Ivan Sivec: O Avseniku lahko povem samo vse najboljše

Begunje – Na domačiji Avsenikovih v muzeju pri gostilni Pri Jožovcu je pisatelj Ivan Sivec predstavil svojo 130. knjigo, Viharnik vrh gora, v kateri povzema svoje spomine na Slavka Avsenika. Sivec je namreč za Ansambel bratov Avsenik napisal največ besedil, kar 89, bil njihov tesni sodelavec in tudi kronist.

S Slavkom Avsenikom sta se pogovarjala, da bi Sivec napisal knjigo o njem, pa je Slavko odvrnil, naj to stori po tem, ko ga ne bo več. Sivec je vztrajal, da se bo pisanja lotil še za časa glasbenikovega življenja. Iz njunega sodelovanja je najprej nastala Sivčeva magistrska naloga, ki jo je objavil v knjigi Brata Avsenik, evropski glasbeni fenomen iz Begunj na Gorenjskem. Zdaj pa je tu še knjiga Viharnik vrh gora – Moji spomini na Slavka Avsenika, ki je naslovni junak žal ni dočakal, saj se je poslovil letos, »v mesecu cvetočih murk«, kot se je poetično izrazil avtor.

Knjigo, ki je izšla pri založbi ICO iz Mengša, je Sivec naslovil po Avsenikovi skladbi Kot viharnik vrh gora; takšen je bil zanj Slavko, viharnik, ki ga neusmiljeno tepejo ledeni vetrovi in žge sonce, enkraten, neponovljiv in nezlomljiv. Bil je tudi ljudski človek in pravi ljudski kralj, zato mu je Sivec napisal pesem Našemu kralju, ki jo je uglasbil Rudi Šantl in jo na predstavitvi tudi odpel. Poudarek v knjigi je po njegovih besedah na tem, kakšen je bil Avsenik kot glasbenik in kot človek: »O njem lahko povem samo vse najboljše.«

Glasba Ansambla bratov Avsenik – zanjo je skrbel harmonikar Slavko Avsenik, za besedila, aranžmaje in pozneje za vse drugo v zvezi z zasedbo pa njegov brat Vilko Ovsenik – je postala evropski in kasneje tudi svetovni fenomen ter je pri nas pa tudi še kje drugje skoraj že ponarodela. Sivec je poudaril, da so imeli nekateri privilegij živeti v času Straussov, drugi Beatlov, mi pa smo privilegiranci iz časa Avsenikov. Da je glasba, ki prihaja iz Begunj na Gorenjskem, svetovni fenomen, potrjuje tudi to, da je Na Golici iz leta 1954 najpogosteje predvajana inštrumentalna skladba na svetu, pod nemškim imenom Trompeten Echo pa je doživela več kot šeststo priredb.

Glasba begunjskega kvinteta je bila zelo popularna predvsem v alpskih deželah. Nadaljuje jo Slavkov vnuk Sašo Avsenik z enako postavljenim kvintetom, kot ga je imel njegov ded. Pravi, da je to zanj velika odgovornost tako do dedka, ki ga je vedno zelo podpiral pri njegovem glasbenem udejstvovanju, kot tudi do ljubiteljev Avsenikove glasbe.

Slavko Avsenik mlajši pa je poudaril, da mora biti neka posebna energija pod temi planinami, saj od tod izhaja cela vrsta ustvarjalcev, od Prešerna, Finžgarja do Jalna, in del te energije je bil deležen tudi njegov oče. Pomembna je za slovenski narod, za ohranjanje ljudske dediščine.

V prihodnjih letih se bodo lotili ureditve središča Begunj, kjer naj bi ob Avsenikovi domačiji uredili trg s Slavkovim spomenikom. Čez cesto pa že dve leti deluje Avsenikova glasbena šola – strokovni predmeti so inštrumenti tega kvinteta in petje.