O lomljenju hrbtenice Dmitrija Šostakoviča

Bookerjev nagrajenec Julian­ Barnes se v delu Hrumenje časa (Mladinska knjiga, prevod Vasja Bratina) loteva ključnih dogodkov v življenju slavnega­ ruskega glasbenika Dmitrija­ Dmitrijeviča Šostakoviča, ki je zelo od blizu spoznal okrutnost sovjetskega režima.

Težko je razumeti, kaj je primoralo­ Barnesa k obravnavi te teme. Po eni strani se zdi, da je hotel nekaj povedati o grozotah stalinizma, po drugi pa, da je hotel izrisati lik pomembnega ruskega skladatelja, pri čemer mu nič od obojega ni najbolje uspelo.

Ponavljajoč se motiv romana je Šostakovičeva strahopetnost, ki naj bi izvirala iz njegovega rodu. Starši so ga namreč hoteli poimenovati drugače, pa jih je pravoslavni pop prepričal, da novorojencu bolj pristoji ime Dmitrij. Nič drugače se ni Šostakovič obnašal do sovjetskih oblasti: njihovim pritiskom se je uklonil tudi tedaj, ko se mu ne bi bilo treba – vsaj tako namigne pisatelj.

Najhujše preizkušnje je bil deležen leta 1936, na vrhuncu stalinskih čistk. Med izvajanjem Šostakovičeve opere Lady Macbeth Mcenskega okraja je namreč Stalin zapustil operno dvorano, čez nekaj dni pa je časopis Pravda objavil neizprosno kritiko tega glasbenega dela. Takšna objava je v času najbolj krvavih Stalinovih obračunov lahko stala človeka ne le kariere, pač pa življenja. Šostakovič je bil tako prepričan, da bodo neke noči prišli ponj, ga razglasili za narodnega izdajalca in poslali v gulag oziroma smrt.

Nekaj tednov je v pričakovanju svoje pogube s pripravljenim kovčkom spal pred vrati v svoje stanovanje, da ne bi nočni obisk prebudil njegove žene in dojenčka. Nekega dne je dobil poziv varnostnih organov, naj se zglasi na zaslišanju v zloglasni Lubjanki. Bil je petek, zaslišanje samo pa Šostakoviču ni zbujalo veliko upanja na dober konec. Preiskovalec je dejal Šostakoviču, naj se vrne v ponedeljek in pripravi, da bo kaj povedal o tem, kako sta z maršalom Tuhačevskim načrtovala umor Stalina v Bolšoj teatru. Ko se je Šostakovič ob dogovorjenem času prijavil na sprejemnem okencu v Lubjanki, so ga obvestili, da zaslišanje odpade, ker so njegovega zasliševalca aretirali zaradi izdaje – komično-tragični obrat, vreden Kafke.

Proti fašizmu

V knjigi Barnes natrese še nekaj epizod iz Šostakovičevega življenja, tako poklicnega kot zasebnega z ženo Nito in dvema otrokoma (Galja in Maksim). Izvemo, denimo, da je že pred drugo svetovno vojno doživel zmagoslavno rehabilitacijo, njegovo Sedmo simfonijo, Leningrajsko, so izvajali po vsem svetu kot simbol odpora proti fašizmu, še posebej pa ga je partija vzela pod okrilje po Stalinovi smrti in v času »otoplitve«, ko je Hruščov obsodil zločine velikega diktatorja in se je partija samokritično ogradila od Stalinovega kulta osebnosti ter grozot, ki so se zgodile v diktatorjevem imenu.

Šostakovič je bil v življenju zvest glasbi in skladanju – v tem je bila njegova resnična strast –, obenem pa je bil po epizodi v tridesetih letih že zlomljen človek, subjekt, ki je apatično storil, kar mu je oblast odredila. Hrumenje časa bi lahko videli kot popis tistih epizod pisateljevega življenja, ki so prispevale k izbrisu njegove osebnosti ali k zlomu njegove hrbtenice.

Eden v vrsti ponižujočih dogodkov je bil kongres za svetovni mir v New Yorku, ki se ga je Šostakovič moral udeležiti kot član ruske delegacije. Da mora tam braniti sovjetske barve in sovjetsko (kulturno) politiko, mu je po telefonu ukazal sam Stalin. Na tem dogodku je ruski disident Nicolas Nabokov (nečak slavnega pisatelja Vladimirja Nabokova) v službi Cie Šostakoviča na enem od srečanj vprašal, ali se strinja z obsodbo Stravinskega in nekaterih drugih velikih ruskih umetnikov s strani Stalinovega režima. Šostakovič se je strinjal z vsemi anatemami, ki jih je Stalin razglasil nad nekonformističnimi umetniki. Strinjal se je celo s kritiko samega sebe in svojega dela. Jasno, Šostakovičev govor na tem dogodku in njegovi odgovori niso mogli biti drugačni, kot so bili, saj bi ga sicer v Rusiji čakal pregon ali celo smrt. Zato Nabokovu skladatelj nikoli ni odpustil, da mu je pripravil to ponižanje.

Čas otoplitve

Kasneje, po Stalinovi smrti, ko je prišlo do otoplitve pod Hruščovom, so Šostakoviča skoraj v celoti rehabilitirali in celo umaknili prepoved njegove Lady Macbeth. A naklonjenosti oblasti ni bilo brez novih pritiskov. Pritisnili so namreč nanj, da se včlani v partijo. Oblast, ki se je predstavljala kot racionalen protipol Stalinovi norosti, mu je zdaj vzela še zadnji košček dostojanstva. Gre za leta, ko je bil Šostakovič že star, se vdajal alkoholu in na stara leta celo podpisal razglas proti Solženicinu, ki je padel v nemilost zaradi obravnave gulaga v svojih delih.

Barnesova knjiga je torej nekakšen seznam ponižanj, ki jih je doživel slavni skladatelj v sovjetski Rusiji. Očitno je, da hoče pisatelj izpostaviti grozljive paradokse Stalinovih čistk, ki je vladal v nerazumnih procesih, uperjenih proti notranjemu sovražniku, torej proti nomenklaturi. Enako neizprosen je do režima Nikite Hruščova po Stalinovi smrti, ki ostaja trdno zasidran na ideoloških okopih. Barnes poskuša z dokaj nezainteresiranim pripovednim slogom opisati stalinske grozovitosti in krivice sovjetskega režima nasploh, a to počne v moralističnem slogu in s patosom, ki – morda paradoksalno – otopi neznosno in nemisljivo ost Stalinovih zločinov. Za primer lahko vzamemo stavek: »Strah – kaj so o njem vedeli tisti, ki so ga povzročali? Vedeli so, da deluje, in celo to, kako deluje, ne pa tudi tega, kakšne občutke sproža.«

Problem takšne pisateljske obravnave je, da nekaj, kar sam razglasi za nedoumljivo ali neopisljivo, vendarle poskuša opisati. Bralcu poskuša približati, kaj se dogaja Šostakoviču, kakšni so njegovi občutki. A s takšnim pristopom ne more zajeti strašljivih dimenzij terorja, njegovega absurda, grotesknih protislovij sovjetskega režima (še posebej v trdih tridesetih letih). Kakšen kafkovski ali beckettovski pristop bi že na ravni pisateljskega sloga veliko bolje poustvaril ozračje ponorelega, absurdnega, tesnobnega, ubijajočega režima.

Na trenutke roman deluje, kot bi Barnes sicer znanim sovjetskim metodam priskrbel razumevanje. A nemara je največja groza stalinizma prav v tem, da se ga ne da strniti v modus racionalne misli, tako kot se psihe zlomljenega subjekta ne da zajeti s stavkom: »Občudoval je tiste, ki so si drznili vstati in oblasti povedati resnico v obraz. Občudoval je njihov pogum in moralno pokončnost. In včasih jim je zavidal, vendar je bilo zapleteno, ker jim je zavidal smrt, to, da so se rešili agonije življenja.« Takšen stavek namreč ne izdaja zlomljenega subjekta, ampak nekoga, ki še verjame v lastno verodostojnost in je obdržal vsaj minimalno digniteto.

Brez glasbe

Zanimivo je, da Barnes skoraj povsem ignorira Šostakovičevo glasbo in se ne opredeljuje do nje. Tako ne pojasni zanimivega dejstva, da so pred nekaj leti glasbeni kritiki v veliki mednarodni anketi Šostakovičevo Peto simfonijo kot edino simfonijo iz 20. stoletja uvrstili med deset največjih simfonij vseh časov. Ta simfonija je Šostakoviča rehabilitirala in mu prinesla vsa velika stalinska priznanja – kot da so imeli stalinski cenzorji nenavadno pretanjen glasbeni čut.

Če strnemo, je Hrumenje časa knjiga, ki obravnava enega največjih političnih zločinov, bralca pa pri tem pušča nenavadno hladnega. Kot da je tudi pisatelj – kljub jasni obsodbi stalinizma in stalinskih čistk – do svoje snovi in predvsem do glavnega junaka obdržal varno distanco brez kakršnegakoli pisateljskega erosa.