Tiskane izdaje
Ni skrivnost, da smo v politično, idejno in ideološko polarizacijo slovenskega – in, navsezadnje, kateregakoli – tukaj in zdaj nemalokrat ujeti tudi mediji. Od družbe, njenih nasprotij in protislovij, pač nismo ločeni. Še manj smo nad njo in še najmanj smo boljši ali celo pametnejši od nje, čeprav se to od nas pričakuje. Nasprotno, smo njen sestavni del. V tranzicijskih navzkrižjih nemara celo eden izmed njenih problemov. Drži pa, da si to le stežka priznamo.
S tem, ko poročamo, opisujemo, interpretiramo in komentiramo družbeno realnost, to realnost seveda tudi soustvarjamo. Nemalokrat pa naredimo celo nekaj več od tega in temu več se bolj učeno reče medijska konstrukcija realnosti. Danes ima nekaj neologističnih poimenovanj, denimo, postfaktično novinarstvo.
Od propagande
To ni zgodba pozabe
In prav nekatere največje medijske manipulacije in njihova ozadja v Sloveniji predvsem zadnjega desetletja so glavni junaki knjižnega prvenca Petra Jančiča »Fake News« – Lažnive novice, ki je nedavno izšel pri založbi Družina. Avtor je gotovo eden najbolj obveščenih novinarjev o dogajanju na odru in zaodrju slovenske politike, tako v parterju kot v garderobi, tako v levi kot desni loži. Kot novinar in urednik je bil petnajst let zaposlen na časniku Večer, zatem pa še deset let na Delu, najprej je bil odgovorni urednik, potem novinar in komentator. Februarja je bil iz tako imenovanih poslovnih razlogov sočasno s kolegico Sonjo Merljak odpuščen. Ustanovil je Zavod za svobodo izražanja Ljubljana, ki je postal izdajatelj spletnega časopisa Novice o medijih in politiki. Odzove se na domeni spletnicasopis, za piko je lahko eu ali si. Po zadnjih podatkih, objavljenih na portalu, ima blizu 30.000 obiskovalcev in 80.000 ogledov mesečno.
Če Jančičeva knjiga kaj ni, ni knjiga zamer, zagrenjenosti ali resignacije. Še manj je knjiga obračuna z bivšimi kolegi ali z Delom oziroma s slovensko medijsko krajino nasploh. To sicer ne pomeni, da Jančič do Dela in nekaterih svojih nekdanjih sodelavcev ni kritičen. Tem branje njegove knjige, to pač ni knjiga pozabe, gotovo ne bo ljubo. Vendar pa Jančičeva kritika, kolikor že omenja posameznike in medije, ni osebna. Jančiča zanima stvar sama – kako močno so slovenski mediji prepleteni z določenimi političnimi opcijami, njihovimi akterji in interesi, kako strastni so v kritiki tem nasprotnih političnih opcij in politikov, kolikokrat za enake pojave uporabljajo drugačne vrednostne vatle ter kako tanka je lahko meja med novinarstvom in političnim ter ideološkim aktivizmom.
Zato je Jančičeva knjiga seveda tudi knjiga o »novinarjih, ki pišemo o vseh in vsem, redko pa o sebi. Praviloma pa tudi o sebi vsi novinarji mislimo, da smo najbolj pametni in sploh najboljši. Kar ni skoraj nikoli res. Smo le ljudje: zelo različnih nazorov, nekateri bolj levi, nekateri bolj desni. Kot profesionalci pa boljši ali slabši.«
Peter Jančič v času, ko je bil odgovorni urednik Dela / Foto Leon Vidic
Od Golobiča do Janše
Jančič ni izbrušen stilist, je pa zelo stvaren in faktografski. Njegovi stavki so kratki, lapidarni, odsekani, s komaj kaj podredji. A velikokrat z duhovitimi, lucidnimi in sproščenimi pikami na i. Nekoliko morda moti, da avtor nekatere iste dogodke opiše večkrat, kar malce slabi drugače kar kompaktno dramaturgijo knjige. Vendar so to bolj kot ne obrobne pripombe.
Rdeča nit knjige, ki ima skoraj dvajset poglavij, je opisovanje različnih medijskih konstrukcij ali manipulacij, povezanih s šefi vlad in strank, politiki, diplomati, močnimi lastniki kapitala, medijskimi tajkuni in tako naprej. Naj gre za zgodbo o Ultri Gregorja Golobiča, o domnevnem sinu kardinala Franceta Rodeta, protikorupcijskem »borcu« in sedanjem ministru za pravosodje Goranu Klemenčiču, o neonacistih in njihovih domnevnih povezavah s SDS, o Patrii in domnevnem denarju na računih SDS, bančnih luknjah, migrantih, farmacevtki, Francu Kanglerju in tako naprej. Pa, ne nazadnje, o netransparentnem in politično motiviranem lastništvu večine slovenskih medijev, še zlasti časnikov in političnih tednikov.
Te zgodbe Jančič seveda predstavlja prek lastnih novinarskih in uredniških izkušenj, dilem in odločitev ter konkretnih peripetij – ni treba dodati, da jih je lahko kdo drug videl tudi drugače.
Od kritike do avtonomije
Kritična samorefleksija ni odlika slovenskega novinarstva. Zato ni čudno, da je kritika slovenskih medijev in novinarskega dela običajno razumljena kot nezaslišan napad na novinarsko avtonomijo, etiko in kar je še teh visokoletečih besed. Jančičeva kritika pa je kritika nekoga, ki je tudi sam novinar. Med drugim to pomeni, da zna biti kritičen tudi do sebe. A ker se pri nas tudi novinarji delijo na leve in desne, v tem medsebojnem etiketiranju pa Jančič velja za desnega – to je v teh krajih skorajda psovka –, bo njegova knjiga najbrž v dobršnem delu medijev prej spregledana kot ne. Tega si gotovo ne zasluži.
Prvič zato, ker je to iskreno pisanje, pa kolikor se že kdo z njim ne bo strinjal in kolikor že morda kdaj tudi nima povsem prav. Drugič, ker prinaša dragoceno faktografijo, ki bo v pomoč vsem, ki jih bo kdaj zanimala analiza slovenske medijske tranzicije in njenih opotekanj na ozadju aktualnih bojev za družbeno (pre)moč. Pred vsakimi volitvami pač toliko bolj. In tretjič zato, ker Jančič kljub opisovanju številnih medijskih anomalij in profesionalnih zdrsov, ki slovenskemu novinarstvu niso v čast, in vztrajnim bralcem tiskanih medijev še manj v veselje, ostaja trdoživ in strasten. To sta lastnosti, brez katerih slovensko časopisno novinarstvo bržkone ne more preživeti.
