Ne vem, kdaj sem zadnjič zmečkal komarja
Na mednarodnem krimi in noir književnem festivalu Alibi bodo pisatelji ob vinu in dobri hrani načrtovali umore.
Odpri galerijo
Renato Bratkovič Foto Nino Verdnik
Angleško podeželje že dolgo nima več privilegirane pravice za kriminalne romane, umori so se preselili v različna podnebja. Slovensko ni izjema. V idilični Tinjski Gori, natančneje, na domačiji Gora pod lipo se bodo od 28. do 30. septembra na festivalu Alibi družili pisatelji in pisali napete krvave zgodbe.
Organizator dogodka je pisatelj in oglaševalski kreativec Renato Bratkovič (njegova tretja zbirka zgodb Temne snovi je tik pred izidom), ki pravi, da je festival praznik pisanja, hrane in pijače. Kriminalke vedno opisujejo prikrito in temno stran družbe, zato so odlična podzavest sveta, v katerem živimo.
Definicija je dokaj izmuzljiva – po eni strani pridevnik noir povezujemo s črno-belimi filmi, v katerih nastopajo mačo detektivi v slogu Humphreyja Bogarta. Ampak v resnici je to 'trdo kuhan' (hardboiled) žanr. Noir potrebuje samouničujočega protagonista, ki je lahko žrtev ali osumljenec kakega nezakonitega dejanja, lahko je tudi policaj ali detektiv, ki pa ne bo rešil zločina, ampak ga bo prej prikril ali celo zagrešil. Super je, če je kot pripovedovalec nezanesljiv in vzbuja empatijo, da je bralec vseskozi na njegovi strani, na koncu pa: bum! Najboljšo definicijo je na prvem Alibiju podal Paul D. Brazill: 'Kriminalka vzpostavlja red tam, kjer je kaos, noir pa povzroča kaos tam, kjer je red.'
Da. Skozi branje, še bolj pa skozi pisanje, se mi zdi, da človek začenja razumeti, kam se obrača ta svet. Nihče ni eksplicitno bel ali črn, pozitiven ali negativen, vsi smo večplastni. Še taka baraba morda zagreši grozljivo dejanje s kančkom pozitivne motivacije, ker verjame, da bo zanjo ali za nekoga bližnjega svet malenkost lepši. Tudi največji pozitivci imajo sebične interese.
V noir sem padel po naključju. Pred leti sem se na spletu spotaknil ob Božično zgodbo Paula D. Brazilla in ugotovil, da pišem zgodbe, ki po tonu in slogu nekam spadajo. Prvič sem ugotovil, da slovenskemu avtorju pripisujejo noir žanr, ko sem bral roman Psi brezčasja Zorana Benčiča. Zoran je sicer pesnik in pevec zasedbe Res Nullius, po romanu je napisal tudi scenarij za izvrsten film. Elemente noirja lahko najdemo tudi pri nekaterih slovenskih klasikih, od Cankarja do Zupana. Trenutno odkrivam Tadeja Goloba in Mojco Širok. Seveda pa ne morem mimo zadnjega romana Jake Tomca, 720 utripov srca, ki ponuja tempirano zgodbo.
Pridružil se nam bo večkrat nagrajen ameriški pisec kratkih zgodb in romanov Johnny Shaw, ki se je odločil za življenje zunaj Združenih držav Amerike. Tudi zaradi Trumpa in lažnih novic. Lahko bi rekli, da je letos v fokusu Balkan. Romunska pisateljica in novinarka Anamaria Ionescu je z likom Sergiujem Manto predstavnica tako imenovanega balkanskega noirja – v antologiji kratkih zgodb BalkaNoir (izšla je junija v grščini pri založbi Kastaniotis Editions) smo se pred kratkim znašli skupaj Srb Marko Popović, oglaševalski kreativec, filmar in pisec, Hrvat Robert Perišić, avtor mednarodne uspešnice Naš človek na terenu, in jaz kot peti pisec.
Da tudi sam sodelujem kot pisec, je bilo sprva naključje – pri prvi izvedbi se je peti pisec moral drugi dan vrniti domov, zato sem vskočil. Če pričakujem od drugih, da bodo izžrebali naslov in napisali zgodbo, se spodobi, da sem enakemu pritisku podvržen tudi sam. Je pa to izjemna izkušnja, užitek, ne samo pritisk. Ko začutiš ustvarjalno energijo, ki kar puhti od drugih, je to unikaten navdih in ne more se zgoditi, da ti ne bi uspelo ustvariti dobre zgodbe.
Ha! Moram priznati, da me še vedno najbolj presenetijo ženske. Najbolj 'frajerski' se mi je sicer zdel inšpektor Bratkovič, ki je v zgodbi Andreja Predina končal pod gladino Črnega jezera na Pohorju. Med 'bizarnosti' spadajo zgodbe, ki jih vsako leto napiše eden izmed avtorjev, ki za junaka uporabi resnično osebo – Boruta iz bara Grega. To je eden izmed najprijaznejših ljudi, kar jih poznam, ampak v eni od zgodb je invalid, ki ga je izkoristila punca, ugrabljenec, ki se na koncu izmaže, ali pa kulinarik, ki dela burgerje iz ljudi.
O, da … Mislim, da smo končno spoznali, da nismo tako priden in pošten narod, kot smo se stoletja prepričevali. V zgodovini smo vedno imeli priročnega krivca, na katerega smo lahko kazali s prstom. Zdaj smo v malo več kot petindvajsetih letih povzročili toliko sranja, da glava peče. Milijarde v davčnih oazah, korupcija, milijonski projekti, ki se ne smejo končati, ker je na seske prisesanih toliko in toliko nenasitnih gobcev … Ne, popravek, ne kriminalka – ker bi se primer moral končati in krivci plačati za to, kar so storili. Noir pa ja!
Moram priznati, da sem vedno presenečen nad diametralno razliko med umom in umotvorom. Pisci kriminalk in noirja, pa naj bo še tako temen in krvav, so eni izmed najprijaznejših in najprijetnejših ljudi, kar sem jih spoznal. Seveda tudi sam pri svojem pisanju eksperimentiram, kako daleč si upam, in te meje vseskozi širim. Po drugi strani pa vem, da sem človek, ki ne bi nikoli nikomur storil nič žalega. Vsaj ne namerno. Ne vem niti, kdaj sem zadnjič zmečkal komarja.
Organizator dogodka je pisatelj in oglaševalski kreativec Renato Bratkovič (njegova tretja zbirka zgodb Temne snovi je tik pred izidom), ki pravi, da je festival praznik pisanja, hrane in pijače. Kriminalke vedno opisujejo prikrito in temno stran družbe, zato so odlična podzavest sveta, v katerem živimo.
Za začetek, kaj je pravzaprav noir literatura?
Definicija je dokaj izmuzljiva – po eni strani pridevnik noir povezujemo s črno-belimi filmi, v katerih nastopajo mačo detektivi v slogu Humphreyja Bogarta. Ampak v resnici je to 'trdo kuhan' (hardboiled) žanr. Noir potrebuje samouničujočega protagonista, ki je lahko žrtev ali osumljenec kakega nezakonitega dejanja, lahko je tudi policaj ali detektiv, ki pa ne bo rešil zločina, ampak ga bo prej prikril ali celo zagrešil. Super je, če je kot pripovedovalec nezanesljiv in vzbuja empatijo, da je bralec vseskozi na njegovi strani, na koncu pa: bum! Najboljšo definicijo je na prvem Alibiju podal Paul D. Brazill: 'Kriminalka vzpostavlja red tam, kjer je kaos, noir pa povzroča kaos tam, kjer je red.'
Je čas populizma, lažnih novic, sovraštva do drugačnih in pohlepa dober humus za noir?
Da. Skozi branje, še bolj pa skozi pisanje, se mi zdi, da človek začenja razumeti, kam se obrača ta svet. Nihče ni eksplicitno bel ali črn, pozitiven ali negativen, vsi smo večplastni. Še taka baraba morda zagreši grozljivo dejanje s kančkom pozitivne motivacije, ker verjame, da bo zanjo ali za nekoga bližnjega svet malenkost lepši. Tudi največji pozitivci imajo sebične interese.
Kako je razvita domača noir scena?
V noir sem padel po naključju. Pred leti sem se na spletu spotaknil ob Božično zgodbo Paula D. Brazilla in ugotovil, da pišem zgodbe, ki po tonu in slogu nekam spadajo. Prvič sem ugotovil, da slovenskemu avtorju pripisujejo noir žanr, ko sem bral roman Psi brezčasja Zorana Benčiča. Zoran je sicer pesnik in pevec zasedbe Res Nullius, po romanu je napisal tudi scenarij za izvrsten film. Elemente noirja lahko najdemo tudi pri nekaterih slovenskih klasikih, od Cankarja do Zupana. Trenutno odkrivam Tadeja Goloba in Mojco Širok. Seveda pa ne morem mimo zadnjega romana Jake Tomca, 720 utripov srca, ki ponuja tempirano zgodbo.
Pridevnik noir povezujemo s črnobelimi filmi, v katerih nastopajo mačo detektivi v slogu Humphreya Bogarta, ki je brihten in odrezav in ki se lahko zoperstavi še tako usodni ženski. Foto Prizor iz filma Globoko spanje
Katere pisatelje ste povabili letos?
Pridružil se nam bo večkrat nagrajen ameriški pisec kratkih zgodb in romanov Johnny Shaw, ki se je odločil za življenje zunaj Združenih držav Amerike. Tudi zaradi Trumpa in lažnih novic. Lahko bi rekli, da je letos v fokusu Balkan. Romunska pisateljica in novinarka Anamaria Ionescu je z likom Sergiujem Manto predstavnica tako imenovanega balkanskega noirja – v antologiji kratkih zgodb BalkaNoir (izšla je junija v grščini pri založbi Kastaniotis Editions) smo se pred kratkim znašli skupaj Srb Marko Popović, oglaševalski kreativec, filmar in pisec, Hrvat Robert Perišić, avtor mednarodne uspešnice Naš človek na terenu, in jaz kot peti pisec.
Pisatelji morajo v enem dnevu napisati zgodbo po naslovu, ki ga dobijo le nekoliko prej. Je to velik pritisk za avtorja?
Da tudi sam sodelujem kot pisec, je bilo sprva naključje – pri prvi izvedbi se je peti pisec moral drugi dan vrniti domov, zato sem vskočil. Če pričakujem od drugih, da bodo izžrebali naslov in napisali zgodbo, se spodobi, da sem enakemu pritisku podvržen tudi sam. Je pa to izjemna izkušnja, užitek, ne samo pritisk. Ko začutiš ustvarjalno energijo, ki kar puhti od drugih, je to unikaten navdih in ne more se zgoditi, da ti ne bi uspelo ustvariti dobre zgodbe.
Se spomnite najbolj bizarne zgodbe, ki je nastala na festivalu?
Ha! Moram priznati, da me še vedno najbolj presenetijo ženske. Najbolj 'frajerski' se mi je sicer zdel inšpektor Bratkovič, ki je v zgodbi Andreja Predina končal pod gladino Črnega jezera na Pohorju. Med 'bizarnosti' spadajo zgodbe, ki jih vsako leto napiše eden izmed avtorjev, ki za junaka uporabi resnično osebo – Boruta iz bara Grega. To je eden izmed najprijaznejših ljudi, kar jih poznam, ampak v eni od zgodb je invalid, ki ga je izkoristila punca, ugrabljenec, ki se na koncu izmaže, ali pa kulinarik, ki dela burgerje iz ljudi.
Kriminalka vzpostavlja red tam, kjer je kaos, noir pa povzroča kaos tam, kjer je red.
Se vam zdi, da je Slovenija dobra topla greda za kriminalke?
O, da … Mislim, da smo končno spoznali, da nismo tako priden in pošten narod, kot smo se stoletja prepričevali. V zgodovini smo vedno imeli priročnega krivca, na katerega smo lahko kazali s prstom. Zdaj smo v malo več kot petindvajsetih letih povzročili toliko sranja, da glava peče. Milijarde v davčnih oazah, korupcija, milijonski projekti, ki se ne smejo končati, ker je na seske prisesanih toliko in toliko nenasitnih gobcev … Ne, popravek, ne kriminalka – ker bi se primer moral končati in krivci plačati za to, kar so storili. Noir pa ja!
Ker so kriminalke skrivnostne in napete, predvidevamo, da je takšno tudi življenje pisateljev kriminalnih romanov. Je um takšnega pisatelja drugačen od pisateljev drugih žanrov?
Moram priznati, da sem vedno presenečen nad diametralno razliko med umom in umotvorom. Pisci kriminalk in noirja, pa naj bo še tako temen in krvav, so eni izmed najprijaznejših in najprijetnejših ljudi, kar sem jih spoznal. Seveda tudi sam pri svojem pisanju eksperimentiram, kako daleč si upam, in te meje vseskozi širim. Po drugi strani pa vem, da sem človek, ki ne bi nikoli nikomur storil nič žalega. Vsaj ne namerno. Ne vem niti, kdaj sem zadnjič zmečkal komarja.
