Navadnost ni nikdar samo navadna

Maria Barbal, katalonska pisateljica o psihološkem portretiranju usod in temačni španski preteklosti.

tor, 28.11.2017, 21:00
»Prva desetletja po španski državljanski vojni so bila strašna. Ogromno je bilo trpljenja [...]: ljudje so izgubili svojce, mnogi so bili po zaporih, v številnih družinah so ostale samo ženske in tudi ekonomsko je bilo hudo.«

Maria Barbal ni pisateljica močnih besed in privzdignjenih misli, tudi ko govori, daje občutek rahle sramežljivosti in skromne­ zadržanosti, pa čeprav je eno najbolj branih in prevajanih imen sodobne katalonske proze. A takšna je po svoje tudi njena književnost: avtorica umetniško postoji pri drobnih usodah navadnih ljudi, takih, ki jih na videz ni, a so v resnici še kako živi. Navadnost ni nikdar le navadna.

Z Mario Barbal sva se konec septembra srečali v Barceloni, bil je petek malo pred nedeljskim referendumom 1. oktobra, na katerem so si Katalonci želeli odgovoriti na vprašanje, ali naj Katalonija postane neodvisna republika. Tisti čas je bil zanjo »poseben« in situacija »čudna«, po svoje »vesela« – na notranjem dvorišču univerze, kjer sva se pogovarjali, je bilo nemalo mladih z letaki, na katerih je bilo brati vznesena sporočila demokracije. In vendar so bili v zraku tudi nevidni drobci strahu, kajti nihče ni mogel vnaprej vedeti, kako se bo odzval Madrid, kaj bo storila španska policija, glasovanje je bilo za nacionalno oblast v prestolnici vendarle nezakonito.

»V razmerah je razbrati mnoge obraze,« je bila realna pisateljica, tudi sama odločena, da bo oddala glasovnico, in hkrati zaskrbljena. »Vse je mogoče, prav tako ekonomske sankcije, nove aretacije …« Zdaj vemo, da bojazen ni bila odveč, katalonski osamosvojitveni proces se karseda zapleta, špansko okovje je kakor iz železa, ne bo se mogoče zlahka izviti iz njega, tudi zato ne, ker se trdi frankizem še vedno ni dovolj odmaknil. Maria Barbal tedaj prav tako ni bila prepričana, da je katalonska politika vnaprej dobro premislila vprašanja o novi državi in v praksi pripravila primerne odgovore nanje. Zdaj je bolj kot ne jasno tudi to: ni jih ...

Za doma, naprej in nazaj

Veseli katalonski študentje, ki so tisti petek konec septembra posedali v najini bližini in morda idealistično verjeli, da je možen hiter skok v neodvisno republiko, si lahko samo predstavljajo, kakšno breme je preteklost in kakšen je bil diktator Francisco Franco. Maria Barbal, rojena leta 1949 v hribovski vasici Tremp pod Pireneji, je v njegovem režimu živela od otroštva do polne odraslosti. Zato ve, kako je, ko narod, na silo utišan in zatiran, hrepeni po svobodi, demokraciji, prosti besedi ... – po vsem, kar je v resnici obstajalo samo lučaj stran, v Franciji. Medtem ko so, recimo, v petdesetih, šestdesetih in sedemdesetih letih preteklega stoletja Francozi svobodno hodili v kino, se že turistično zabavali in uživali v ekonomskem razcvetu, poimenovanem »slavnih trideset«, so se Katalonci v policijski državi, kakršna je bila Španija, še vedno bali besed: zaradi ovajanja ... in ob tem množično tolkli revščino.

Maria Barbal, ki je včasih delala kot učiteljica, se dobro spomni, kako prežeti so bili s strahom in kako naporno je bilo katalonščini utreti pot v šole. Literaturo zdaj resda piše samo v materinščini, ki pa se je je sistematično začela učiti komaj pri kakih dvajsetih. Prej to ni bilo mogoče, katalonščina je bila (skrivni) jezik za doma ... »Do danes si je izborila pomembno mesto v šolah in na univerzi, čeprav ji Madrid ves čas nastavlja ovire in jo poskuša blokirati.«

Psihološki orisi

Mnogi sploh ne morejo vedeti, koliko je bilo vmes katalonskega potiskanja »naprej« in koliko španskega vlečenja »nazaj«, kajti Katalonija je družba množičnega priseljevanja in za mnoge prišleke (z vseh koncev Španije in sveta) pluralistično okolje dobrih priložnosti in optimistične samouresničitve. Ljudje iz generacije, ki ji pripada tudi Maria Barbal, so vse te nenehne boje za več demokracije in pravic bíli in jih tako ali drugače izkusili – ter se, kot še nežno pravi avtorica, ob vsem tem precej utrudili ... Zato morda ne čudi, da iz njene književnosti – na primer iz romana Kamen v melišču – veje določena žalost, vsaj zdi se kot žalobnost. A avtorica pravi, da je pri svojem pisanju samo realna.

Življenje na podeželju, v pokrajini Pallars, o kateri piše prvoosebno kot glavna junakinja Conxa in kjer je preživela otroštvo in mladost, je bilo trdo, neusmiljeno, kruto – in kot takšno zagotovo ni razsipavalo z lahkotno radostjo lagodja ... Pisateljici uspeva psihološko kritično klesati svoje junake, ki jih je zdaj spoznavati v številnih jezikih: od španščine, angleščine, francoščine in portugalščine do nemščine, nizozemščine in še drugih. Njen romaneskni prvenec Kamen v melišču, denimo, ki ga je izdala leta 1985, je preveden v kakih petnajst jezikov; za slovensko različico je poskrbela Simona Škrabec, ki je poslovenila prav tako njegovo nadaljevanje, roman Intimna dežela (2005).

Ruralno in urbano

A Maria Barbal – po njenih knjigah množično segajo tudi katalonski šolarji – ni samo pisateljica ruralnega, ampak je prav tako pero urbanosti, narodnostno in rasno, socialno in še drugače pisane Barcelone, kjer živi že dolga desetletja. Pripoveduje o izseljevanju, izkoreninjenosti, preobražanju in tudi o bolečinah, ki jih prinašajo premiki na silo, selitev, novo vzpostavljanje razmerij med ljudmi. Pisateljica tudi ne piše le romanov, ampak prav tako kratke in otroške zgodbe ter še za gledališče. Popisuje čas frankizma, v katerem so »podeželani trpeli še bolj kot ljudje po mestih«, torej čas, ki ni mrtev.

»Tudi zato še ni minil, ker ni bilo prave tranzicije; tranzicija po špansko je bila šibka in zagotovo ne transparentna.« Bila je tišina, čisti molk. A četudi bi bila drugačna, je jasno, da preteklo nekako nikoli ne zaide: treba ga je razlagati. »Spomin je pomemben in potreben«, da bi lahko razumeli sedanjost in nič manj prihodnost. Primerljivo ključna je za Mario Barbal prav tako književnost – »za posameznika in za ohranjanje zgodovinskega spomina. Literatura je tudi način komuniciranja s sočlovekom, kjerkoli že je.«

Vprašanja manjvrednosti

Literatura je zagotovo steza, na kateri se bralcu razkriva katalonskost; pri Marii Barbal ne v samozavestnih tonih, pač pa, vsaj vtis je tak, v ponižnem prepiru z na silo vcepljeno miselnostjo, da sta kultura in napredek značilna za močne in velike narode. Katalonsko kulturno osvobajanje izpod španskega jarma je (bilo) naporno in dolgotrajno, porajalo je vprašanja o inferiornosti v odnosu do Špancev in z njimi povezana boleča občutja, neprijetne vezi so se počasi rahljale tudi zaradi zatirajoče Cerkve, a sklonjeni Katalonci so se zlagoma le postavili pokonci ... Zdaj – ko lahko spremljamo, kam je pod predsednikom Carlesem Puigdemontom zašel osamosvojitveni proces – se je spet bati, da bi jih tudi kulturno znova dobili po glavi.