Tiskane izdaje
Kadar se spravi k pisanju Mojca Širok, lahko pričakujemo zgodbo s pravim pripovednim lokom, brstečo radovednostjo, vendar z novinarsko korektnostjo. Knjiga Od Benedikta do Frančiška, ki jo je izdala pri Mladinski knjigi, je prav to.
Kot dopisnica nacionalne RTV v Rimu in kot zdaj že dobra poznavalka vatikanskih dogodivščin je skušala priti do dna za mnoge radikalnemu obratu z novim papežem. V podnaslovu ga je okaratkerizirala kot revolucijo v Rimskokatoliški cerkvi. Pri tej označbi v knjigi ni vztrajala, temveč je privzela izraz reformizem, ki da v tem okolju pade na plodnejša tla. Kljub obzirnosti do Cerkve in njenih dostojanstvenikov, ki jo izkazuje praktično od prve do zadnje strani knjige, z njo bralca ne opehari. V pripovednih zgostitvah in razredčitvah ohranja rdečo nit, ki je najprej v ugotovitvi, da papež Frančišek pooseblja vse, kar na prelomnem trenutku umešča Cerkev v prihodnost, kljub temu da se je znašel na misiji nemogoče, potem pa še v ugotovitvi, da žanrsko vseskozi upošteva in spoštuje interes bralca po potrebni distanci, da ga umiri in osvobodi občutka, češ da bi ga pisec iz takih ali drugačnih interesov hotel pripeljati žejnega čez vodo.
Knjigi v dobro govori dejstvo, da je avtorica že v prvem poglavju osvetlila usodnost in tesnobnost Benediktovega mandata, ki se je končal z njegovim presenetljivim odstopom. Naložil si je umazanost finančnih poneverb in nečistih poslov, duhovniške pedofilije, in predočil si je, da brez velikega dejanja, nekakšnega šoka, pa tudi zaradi lastnega zdravja, učinkovita rešitev ne bo mogoča. Dolgoletna agonija njegovega predhodnika Janeza Pavla II., ki je leta 1981 na Trgu sv. Petra preživel atentat, ga je prepričala, da obstaja alternativa temu, »da Kristus na vrhuncu svojega trpljenja tudi ni stopil s križa«. Prešel je pomislek Wojtyłovega biografa Vittoria Messorija, da je v kakršenkoli že odstop papeža vgrajena nesprejemljiva menedžerska logika. (Pravzaprav je Benedikt prav s Frančiškom dokazal, kako je imel prav z logiko odstopa, op. p.)
Odstop osamljenega papeža
Če je bilo poznavalcem tistega časa precej jasno, da je kardinal Ratzinger logični naslednik Janeza Pavla II., je moral Benedikt XVI. dobro slutiti, da z odstopom daje priložnost argentinskemu kardinalu Bergogliu, ki je bil na konklavu v tekmi z njim favorit reformistov, čeprav si sam takega antagonizma nikakor ni želel. Kardinal Ratzinger se je kot papež Benedikt povsem spremenil. Ni bil več »panzerkardinal«, kurijska avtoriteta, kakršno so pozdravljali konservativci, a hkrati ga kritična javnost, ki ni pozabila njegove nepopustljivosti v doktrinalnih zadevah, ni sprejela. To je bil osamljeni papež, ki je živel in razmišljal osamljeno, ukvarjati pa se je moral s škandali, slednjič z »Vatileaksom«, uhajanjem podatkov, tako rekoč dokumentov, z njegove nočne omarice. Benedikt se je povsem jasno zavedal, da ne obvladuje dogajanja v banki IOR in da je tam v igri izjemno obremenilen očitek o pralnici denarja, popolnoma nemoralnih poslih, atomski bombi ob grobu sv. Petra. Spletke in škandali so morali utrditi njegovo končno odločitev o odstopu.
Eden od vrhuncev knjige je opis, kako je Benedikt odstopal. Avtorica se je vživela v dramatičnost tistega dogajanja, pomešala se je med množico tistega časa na Trgu sv. Petra, presadila se je v kožo zbeganih kardinalov in brbljavih monsinjorjev. In pokazala je, kako je tiho in komaj vidno Benedikt XVI. vseeno usmerjal nadaljnje dogajanje, kot ga je očitno že dolgo pred tem s strateškim imenovanjem novih kardinalov.
Bila je tudi logika prerivanja med tako imenovanimi favoriti. Avtorica pokaže, kako ne drži pregovor, da tisti, ki v konklave pride kot papež (favorit), iz njega odide kot kardinal. Kdo, kako in s katero strategijo se je uveljavljal, kdo lobiral in za katere interese je šlo: te zadeve so razlog, zakaj bralec vzame v roke knjigo in jo prebere. In tako smo prišli do duhovnega genija 21. stoletja, Jorgeja Maria Bergoglia, zdajšnjega papeža Frančiška.
Brezkompromisni
Mojca Širok se je odpravila po odgovor v Argentino, v Buenos Aires. Govorila je s sodelavci, z reveži, ki ga pravzaprav edini resnično poznajo, in o tem, kaj je pri njem treba poznati, je imela v knjigi veliko povedati. Govorila je s papeževo nečakinjo Mario Inés Narvajo, poročeno s Slovencem, potomcem slovenskih družin Voršič in Bajlec. Poanta kardinala, ki se je rad družil tudi s Slovenci in jih imel tudi za sodelavce, je bila vedno znova ista. V njem ni zvijače. Kar počne danes, je počel vedno in v tem se ni spremenil popolnoma nič. Družil se je z judovskimi rabini, različnimi politiki, če so se zavzemali za reveže, sicer ne. Njegov dobri prijatelj v Buenos Airesu je bil rabin Abraham Skorka, ki je kasneje skupaj z nekdanjim generalnim tajnikom islamskega kulturnega centra v Buenos Airesu, Omarjem Abudom, s papežem Frančiškom njemu v podporo potoval na Bližnji vzhod, ko je leta 2013 obiskal Jordanijo, Izrael in Palestino.
V čem je torej razlika?
Novembra 2013 so v Vatikanu objavili apostolsko spodbudo Evangeljsko veselje, papežev avtorski dokument, ki je pravzaprav socialni manifest. Avtorica zapiše: »Kapitalizem brez omejitev je imenoval nova nevidna tiranija. Ekonomski sistem, v katerem vladajo finančne špekulacije, korupcija in utaja davkov, po njegovih besedah ubija, to je sistem izključevanja in neenakosti.«
Sledi zgodba, ki pojasni razliko. Jorge Bergoglio, je pripovedoval levičarski poslanec Vera, mu je nekoč povedal, kako mu je neki menih že na začetku študija dal nasvet, ki ga ni nikoli pozabil: če se želi obdržati v Cerkvi, mora razmišljati jasno in govoriti megleno. Mojca Širok v knjigi zapiše, da se je Vera ob tej analizi nasmehnil samemu sebi: »Danes z njegovega obraza sije veliko večja sreča. Prvič sme jasno razmišljati in govoriti. Nikogar nima nad sabo, ki bi mu lahko oporekal. Samo Boga.«
