogledu je knjiga odsev časa in situacije, v kateri smo se znašli, vsak na svojem čolnu, nekateri le z enim veslom, nekateri pa s tigrom na krovu. (Veronika Šoster, ARS, 14. 3. 2017)
Anja Golob: Didaskalije k dihanju (samozaložba)
Pesmi s praviloma mojstrsko arhitekturo se razpenjajo med popolno bivanjsko in spoznavno krhkostjo in trdnim prepričanjem, da so spoznanje, pristnost in konec koncev bivanjska izpolnitev vendarle mogoči, četudi za hip, skozi zev.
Vsakič znova utirjajo pot okrog te neupovedljivosti, ki jo sicer zasilno zajemajo izrazi sreča, ljubezen, izpolnjenost, smisel. Verzi se okrog zarisane razpoke kopičijo, plastijo, ritmično valujejo in se včasih kar zaletavajo v tisto nekaj, kar pa mora bralec, sleherni posameznik zapolniti, poiskati, zavzeti, obarvati sam. (Diana Pungeršič, ARS, 11. 1. 2017)
Mojca Kumerdej: Kronosova žetev (Beletrina)
Obsežen roman je primeren za branje v časovno čim večjih discipliniranih zamahih, saj na ta način v manjši meri iz bralske zavesti uhajajo stranski liki in zgodovinske podrobnosti. Avtorica namreč animira in nadzira širok zbor likov, ki sežejo v vse družbene sloje tistega časa: knezoškofi, kler, plemstvo, trgovci, meščanstvo, izobraženstvo, podeželska kmečka večina.
Roman oriše mentaliteto posameznega sloja, pri čemer so le posamezni liki izrisani do potankosti (predvsem knezoškof Wolfgang), medtem ko mnogi drugi ostanejo nekoliko bolj tipski, za svojo »vrsto« značilni. Vendarle avtorica snov obvladuje s svojim nadvse živim, sočnim, metafor polnim jezikom, ki življenje vdahne tako krvi lačni kmečki množici kot mestnemu pisarju med filozofskim uvidom v praznino neba in absolutnost »niča«. (Mojca Pišek, Dnevnik, 23. 7. 2016)
Suzana Tratnik: Noben glas (Beletrina)
V nasprotju z avtoričinimi prejšnjimi deli se v slednjem realistični slog pisanja nagiblje v fantastiko, ki tu in tam vzbuja grozo. Te primesi se berejo kot plod dekličinega domišljijskega sveta, ki ga v svoji pragmatični ozkogledosti in neprepričljivi zglednosti grobo prekinja svet odraslih, svet avtoritet, katerih domnevno pokončna, »prava« drža se pogosto maje in katerih glas naj bi bil glasen, pa ni.
Tudi zato zgodbe postavljajo vprašanje, čigav glas je pristnejši – in zato glasnejši: dekličin, ki morda ne zadene vseh tonov, tistih tonov, ki so si jih izmislili odrasli, ali glas odraslih, ki dekličinega glasu niso ne pripravljeni ne sposobni slišati.
Tudi zato je naslovna zgodba metafora za iskanje identitete v odraščanju slehernika, ko si iz vrženosti v otroštvo, ki mu jo kreirajo drugi, prizadeva vstopiti v svet, ki ga bo kreiral sam. Kot vemo in kot nazorno, s premišljenim odmerjanjem humorja, trpkosti in bolečine izpisuje Suzana Tratnik, je ta pot vse prej kot lagodna. (Jasna Lasja, Dnevnik, 15. 12. 2016)
