Tiskane izdaje
Zgodovina Evrope v dobi racionalistične civilizacije (Cankarjeva založba) je najnovejše delo zgodovinarja in sociologa Janka Prunka. Težko bi bolje zadel trenutek, v katerega je uperil svoje delo, kajti čas je goden za vnovičen razmislek o razsvetljenskih temeljih Evrope in Slovenija še nikoli ni bila tako dezorientirana, kot je danes.
Pravzaprav ta obsežna, 607 strani dolga knjiga, velika tudi po duhovnem zajemu, ne govori predvsem niti po večini o Sloveniji, temveč postavlja okvir, kontekst, vsebinske (filozofske) prelome in potem zgodovinske posledice celotne Evrope: od njene civilizacijske podobe kot združujočega momenta do njenih delov (monarhij, kraljevin in republik) in prevladujočih ideologij, kakršne so poleg nazorskih in filozofskih tudi religije (pravoslavna, katoliška, protestantska), ko se povežejo z neko posebno družbeno ureditvijo.
Ko je narobe prav
Razsvetljenska podoba Evrope je kot podoba hiše, ki se gradi od temeljev navzgor, tja do strehe, proti svetlobi, in zidarji pri tem nikoli niso in nikoli ne bodo imeli lahkega dela. Pot od stanovske skupnosti, plemstva in odvisnega kmetstva k posamezniku, še več, k svobodnemu posamezniku, je bila tlakovana z vojnami, revolucijami, odpori, muko, napisano in narisano v umetnosti in filozofiji. Tudi v eksaktni znanosti, empirizmu, mestoma celo pretežno v eksaktni znanosti.
Če s čim, je racionalizem Evrope povezan z nastankom in razvojem meščanstva. Če s čim, so njegovi porodni krči povezani z revolucijami, njihova mati je francoska revolucija 1789, nič manj pomembna ameriška kako leto poprej. Pravo duhovno revolucijo (imenovano kopernikanski obrat) pa najdemo v samem Immanuelu Kantu, ki je na kar najbolj reprezentativen način utemeljil moto razsvetljenstva: Sapere aude! – Upati si vedeti. Razsvetljenstvo, je povedal, je izhod človeka iz nedoraslosti, ki jo je sam zagrešil.
Nekateri enačijo razsvetljenstvo s potjo v ateizem, najmanj pa v sekularizacijo. Prunk v širokem slogu skozi celotno knjigo niza argumente, prvič, kako pomemben moment je moment religij(e) za Evropo, drugič, kako prav imajo tisti, ki v ateizmu vidijo enačaj z razsvetljenstvom, in tretjič, kako narobe imajo tisti, ki tako mislijo. Če postavimo skupaj Kanta in Voltaira, smo blizu uvida, kako kot zelo reprezentativna predstavnika ljudi ne odvračata od vere, temveč vero postavljata na raven pravega ideala, ki je utemeljen sam v sebi, ne v socialni religiozni avtoriteti ali monarhistično korumpiranih Cerkvah.
Tu najdemo tudi Rousseauja, Leibniza, Descartesa, Spinozo, enciklopediste ... In spoznamo se še z eno resnico, namreč, da vodilni racionalisti in empiristi svojega časa niso delovali na univerzah. Razvoj znanosti vodi v nov pogled na šolstvo, renesansa spočne novo humanistično gimnazijo. Avtor nas lepo pelje prek monarhičnih dvorov, ki se v razsvetljenskem zamahu več ne morejo upirati reformam šol pa tudi drugim reformam. Dober primer je habsburška monarhija, v kateri spoznamo pot v napredek in vsa nazadovanja pod grožnjo pruske nevarnosti, ki jo v Avstriji izkoristi Katoliška cerkev in zato okrog leta 1850 dobi vse, kar hoče.
Od Mein Kampfa do beata
Da ne bo pomote. Prunkovo delo ne preigrava le 18. stoletja, temveč tudi 20. in to, v katerem živimo. Kontekstualizira Piccasa, Stalina, Joycea, Plancka, Bohra, berlinski zid, otroke cvetlic in bitnike, Jacquesa Lacana in neotomiste, Freuda in atomsko bombo, Marshallov plan in informbiro, Bulgakova in Janeza XXIII., vse okrog njega in nazaj, ko sta Hitler in Mussolini s Katoliško cerkvijo podpisovala konkordate oziroma sporazume, kako se je odkrivalo in razkrivalo DNK, pa o Nobelovi iznajdbi dinamita, velikem atomskem poku v Černobilu 1986 ... Zajem tem je neverjeten in ima en in samo en namen: pokazati globino, širino, magnitudo in raznolikost evropskega racionalizma.
Toda os tega, kar šteje in je razpoznavno v Prunkovi knjigi, je tisto, kar je na podoben način Furet imenoval revolucionarna strast. To bi bila oznaka, ki jo avtor riše skozi francosko revolucijo 1789, skozi pomlad narodov po letu 1848, skozi razpad monarhizma in vznik meščanstva, oktobrsko revolucijo po koncu prve svetovne vojne, in skozi vse mučne metamorfoze, ki od oblasti in moči odpadajoče okamenine odrivajo iz zgodovine, te pa se ne dajo in v maščevalnem odporu pretakajo reke krvi in za seboj puščajo gore trupel.
Posebno mesto avtor nameni modernizirani, a istorodni logiki volje do moči (Nietzsche), ki sta jo v svoji pervertirani obliki že v tridesetih letih prejšnjega stoletja poosebila Benito Mussolini in Adolf Hitler. Mussoliniju je bilo vseeno, s kom se speča, le da vlada in kopiči moč. Rekel je: »Mi igramo na vse strune lire, od nasilja do religije, od umetnosti do politike.« Mogoče je Prunk s tem kar najbolje ponazoril kontroverznost evropskega racionalizma, o katerem je jasno predvsem to, da nič ni le črno ali belo, temveč kompleksno v individualnosti in kolektivno v kompleksnosti.
Tudi Hitlerjev genocid je bil utemeljen z upanjem množic, predvsem pa njihovo manipulacijo, a v Mein Kampfu (1924/1925) je razodel nekaj resnic o racionalizmu, če ta ni zamejen z moralo in se ne vzpostavlja etično: »Gonilna sila k nasilnim spremembam na naši zemlji je v vseh časih temeljila na nekem duševnem fanatizmu, in včasih prav v histeriji, ki je želela naprej. Ne pa v znanstvenih spoznanjih, ki naj bi obvladovala množice. Kdor hoče pridobiti široke množice, mora poznati ključ, ki odpira vrata do njihovih src. To pa ni objektivnost, torej slabost, ampak volja in moč.«
Če bi Stalin vedel
Razširitev racionalnega polja v smer volje, celo z močjo legitimirane samovolje, proti kantovskemu kategoričnemu imperativu, razpira vprašanje razmerja med resnico in lažjo, med temo in svetlobo.
Toda ne le po krimskih vojnah ali po revoluciji ali po berlinskem zidu in po hladni vojni: na drugi strani ta prostor proizvede tudi moderno kulturno tankočutnost neslutenih psiholoških globin. Lermontov, Tolstoj, Turgenjev, Dostojevski, Gogolj, Bulgakov, Solženicin, Pasternak, Šolohov; od Ane Karenine, ki jo ima Orhan Pamuk za temeljni roman, do Mojstra in Margarete in od Zločina in kazni do Bratov Karamazovih, ki globini duše prikažejo kontroverzen človeški obraz.
S tem zanosnim popisom smo morda nekoliko skrenili z logičnega miselnega toka knjige, ki jo opisujemo, toda natanko to Prunkova knjiga počne z bralcem: detonira njegove misli, aktivira njegov miselni potencial in povzroča enciklopedične ambicije. V njej se bralec lahko seznani s filozofskimi, znanstvenimi in kulturnimi tokovi oziroma dosežki Evrope v obdobju vsaj 250 let.
To je knjiga, ki je vredna branja. Išče odgovore na prava vprašanja.
