Našli doslej neznano Kajuhovo zbirko pesmi

Letošnja obletnica Kajuhove­ smrti sicer ni okrogla, taka je bila lanska – sedemdeseta, vendar jo osvetljujejo knjižne novosti, razstave in celo dokumentarni film, ki je bil premierno predstavljen v Kulturnem domu v Šoštanju na predvečer obletnice pesnikove smrti, 21. februarja. Upamo, da ga bo TV Slovenija kmalu pokazala, če je že zamudila obletnico. V teh dnevih se je zasvetila še ena vznemirljiva novost – edini doslej najdeni primerek knjižice Kajuhovih pesmi iz leta 1944.

Slovenska skupnost v Smederevu

Noben slovenski knjižnični ali arhivski vir še ne izkazuje hrambe niti podatka o zbirki Kajuhovih pesmi, ki so jo pripravili izgnani Slovenci, predvsem Štajerci in Gorenjci, v daljnem srbskem Smederevu jeseni 1944. Knjižico je skrbno prenašala in varovala Majda Mušič, rojena Gruntar. Njena družina, ki so jo tedaj sestavljali oče Viktor Gruntar, mama Afra, po rodu Čehinja, njena sestra in seveda Majda, ki je bila takrat petnajstletna gimnazijka v srbski gimnaziji.

Zgodba o nastanku knjižice je vznemirljiva, kot se za takratni krvavi balkanski vojni čas spodobi. Smederevo, ki je bilo tedaj nekakšna predstraža Beograda, je jeseni leta 1944 osvobajala ruska armada, ki so ji močno pomagali borci tako imenovane Jugoslovanske divizije, v kateri so bili številni Slovenci, med njimi tudi mnogi prisilni mobiliziranci v nemško vojsko, ki so se priključili ruskim enotam. Okoli Smedereva, ki je bilo osvobojeno 16. oktobra 1944, je bilo ranjenih veliko borcev, ki so jih v tamkajšnji bolnišnici zdravili in negovali, kolikor so mogli. Člani slovenske izgnanske skupnosti v Srbiji so se seveda posebej angažirali pri lajšanju trpljenja slovenskim borcem.

Kajuhove pesmi kot duhovno zdravilo

Med profesorji smederevske gimnazije je bilo tudi nekaj slovenskih, med njimi poleg Viktorja Gruntarja in Rupnika (matematik iz Kranja) tudi slavist Janko Liška. Tisti Liška, ki je bil prvi Kajuhov profesor slovenščine in razrednik v nižjih razredih gimnazije v Celju.­ Liška je imel pri sebi ciklostirano izdajo Kajuhovih Pesmi, ki jo je junija 1944 izdala propagandna komisija pri IOOF (Ljubljana, junij 1944). Slovenska skupnost je sklenila, da za miklavža 1944 pripravi za ranjence skromno obdarovanje, ki ga je sestavljalo nekaj v gospodinjstvih narejenih sladkih in drugih prigrizkov, kot nekaj posebnega pa za vsakega še zbirka Kajuhovih pesmi.

Kajuh je slabo leto po smrti­ postal prava legenda, ne samo med borci, ampak tudi med vsemi slovenskimi pregnanci, njegove pesmi so se širile kot ogenj, podži­gale voljo do življenja in tolažile ranjene, trpeče in stradajoče, ki so hrepeneli po vrnitvi domov. Pesnikova knjižica je bila v tistem trenutku tako rekoč telesno in duhovno zdravilo za ranjence, orožje in hrana za hrepeneče brezdomce. Kdo je pesmi prepisoval, nam ni znano, razmnožil pa jih je v šestdesetih izvodih na ciklostilnem stroju neki Detiček, ki je delal v tamkajšnji železarni, kjer so imeli tak stroj. Domnevamo, da so jih tam tudi skromno zvezali.

Miklavževo darilo

Knjižica ima skromen lahek rjav kartonski ovitek in je speta z dvema pisarniškima sponkama. Na sprednjo stran ovojnega lista so skušali odtisniti malo grafiko Franceta Miheliča, ki kaže zlomljeno mlado drevo, z napisoma Kajuh (zgoraj) in Pesmi (spodaj), kakor jo ima prvotna ljubljanska izdaja. Žal je odtis na ovoju tako obledel, da je še komaj viden. Knjižni blok sestavlja 32 nepaginiranih listov gladkega, srednje težkega pisarniškega papirja, potiskanega enostransko (desne, lihe strani). Na prvem, sicer nepotiskanem listu zgoraj vidimo z otroško (dekliško) roko s črnilom zapisan avtograf Majda Gruntar. V sredini drugega lista beremo: »Izdala OFSN v Smederevu v 60 izvodih kot Miklavževo darilo za smederevske Slovence in za Slovence ranjence, ki so se jeseni 1944 v sestavu sovjetske vojske borili za našo svobodo v Srbiji.«

Od strani 5 do 55 se vrstijo pesmi enako kot v izdaji propagandne komisije pri IOOF, z nekaj drobnimi tipkopisnimi razlikami (pomotami). Na strani 57 je natisnjeno: »Pesnik Kajuh, s pravim imenom Karlo Destovnik, je februarja mesca letos padel blizu svojega rodnega kraja, v šoštanjski okolici.« Ljubljanska predloga ima za tem stavkom še dopolnilo o načrtu izdaje celotnega pesnikovega opusa. Sledi prazen list, temu pa dva enostransko potiskana s spremnim besedilom Janka Liške. Naslovljeno je Kajuh – Karel Destovnik in podnaslovljeno Nikdar se ni klicu svobode izmikal.

Redkobeseden in zadržan

Gospa Majda Mušič ima zapisano spominsko pričevanje Mirka Čepiča, sina Mare Čepičeve, sestre Anteja Novaka. V njem se Mirko spominja, kako je njegova mama septembra 1940 sprejela v svoj dom Karlija Destovnika, ko se je vpisal na mariborsko gimnazijo. Ker so imeli manjše stanovanje, je Karli moral spati na zložljivi postelji v sobi s tremi domačimi fanti. Po treh mesecih bivanja pri Čepičevih se je konec leta 1940 preselil v hišo tiskarja Hinka Saxa, ki je prebežal v Maribor iz Idrije v času italijanskega fašizma. Karli je nadaljeval skojevsko delo in vanj vpletel tudi Karla Čepiča, Mirkovega starejšega brata. V začetku leta 1941 so Destovnika za nekaj tednov odpeljali na vojaško »prevzgojo« v zloglasno taborišče Međurečje.

Iz časov, ko se je hranil v »njihovem dijaškem domu«, se Kajuha še živo spominja tudi Majda Mušič, ki je imela takrat kakih enajst let. »Bil je čeden, magičnih oči in z goro črnih kodrastih las na glavi,« pripoveduje. »Zmeraj je prihajal z enim ali dvema prijateljema, morda zaradi varnosti. Bil je redkobeseden in zadržan.« Že tedaj je vedela, da je pesnik, temeljiteje pa se je seznanila z njegovo po­ezijo v Smederevu. Ohranila nam je doslej edini znani primerek ­tamkajšnjega tiska.