Patrick McGuinness: »Najbolj zanimivi so konci, propadi.«

Britanski pisatelj  je od prejšnjega ponedeljka eden od letošnjih uporabnikov Pisateljskega ateljeja Daneta Zajca na Prulah v Ljubljani.

Wed, 10.02.2016, 16:00

 

Pisateljski atelje na Prulah

Društvo slovenskih pisateljev je stanovanje na ljubljanskih Prulah, kjer je nekaj let pred smrtjo živel pesnik Dane Zajc in je last DSP, preuredilo v pisateljski atelje. Lani poleti je društvo različnim kulturnim organizacijam po Evropi poslalo razpis, na katerega so prejeli 38 popolnih prijav in za bivanje letos izbrali šestnajst pisateljev in prevajalcev. V rezidenci bosta nastanjena tudi gosta mednarodnega festivala Vilenica in gostje, ki prihajajo na Slovenske dneve knjige. Od prejšnjega ponedeljka v ateljeju biva Patrick McGuinness iz Velike Britanije. Rezidenti bodo v Ljubljani od enega do štiri tedne.

Agata Šimenc iz pisarne pisateljskega društva je pojasnila, da bodo bivajoči v ateljeju imeli krite stroške bivanja, na društvu pa si prizadevajo, da bi prek evropske mreže za literaturo in knjige Traduki trem do petim gostom omogočili tudi štipendijo. Atelje na Prulah je primeren za bivanje dveh avtorjev hkrati. Funkcionalno, z nekaj kreativnimi vložki, ga je opremila Klavdija Zupan.

Pojasnila je, da so skoraj vse Zajčeve predmete iz stanovanja odnesli njegovi sorodniki, kljub vsemu pa je nekaj pesnikovega duha v njem še ostalo: v eni od sob so dele stare zakonske postelje spremenili v kuliso bralnega kotička, v stanovanju sta ostali tudi masivna omara in komoda, ki sta bili Zajčeva last, ter zanimiva lesena luč.

Na Zajčevo prisotnost v stanovanju opominjajo tudi nekatera dela, ki so jih pesniku poklonili kolegi umetniki. Posebno mesto imajo keramike Ifigenije Simonović, ustvarjene prav za Zajca. Nekatere krasijo tudi njegovi verzi. Tu so še številne slike, med njimi delo Zlate Kolarič ter delo Hermana Pivka, pod katero je Zajc zapisal nekaj verzov.

Na steni v kuhinji s krožnika zre Zajčeva podoba in priča o njegovem obisku Madrida leta 1977. Rezidentom bodo na voljo tudi dela slovenskih avtorjev, prevedena v tuje jezike. Položena so na več knjižnih polic in čakajo, da se jim pridružijo dela gostujočih umetnikov. V naboru so med drugim dela Draga Jančarja, Suzane Tratnik, Gorana Vojnovića in Aleša Štegra.

Koga bi bilo bolj zanimivo vprašati po identiteti kot človeka, ki se je rodil v Tuniziji­ staršem belgijskega in irskega rodu, odraščal v predrevolucijskem Iranu, Venezueli,­ Franciji,­ Belgiji in Romuniji in je zdaj profesor francoščine na Univerzi v Oxfordu? Vse to je ­Patrick McGuinness.

McGuinness je objavil dve pesniški zbirki, Marsovi kanali in Spogledljivo mesto, prevedel zapise Stéphana Mallarméja Za Anatolov grob, piše za Times Literary Supplement in London Review of Books.

Na St. Anne's Collegeu oxfordske univerze predava francoščino in primerjalno književnost, pozornost knjigoljubne javnosti pa je vzbudil njegov romaneskni prvenec Zadnjih sto dni (The Last Hundred Days), v katerem je v zgodbi o britanskem študentu, ki se znajde v Ceaușescujevi Bukarešti, uporabil marsikaj, kar je doživel v letu, ki ga je preživel v Romuniji pred padcem komunizma.

Roman je bil leta 2011 uvrščen na seznam del, ki so bila v igri za bookerja. McGuinness je od prejšnjega ponedeljka eden od letošnjih uporabnikov Pisateljskega ateljeja Daneta Zajca na Prulah v Ljubljani.

Gospod McGuinness, kako človek pristane za leto dni v Romuniji Nicolaeja Ceaușescuja malo pred zlomom njegovega režima?

Povsem preprosto, moj oče je delal za Britanski svet v časih, ko se je ta še ukvarjal s pravo kulturo in ni prirejal le jezikovnih tečajev. Tam je bil tri leta, precej redno sem ga hodil obiskovat, ko pa sem razmišljal, kam naj grem v letu pred univerzo, sem se odločil za Bukarešto, za bivanje v malem stanovanju klasičnega socialističnega bloka. Osemnajst let sem imel in čeprav je bilo v takratni Romuniji precej slabo, sem imel občutek svobode, lahko sem počel, kar sem hotel, vsaj tako se mi je zdelo.

Vsi vemo, kako grozljiva država je bila Ceaușescujeva Romunija, govoriti o tem ni nobeno pretiravanje, res je bila tako grozljiva, kot si le lahko mislimo, nenavadna, nadrealistična dežela čudaštev, po kateri hodijo tihotapci, disidenti, aparatčiki, črnoborzijanci, diplomati in večinsko pleme prestrašenih.

Potovanja po drugih državah vzhodnega bloka so bila presenečenje: iz Bukarešte sem se po treh mesecih z vlakom odpravil v Budimpešto in občutek sem imel, kot bi prišel na Dunaj. Obiskal sem tudi Ljubljano, Beograd in videl, kako zelo se države, o katerih smo v Londonu mislili, da so si podobne, razlikujejo. Šlo je seveda za povsem drugačne življenjske, politične in kulturne standarde.

Vaša biografija govori, da imate­ nos ta iskanje krajev, kjer se pretijo­ zgoditi velike spremembe.

Res je, uspelo mi je prebivati v deželah in krajih, kjer je bilo marsikaj tik pred veliko spremembo. Ko so bili starši v Iranu, se je pripravljala revolucija, in to je bil eden od razlogov, da so me poslali na šolanje v angleški internat. Starši so ostali, pozneje so mamo in sestro evakuirali, oče pa se je držal britanske mentalitete, da je zmeraj vse v redu. Saj veste, vse naokoli gori, obešenci bingljajo z uličnih svetilk, britanski gospodje pa se pretvarjajo, da je vse normalno, in gredo tako kot vsak dan v popolni obleki in z aktovko v službo. V Romuniji sem sicer malce zamudil padec režima, a bivanje tam sem si vseeno zapomnil, od tod izvira tudi moje zanimanje za propad stvari, za konce, za jeseni političnih sistemov, za čase, ko so dogodki najbolj zanimivi.

Kaj se spremeni, ko tvojo knjigo uvrstijo na seznam kandidatov za bookerja? Nekoč ste rekli, da ste zelo skeptični do literarnih nagrad.

Ko je moj roman Zadnjih sto dni ­izšel ...

To je bil vaš prvenec?

Ne, prej sem izdal nekaj pesniških zbirk, a vemo, da se take zadeve rade spregledujejo. Roman so nominirali za pet ali šest literarnih nagrad, a sem pomislil: Kdo bo bral štiristo strani obsegajočo knjigo o koncu nekega vzhodnoevropskega političnega sistema, ki ga nihče ne pozna, tisti, ki ga poznajo, pa se ga nočejo spominjati? A knjigi se je godilo presenetljivo dobro, čeprav jo je izdala mala valižanska neodvisna založba, zanimanje zanjo sploh ni ponehalo. V neki literarni reviji so se ponorčevali, da bi moral ta roman dobiti nagrado za knjigo, ki je bila največkrat nominirana, a ni dobila nagrade. Če že sprašujete o nagradah: nekaj sem jih dobil in mnenje sem spremenil, nagrade so mi všeč.

Nedavno ste povedali, da je sodobna literarna kultura obsedena z iskanjem identitete. Kakšna je vaša? Biografski podatki govorijo svojo zgodbo.

Imel sem srečo, da sta oče in mama veliko potovala in mi pokazala, da je vsepovsod, kamor greš, kaj zanimivega in dobrega. Kamorkoli sta prišla, sta se poskušala naučiti jezika, temeljito spoznati kulturno krajino dežele, nikakor nista hotela ostati zaprta v diplomatski četrti. Z identiteto se v nasprotju z očetom, ki je zaradi severnoirskega izvora vsekakor hotel biti Anglež, nisem posebej ukvarjal. Identiteta me ne zanima, spoštujem pa identiteto drugih.

Zdaj živim v Walesu, otroci so Valižani, doma govorimo valižansko, moja žena je Valižanka. A identiteta ne more biti nekakšna deviza, ki bi ti karkoli omogočala, pomembno je tisto, kar narediš zanjo ali zaradi nje. Lažni internacio­nalizem me moti, saj ne pomeni nič, današnji svet je nepopravljivo globaliziran, vsi po vrsti prodajajo isto, govorijo podobne reči, to me ne zanima. Zanimajo me ljudje in kraji, ki si ničesar ne pustijo vsiliti in vztrajajo v drugačnosti, čeprav jim ne prinaša prednosti.

V eni od pesniških zbirk ste si izmislili romunski lik z imenom Liviu Campanu, ki vam je, kot ste povedali, omogočil obstajati na nov način. Je to vaš način ­osvobajanja?

Vsekakor, v kontekstu izmišljenega pesnika sem hotel pisati malce drugačno, bolj intimno in manj intelektualno poezijo, izmislil sem si ga pa delno tudi zato, ker je bil v zgodbi mojega romunskega romana kot oseba, ki je nihče ni nikdar srečal, vsi pa znajo citirati odlomke iz njegovih del. Pri krajšanju romana sem ga izločil, a sem dobil občutek, da sem nekoga ubil. Zato sem mu dal novo življenje in kot pesnik je postal resničnejši od mene. Je to slišati preveč postmodernistično? Nočem biti postmodernist.

V Ljubljani niste prvič. Kaj je zdaj drugače?

Vse je drugače. Prvič sem prišel leta 1988, drugič leta 1990, spominjam se občutka, da sem prišel v vzhodno različico zahoda, kakor sem si jo kot osemnajstletnik, nagnjen k brezsramnemu romantiziranju, zamišljal pri branju romanov. Saj veste, vohuni vsepovsod, prepovedi. Na ljubljanski železniški postaji sem si celo privoščil prhanje, voda je bila lepo topla.

Ob drugem obisku, ko sem se prej klatil po Beogradu, obiskal Sarajevo in še druge kraje, sem bil že študent, s takratno spremljevalko sva odkrivala neverjetno prijetne slovenske kraje, navdušen sem bil nad drugačnostjo, nad tujostjo, ki pa je na marsikaterem nivoju ustrezala vzorcem življenja na zahodu.

Zdaj ni tako, Ljubljana je nezmotljivo evropska, stavbe so iste, vse drugo, predvsem atmosfera, se je spremenilo. Lani sem bil spet v Romuniji, če odštejem nove avtomobile, noblesne stavbe in drugo, je bilo še zmeraj občutiti duh stare Romunije, še posebej, ko sem iz Bukarešte šel na podeželje. Tu tega ni.

Prijavi sovražni govor