Natančna opazovalka bede in bolečine

Iz literarne in umetnostne zgodovine počasi, a vztrajno vznikajo glasovi avtoric in umetnic, ki jih je zgodovina na račun sodobnikov potisnila ob stran in utišala – pa ne (nujno) zato, ker bi njihovemu ustvarjanju primanjkovalo kakovosti.

To velja tudi za Angelo Gelč Jontes (1906–1973), predvojno avtorico z ljubljanskega obrobja, ki je nato ob bratu in dveh sestrah odraščala v mestu, kjer sta njena starša iskala delo. Pozneje je bila priča okrutnemu umoru svoje matere; zagrešil ga je njen oče in ostala je prepuščena sama sebi.

Dandanes je o njej malo znanega, a iz njenega pisanja je razvidno, da je od znotraj dodobra poznala in skrbno opazovala razmere in odnose med družbenimi sloji, še posebej pa je imela izostren čut za najranljivejše – obubožane, zatirane, bolne, pokvečene, zapite, neuravnovešene, ta svet je bil del njenega vsakdana. Opravila je trgovski tečaj ter nato delala v več odvetniških pisarnah in tovarni kartona; med vojno je bila otroška negovalka, po njej pa je delala pri DZS. V osmrtnici, objavljeni v časopisu, jo je njena družina (hčer ji je sicer vzela socialna služba) proslavila predvsem kot pisateljico.

Brez dlake na jeziku

Brezkompromisno in neposredno je pisala o družbenem dnu ter brez dlake na jeziku odgovarjala na odzive, komentarje, vabila in zavrnitve tistih, ki so bili veliko bolj uvel­javljeni, izobraženi in tudi višje po položaju kot ona. Kljub pozivom h kulturnemu molku in opredelitvi v medvojnem času se sama ni opredelila, objavljala je tako v liberalnem (Jutro) kot katoliškem (Slovenec) tisku in drugod. Njena zbirka tako rekoč naturalističnih novel Sreča na črepinjah je izšla leta 1943; nedavno so jo v posodobljenem jeziku ponatisnili pri Beletrini.

FOTO: promocijsko gradivo

Zgodovinarka Mateja Ratej v spremni besedi z naslovom Pljunek na živo rdečem plašču zapiše, da je Gelč Jontes »vznemirljiva pričevalka mentalitet kot le malokatera osebnost slovenske predvojne družbe, v kateri je bila vloga ženske še zmeraj bolj ali manj omejena na zasebnost«. Medtem ko so bili njeni zapisi deležni pozitivnih ocen, je manj navdušenja vzbudilo nazorno opisovanje (tudi ženske) seksualnosti; Slovenski matici je med drugim pred­ložila rokopis avtobiografskega romana, nazadnje ga je pregledal Oton Župančič, a so ga zavrnili, čeprav niso zanikali njene literarne nadarjenosti.

»Spregovoriti kot avtorica je za ženske velikokrat pomenilo stopiti na pot upora, dati prosto pot strahu, jezi in ogorčenju, ki so se nabirali v njih, pomenilo je iskati nov izraz, nove oblike, ki so jih zahtevale izkušnje, tako drugačne od moških ...« je v uvodu v knjigo Od lastnega glasu do lastne sobe (Beletrina, 2021), v katerem se je zaradi pomanjkljive obravnave v preteklosti posvetila zgodovinskemu pregledu izstopajočih avtoric svetovne književnosti, zapisala Kat­ja Mihurko Poniž.

In kot o Gelč Jontes ugotavlja Mateja Ratej, imejmo ob tem, ko ugotavljamo, da je njen literarni razvoj »ostal zamrznjen v ušivih robovih slovenske predvojne družbe, katere tako prepričljiva in poglobljena opisovalka je bila«, v mislih tudi »dolgožive postopke korigiranj, nadziranj in zametovanj ženskih glasov, ko se sprašujemo, zakaj avtorice slovenskega prostora ne razbohotijo v polnosti svojih ustvarjalnih sil«.