Tiskane izdaje
Dvajset let razmišljanj, pet let brskanja po arhivih, dve leti izjemne koncentracije za pisalno mizo, leto in pol nič manj mukotrpnega dela za prevajalko in vmes še trideset let formalnih in neformalnih prepovedi, zapletov in nerealiziranih izdaj. Zdaj je knjiga Zlo pride s severa Fulvia Tomizze končno pred slovenskim bralcem.
Če držijo navedbe, da je pisatelj obrnil vsak list v italijanskih, slovenskih, nemških, švicarskih in avstrijskih arhivih, kjer bi lahko naletel na še tako bežno in na videz nepomembno omembo koprskega škofa Petra Pavla Vergerija, ter da mu je kljub popolnemu, že kar puščavniškemu načinu dela in popolni predanosti neredko uspelo spraviti na papir le eno stran besedila na dan, je skoraj šeststo strani dolga knjiga res monumentalno delo. Seveda ne zgolj zaradi obsega, temveč predvsem zaradi njene literarne in zgodovinske vrednosti.
Literarizirana zgodovina
Morda kot ilustracija kratek odlomek: »Z nečakom Lodovicom in vdanim služabnikom Venturinom se je vzpel v Piuro, da bi med zadnjimi samotnimi balvani, ki so se prikotalili z gora, napotil v strmine doline Bregaglia. Hodil je vzdolž hudournika Mere, šel mimo krajev Cartasegna, Soglio, Visocoprano, ki so že nekoliko popuščali prodiranju evangeličanskih pridigarjev, vendar jih je bilo premalo, da bi omajali trdnost župnikov, ki so bili domačini in zato povezani s prebivalstvom z vsakovrstnimi interesi.
V dolini je deloval Bartolomeo Maturo, nekdanji prior avguštincev v Cremoni in simpatizer Camilla Renata; nastanil se je v središču Vicosoprana, ga pridobil za evangelij, potem je prepustil svojo funkcijo tistemu Giuliu da Milanu, ki je o postnem času pridigal v Trstu in se moral zaradi svojih 'modernih' pridig zagovarjati pred beneškim inkvizitorjem, a mu je uspelo pobegniti.«
Čemu vse to minuciozno popisovanje detajlov, lokacij in oseb, ki nimajo posebne teže, takšni prijemi, ki stalno načenjajo fabulativne nastavke, pa so prej pravilo kot izjema? Morda je v ozadju Tomizzev strah pred vsakim nepopolnim ali celo »neobveznim« stavkom ter težnja po totalnosti in perfekcionizmu, saj je znano, kako natančno je tehtal ne samo pomen in vlogo, temveč tudi zven vsake besede, preden je dobila mesto v končnem besedilu. Več kot to, neizmerna paleta likov se na koncu izriše v monumentalno fresko.
V njej skoraj enakovredno nastopajo tako papeži, kardinali, kralji, cesarji, pa misleci, denimo Pietro Aretino ali Pietro Bembo, kot tudi vaški župniki, kmetje, pastirji in drugi sleherniki, ki so se po naključju znašli v Vergerijevi življenjski zgodbi in ki dokazuje, da se z zgodovino in njeno notranjo dinamiko v vseh razsežnostih ni mogoče identificirati zgolj s suhoparnim inventiranjem njenih najbolj slavnih in izpostavljenih akterjev.
Duhovna vez z Vergerijem
Predvsem pa se v tem kaže pisateljeva obsesija z Vergerijem, ki se začne s kratkim zapisom v koprskem časopisu La nostra lotta, kar je bilo za dijaka Tomizzo pravo razsvetljenje, ter konča z iskanjem njegovega nagrobnika v Tübingenu nekaj desetletij kasneje: »Previdno sem premaknil en niz sedežev in potem še drugega in si napravil luč s prižgano vžigalico. To so bile kretnje, ki jih napraviš ob družinskem grobu.« Navedba jasno ilustrira izjemno duhovno vez pisatelja s štiristo let starejšim someščanom oziroma Istranom, ki se je verjetno krepila z vsakim od razkritih dokumentov.
Ta duhovna vez, na katero so opozorili že mnogi poznavalci Tomizzevega dela, seveda temelji na podobnih ali celo identičnih družbenih in intimnih občutjih. Gre za obdobje velikih dramatičnih preobratov in razkolov, pravzaprav kar za izbris stoletja determiniranih in utrjevanih družbenih razmerij. Oba sta si tudi delila oznake, kot so odpadnik, heretik, begunec, izkoreninjenec, emigrant, izdajalec (Tomizza je bil posameznih očitkov v določenem obdobju deležen z obeh strani), kljub dvomu in strahu pa sta se odločila za obenem privlačno pa tudi negotovo in nevarno fascinacijo z novim, prevratniškim, neznanim.
To nakazuje že prolog knjige s popisom Tomizzeve mladosti, ko je Capodistria postala Koper in so na pročeljih hiš zaplapolale jugoslovanske zastave z rdečo zvezdo: »Ti obeti in klici tudi zame niso bili brez čara, saj me je privlačilo okolje revnih in sem nagonsko zavračal okolje prepotentnih; vendar sem začutil, da se tudi pri njih nekaj ne ujema, da ni v celoti uglašeno z mojimi težnjami. Dokler so terjali pravico svojih očetov do tega, da jih obravnavajo enako kot druge, sem se jim čutil blizu, nič več pa takrat, ko so jih pretirano povzdigovali in s tem poveličevali odlike svojega naroda.«
Težko si ga lasti kdorkoli
Je v ozadju njegovega zanimanja za Vergerija tudi poskus ovreči »italijanskost« škofa, saj so ga v povojnem Kopru izpostavili kot nekakšen dokaz, da so v zgodovini mesta obstajali ljudje, ki so bili tesno povezani s slovanskim zaledjem? Nedvomno je pri pisatelju poteza jugoslovanskih komunistov, da so neposredno po prevzemu oblasti kot enega prvih postavili spomenik škofu, vzbudila sum ali vsaj nezaupanje, vsekakor pa željo temeljito raziskati ozadje te osebnosti. Še toliko bolj, ker so se vrstile akcije, s katerimi so z rušenjem in uničevanjem poskušali povsem spremeniti podobo Kopra, saj je bilo »mesto videti kot stara plemkinja v raztrgani zadnji najboljši obleki«.
Kakorkoli že, Zlo pride s severa (Beletrina, prevod Vera Troha) je izjemna biografija škofa Petra Pavla Vergerija, oris protestantizma v Istri ter turbulentnega dogajanja tedanjega časa, obenem pa tudi poklon človeku, ki si ni pomišljal postaviti na kocko ugleda, položaja in privilegijev, ker je ostal zvest svojemu prepričanju.
Tomizza poudarja, da gre za univerzalno osebnost, ki je bil seveda Koprčan, Istran in Italijan na stičišču različnih svetov, vendar tudi svetovljan, ki si ga – še zlasti če upoštevamo politično geografijo v 16. stoletju – danes le stežka lasti kdorkoli, četudi je imel določene zasluge za prve slovenske knjige in naj bi ob njegovi smrtni postelji stal Primož Trubar. Literariziranje je ob tem spretno prikrito, skoraj nevidno, saj obstaja zgolj v veznem tkivu teksta in ničesar ne prejudicira, še manj zavaja ali navaja na dokončne zaključke.
Prav tako ne gre za hagiografijo, njegove dvomljive osebne ali politične odločitve ter majhne in tudi velike nedoslednosti so dovolj artikulirano predstavljene, predvsem pa je Vergerijeva osebnost – v slogu vseh velikih del – paradoksalno do potankosti razkrita in obenem ostaja kljub elementom romansiranja dovolj odprta za drugačne interpretacije.
Kot bi morala biti tudi biografija Fulvia Tomizze, če oziroma ko se jo bo kdo odločil napisati, pravzaprav se zdi njegova osebnost še veliko bolj kompleksna in enigmatična od Vergerijeve. In ko se je bo nekdo lotil, si je samo želeti, da bi premogel študioznost, korektnost in rahločutnost, predvsem pa mojstrstvo pisane besede, kot ga je imel njegov upodobljenec.
