Ne menjamo le dlake, temveč tudi naravo

Za devetimi drevesi: Knjiga je zabaven in topel prvenec Tine Arnuš Pupis.

Objavljeno
15. november 2017 15.50
Maša Ogrizek
Maša Ogrizek

Knjiga Za devetimi drevesi (Miš, ilustracije Tanja Komadina)­ je jezikovno navihan, zabaven­ in topel prvenec Tine Arnuš ­Pupis.

V desetih živalskih zgodbicah ni glavnega lika, ampak­ so enakovredno zastopane­ različne gozdne živali: lisica, zajec, jazbec, jež, medved, veverica, sova, volk in polh. V prvi in zadnji zgodbi nastopa tudi deček Srečko.

Večina živalskih likov ima izstopajočo lastnost – medved mogočnost, lisica zvitost in sova učenost, a niso zreducirani na to. V primerjavi z basnimi, v katerih so živali ujete v železni oklep (prirojenih) lastnosti, avtorica svojim živalskim likom pušča svobodo odzivanja, odvisno od okoliščin.

Še več: vsaka od njih lahko menja tudi naravo, ne le dlake. In prav prizanesljivo prepričanje, da vsak od nas dela napake, a se obenem lahko spremeni na bolje, je glavna odlika te knjige.

Vsaka zgodbica je sprva zastavljena kot basen. Toda na mestu, kjer se basen konča z (moralnim) naukom, Tina Arnuš Pupis poskrbi za preobrat. Živalski lik spremeni vedenje, a ne zato, ker bi mu žugala zunanja avtoriteta, ampak ker doživi (notranji) uvid. Pogosto ob zviti pomoči prijateljev.

Zajec, ki vedno hiti, se ujame v past in spozna, da se je treba kdaj pa kdaj ustaviti in zazreti v zvezdnato nebo. Lisička pa na lastnem kožuščku občuti, da je pravilno pisanje življenjskega pomena. Avtoričino slavljenje učenja iz lastnih izkušenj je še eno dragoceno vodilo, ki ga knjiga poklanja otrokom pa tudi njihovim staršem.

Četudi so zgodbice napisane lahkotno in hudomušno, nekatere posredujejo tudi zahtevnejše življenjske lekcije. V Ubogem jazbecu tako avtorica duhovito pokaže, da preveč dobrote lahko tudi škodi, saj se udobno namestimo v vlogi žrtve in izkoriščamo dobro voljo prijateljev. Avtorica v knjigi ne prikaže le delovanja psiholoških, temveč tudi družbenih mehanizmov. V zgodbi O grešnem medvedu in sveti jazbini slikovito in z obilo humorja izpostavi povezanost občutkov krivde in vere.

Čeprav nobena žival nima glavne vloge, je avtorici posebno pri srcu lisica. Ta je v nasprotju z učeno sovo, ki se oklepa znanja, modra. V nasprotju z medvedom, ki se sklicuje na svojo moč, se zanese na lastno pamet in izkušnje.

Zato vidi stvari takšne, kot so, ter z zvrhano mero premetenosti pomaga tudi drugim, da spregledajo. A je že tako, da se živali vsake toliko spotaknejo ob jabolko spora, v katerem se skriva kanček zla. K sreči ga s skupnimi močmi – in s pomočjo dečka Srečka – vedno znova premagajo.

Jezikovno je knjiga Za devetimi drevesi zrela in sveža obenem. Avtorica se posrečeno igra z dobesednim in prenesenim pomenom – najizraziteje v zgodbah Jabolko spora in Medvedova usluga.

Spet drugič utečene besedne zveze odene v živalsko preobleko, denimo vzeti stvari v svoje šape. Prvenec Tine Arnuš Pupis lahko tako slogovno kot po duhu, ki ga preveva, postavimo ob bok živalskim pravljicam Svetlane Makarovič. Nekatere like in besedne igrarije lahko beremo tudi kot pisateljičin poklon Medvedu Puju.

Nagajiv duh knjige je odlično ujela Tanja Komadina. Njeni živalski liki imajo občasno resda očala, šal ali nahrbtnik, a ilustratorka njihove karakterje spretno gradi predvsem z duhovito mimiko in telesno govorico.

Tako izrazi cel spekter čustev in razpoloženj, a se obenem izogne pretiranemu počlovečenju. Toplo sporočilnost knjige ujame v jesenski kolorit.