Tiskane izdaje
Čas med prvo in drugo svetovno vojno. Mračni katoliški internat s strogimi pravili. Vročično srečanje dveh najstniških fantov, Castellija in Papalija. Tudi pod prho. Drobni, a usodni dogodki z velikimi posledicami. Roman o »tistih stvareh«. Pa tudi o marsičem drugem.
Nanija Papalija, šestošolca ljubljanske klasične gimnazije, ki je »kljub svojim šestnajstim letom dajal vtis zrelega fanta, polnega življenja, s temnimi, predirnimi očmi, ponosnega vedenja ...«, in je nasploh pripadal »tisti vrsti ljudi, ki napravijo že ob prvem snidenju na človeka neizbrisen, močan vtis«, deževnega septembrskega večera pripeljejo v zavod svete Marije v Zagrebu, kjer naj bi nadaljeval šolanje. Ravnatelj, ki ga je sprejel, je kar takoj »začel govoriti o sodobni vzgoji in o nujnosti katoliške vzgoje pri nas. Rekel je, da je samo katoliški človek cel človek in da mladina brez vere ni mladina.«
Roman iz dijaškega življenja
Novi dijak v resnobni, po njegovem mnenju zoprni stavbi vonja »zrak po katekizmu in askezi«, a ko se približa dodeljeni mu postelji, v njej odkrije jokajočega trinajstletnega dečka, tretješolca Zdenka Castellija. Na začetku poti, ki ju na poseben način zbliža, še v skupni spalnici eden od njiju po prvih pogovorih ugotovi: »Saj je življenje lepo, in midva sva mlada!«
To je tako rekoč ekspozicija romana Dečki: roman iz dijaškega internata, ki velja za prvi slovenski primerek homoseksualnega romana. Avtor, France Novšak (1916–1991), pisatelj, član nedolgoživega predvojnega Literarnega kluba, časnikar, v letu po drugi svetovni vojni nekaj več kot leto dni dopisnik Slovenskega poročevalca z Dunaja, pozneje sodelavec Ljudske pravice in pozneje Dela, prevajalec, ustanovni član Društva slovenskih književnih prevajalcev in slovarnik, avtor Makedonsko-slovenskega in Albansko-slovenskega slovarja s temelji albanske slovnice, je delo, kot je prebrati v dodatku, v katerem je objavljena avtorjeva opomba ob drugi izdaji romana leta 1970, napisal leta 1936 ob maturi.
Nekaj odlomkov je Juš Kozak objavil v Ljubljanskem zvonu, v knjižni obliki je Dečke izdala založba Satura, in kot je zapisal avtor, so Dečki »vzdignili veliko prahu in značilno pravdo v slovenskih literarnih revijah Dom in svet, Sodobnost in Ljubljanski zvon, v slovenskem dnevnem tisku pa zadeli na trdovraten molk. Bilo je konec leta 1938, avtor je imel ob izidu knjige 22 let.«
Po treh desetletjih od izida se je Mladinska knjiga odločila za drugo izdajo njegovega romanesknega prvenca, takrat s spremnim besedilom Jožeta Kastelica, lani, ob stoti obletnici avtorjevega rojstva, pa je v zbirki Lambda založbe Škuc izšla nova izdaja z obsežnimi opombami in spremno besedo Andreja Zavrla. Ta izdaja po urejenosti daje vtis, da v tukajšnji literarni kanon vpisuje novega klasika.
Katoliški odnos do spolnosti
Na reproducirani naslovnici zaščitnega ovitka prve izdaje romana iz leta 1938 je mogoče prebrati tole: »To svojevrstno delo mladega pisatelja bo vzbudilo zaradi resnosti, s katero se približuje težkim vprašanjem sedanjosti, nedvomno veliko zanimanje in priznanje. V njem je prepričljivo in iskreno opisana duševna in telesna stiska najmlajšega človeškega rodu.«
Na trenutke bulvarski ton avtorjevega pripovedovanja se ves čas vrti okrog »tistih stvari«: vratar ključar, Peh po imenu, je tako na primer pogledoval naokrog in po dečkih »s pogledom, ki je žarel od želje za življenjem«.
Avtor spremnega besedila opozarja, da pripovedovalec v romanu »kmalu razkrije vratarjev strah, da bi lepo ravnanje z dečki pri nadrejenih zbudilo sum o njegovih moralnih lastnostih, zaradi česar pada 'iz fanatičnega klečanja v cerkvi v pedofilijo in narobe'.«
Zavrl dodaja: »Novšak ne pušča dvoma, da je vratarjeva sprevrženost le simptom pokvarjenosti celotnega katoliškega internata svete Marije.« Bistvo oziroma tematika romana, lahko ugiba in interpretira bralec, tako morda niti ni zgolj in samo spolno prebujanje in s tem povezan problem prepovedanega homoerotizma in vsakršnih muk, ki jih to prinaša v posameznikovo življenje, ampak nekaj drugega, katoliški odnos do telesa in spolnosti, predvsem pa dvojna morala institucije, ki – kot se lahko reče s puhlico – eno strastno zagovarja in predava, drugo, povsem nasprotno, pa v resnici vročično počne in se, kot kažejo globalno vse bolje dokumentirani podatki, tej praksi ne zmore nikdar odreči
