Tiskane izdaje
Zelo dolga zgodovina slejkoprej najbolj moškega vodilnega položaja zahodnega sveta na dobrih tristotih straneh z ustrezno dolgim kazalom imen.
Tak prvi vtis ustvari knjiga Papeži z značilnim podnaslovom Odgovori na vsa vprašanja, ki je prevod izdaje britanskega pisca Ruperta Matthewsa iz leta 2014. V založniški program jo je sprejela Cankarjeva založba.
Zgodba o papežih ni le zgodba o enem najstarejših poklicev na svetu, pač pa tudi o njihovih konkurentih v bitkah za vodenje katoliške cerkve, ki jim je zgodovina nadela oznako protipapežev. To pomeni, da so izgubili bitke, kar okoli štirideset jih je bilo.
Pogled Vatikana na to, kdo sodi v prvo izmed obeh kategorij, se pravi, kako je z uradne perspektive potekala kontinuiteta oblasti na katedri sv. Petra, izhaja s seznama I Sommi Pontefici Romani, objavljenega v letopisu rimske kurije Annuario Pontificio, a tudi Sveti sedež podatke o svojih prvih možeh iz preteklosti še korigira.
Še leta 2001 so za papeže od sv. Petra do tedanjega Janeza Pavla II. navedli okoli dvesto popravkov datumov, rojstnih krajev ali družinskih imen. Za aktualnega Frančiška vsekakor velja, da je 266. po vrsti.
Enako število strnjenih biografij obravnava tudi knjiga britanskega zgodovinarja in politika Ruperta Matthewsa, člana tamkajšnjih konservativcev, čigar bibliografija nedvomno kaže vsestransko zvedavost.
Doslej je objavil kar okoli dvesto knjig o paranormalnem in NLP-jih, vitezih in gradovih, legendarnem človečnjaku Bigfootu (Velika noga), bitki za Stalingrad, dinozavrih, Titaniku ali Jacku Razparaču, prav tako pa tudi biografijo Božička, s podatkom, da je avtorizirana.
Na njegovi spletni strani prebereš, da so njegove knjige prevedli v več kot trideset jezikov, ne manjka tudi, da si na nastopih rad nadene kostum tega ali onega historičnega pomembneža. Kot politik je v preteklosti kandidiral za mesto evroposlanca v Bruslju.
Njegova knjiga »odgovorov na vsa vprašanja« o papežih s tem, ko že v drugem odstavku uvoda obravnava vstajenje Jezusa Kristusa kot dejstvo, dogodek, pove, da vernih katolikov ne bo odvrnila, sicer pa na bogato ilustriranih straneh podaja predvsem strnjeno branje o življenju in vlogi papežev. O poduhovljenih, ambicioznih, zaslužnih za razvoj katolicizma in seveda drugih, kontroverznih.
Kontinuiteta oblasti
Jezus je po krščanskem verovanju sam odbral za naslednika sv. Petra, ta pa, pred lastno usmrtitvijo, za svojega naslednika Lina po rodu iz Volterre. A se je tovrstna izbira zatem, že v časih izvornega krščanstva kot tedanje alternativne manjšinske vere, umaknila demokratičnemu pristopu, oddaljenemu od danes ustaljenega koncepta Svetega sedeža kot teokratično urejene volilne monarhije, na katero verniki nimajo posebnega institucionalnega vpliva.
Zgodnje rimske papeže so izbirali tako duhovniki kot laiki; slednji so imeli pravico do zavrnitve izbranca, kar je ukinila lateranska sinoda leta 769. Na kasnejši sinodi v Rimu leta 862 so jo delno obnovili, a le za rimsko plemstvo, ki je v iskanju lastnih interesov v zgodovini papeštva velikokrat poseglo v odločanje. Od 11. stoletja dalje o novih nosilcih papeške oblasti odločajo le kardinali, konklave z izolacijo so vpeljali v 13. stoletju.
Ko je Frančišek 27. aprila 2014 razglasil Karola Wojtyło za svetnika le devet let po njegovi smrti, istega dne pa tudi Angela Giuseppeja Roncallija oziroma Janeza XXIII., sta ta postala že 80. in 81. kanonizirani papež.
Papeži predhodnike radi postavijo med svetnike; sveti so domala vsi med sv. Petrom in sv. Feliksom IV. iz 6. stoletja, pred vrati nebeškega zbora svetniškov sta ostala le Liberij in Anastazij II., a v knjigi ne izveš, s čim sta se zamerila naslednikom. Po drugi strani je bil kanoniziran sv. Kalist I. iz 3. stoletja, ki mu je uspelo v cerkvi povzročiti prvi razkol s prvim protipapežem, že kot mladenič pa je pobegnil z denarjem, ki so ga kristjani darovali v dobrodelne namene.
Slovenskemu bralcu utegne ostati bližji starejši knjižni pregled Papeži od Petra do Janeza Pavla II., ki ga je teolog in zgodovinar Metod Benedik objavil leta 1989, zatem v dopolnjeni izdaji še leta 1996, v njem pa popisal tudi povezave papežev s tukajšnjim prostorom, tukajšnje sledi politike Svetega sedeža. Te, kaže, v Matthewsovi knjigi ne sodijo med »odgovore na vsa vprašanja«.
Pri sv. Siriciju iz časa cesarja Teodozija, ki je prvi uporabil dotlej cesarski naziv pontifex maximus, denimo, ne najdeš podatka o tukajšnji bitki pri Frigidu leta 394, vplivni zmagi kristjanov nad pogani, pri sv. Zahariji v 8. stoletju ne o njegovi določitvi Karantanije kot cerkveno podložne Salzburgu v času knezov Boruta in že krščenih Gorazda in Hotimirja, pri papežih Hadrijanu II. in Janezu VII. iz druge polovice 9. stoletja ni sv. Cirila in sv. Metoda, pri Piju II., papežu, ki je že kot tržaški škof poznal razmere med Slovenci, ni opombe o njegovi potrditvi ustanovitve ljubljanske škofije leta 1462 ...
Prav tako pri dobro stoletje kasnejšem Klemnu VIII., denimo, ni opombe o mučeniški smrti gorenjskega protestantskega pridigarja Petra Kupljenika leta 1595 v Rimu. Na grmado ga je obsodil Sveti oficij, zgorel je na Campu de' Fiori, do renesanse nepozidanem cvetočem travniku (od tod ime Trg cvetja, danes je na njem tržnica), zatem pa prizorišču eksekucij, na katerem so le pet let zatem na enak način umorili Giordana Bruna.
