Tiskane izdaje
Več kot sto milijonov prodanih izvodov knjige je izjemna številka. Z njo se ponaša trilogija Petdeset odtenkov, v katerih avtorica E. L. James očitno ni povedala vsega. V četrtek bo v ameriških knjigarnah nadaljevanje Grey, v katerem je dobro znana zgodba povedana s perspektive glavnega junaka.
Z literarne plati bi bilo vseeno, če ta roman ne bi nikoli izšel, ne pa tudi z zaslužkarske. Avtorica je z zgodbo o strastni ljubezenski zvezi, prepleteni s podrobnimi in cenenimi opisi sadomazohističnega seksa med neizkušenim dekletom in bogatašem, ustvarila poseben književni pornografski žanr in dosegla nesluteno branost – med ženskami vseh starosti in izobrazbenih ravni.
Tudi četrta knjiga utegne biti veleuspešnica, saj bodo ženske najbrž zanimale seksualne podrobnosti, kakor jih je doživljal Christian Grey, medtem ko so bile prve tri knjige napisane z ženskimi očmi, z očmi njegove partnerice Anastasie Steele. Še preden je knjiga izšla, je s prednaročili na vrhu Amazonove lestvice uspešnic. Aha, prav 18. junija, na dan izida, ima Grey rojstni dan.
Objava novice o romanu je oživila tudi ugibanja o filmu. Ekranizacijo Petdesetih odtenkov sive, ki je bila premierno prikazana maja 2015, so kritiki, tako kot roman, raztrgali. Vendar je bila gledanost fantastična. Temu primeren je bil tudi zaslužek. Naslednji film bo premierno prikazan leta 2017.
S fenomenom Petdesetih odtenkov je nekako tako kot s tračarskimi revijami, mehiškimi ali turškimi nadaljevankami in resničnostnimi šovi. Intelektualke jih menda ne gledajo oziroma berejo, ampak vse poznajo akterje.
Navzlic kritikam, da je ta trilogija šundovska ženska literatura in instantno erotična, da je poleg frivolne teme tudi slog diletantski, je avtorica samo s knjigami – brez prodaje avtorskih pravic za film – zaslužila krepko čez sto milijonov dolarjev. A zaslužki se s tem niso končali. Uspeh romana in zatem še filma je navdihnil številne druge industrije. Izmislili so si vina in piva na temo knjige, čokolade, turistične pakete, seksualne pripomočke ...
Ženske ciljna skupina
Erotična književnost v slogu E. L. James ni nekaj novega. Že trideset let pocukrano in eksplicitno spolnost, ki naj bi pritegovala bralke, v knjigah ponujajo številne, predvsem ameriške avtorice in nekatere od njih je mogoče brati tudi v slovenskem prevodu. Petdeset odtenkov se lahko poleg znanega dejstva, da se seks prodaja, za izjemen uspeh zahvali tudi domišljenemu marketinškemu triku, ki je zapolnil vrzel v tem žanru – odkrito je spregovoril o sadomazohistični spolnosti, o kateri druge avtorice že dolgo niso eksplicitno govorile.
Ciljna skupina trilogije so bile – ženske. Ženske, ki očitno sanjajo o princu na belem konju – morda v teh kriznih časih še bolj –, o bogatem in čednem moškem, če je perverzen, grob in čustveno pohabljen, pa v kombinaciji z drugimi lastnostmi mnoge tudi privlači.
Pa vseeno, vseh odgovorov, zakaj je Petdeset odtenkov preraslo v verjetno najbolj impozantno književno franšizo v zadnjih desetletjih, nikoli ne bomo vedeli. Pravzaprav popolna razlaga, od kod tolikšna norija za ceneno erotiko v času dostopnosti vsakršne pornografije, sploh ni možna. S fenomenom so se ukvarjali na številnih univerzah po svetu, vendar še vedno ostaja uganka.
Številni kritiki menijo, da sta lepi bogataš Christian Grey in njemu povsem podrejena Anastasia Steele pravzaprav voajerski odraz današnje egocentrične in politično brezbrižne družbe. Družbe, v kateri skorajda ni ljubezni, če pa že je, je izkrivljena, sebična in podrejena interesom. Odnos med glavnima junakoma je preslikava neoliberalne družbe, je nekakšna pogodba, s katero ona privoli v vse izkrivljene bogataševe zahteve. Ta pogodba ni nič drugačna od tiste med banko in kreditojemalcem, ki privoli v zasoljeno preplačilo. V obeh primerih gre za prostovoljni sadomazohistični odnos. Nekateri kritiki zastavljajo tudi vprašanje, ali v teh kriznih časih knjiga sporoča, da bi se bilo treba podrediti tistim, ki imajo v rokah materialno moč.
Erotična literatura nekoč
Mnogi menijo, da je knjiga žaljiva za ženske, ampak v resnici očitno ni, če jo tako rade berejo. Seks se prodaja, to drži, toda književnost je bila vedno nekaj drugega, tudi kadar je govorila o erotiki. Knjige so skozi spolnost in ljubezen vedno govorile tudi o družbenih problemih. Od Dekamerona Giovannija Boccaccia do Charlesa Bukowskega je erotična literatura premikala meje družbeno dopustnega in razkrivala hinavščino družbe, v kateri je nastajala.
Dekameron iz srednjega veka, ta mojstrovina svetovne književnosti, je sestavljen iz sto ljubezenskih novel, od erotičnih do tragičnih in komičnih, ki so bile v nekaterih državah prepovedane celo do pet stoletij po izidu. Ta knjiga je spodbudila nadaljnji razvoj erotične književnosti. Eden najbolj znanih in žgečkljivih romanov iz 18. stoletja je Fanny Hill: spomini kurtizane angleškega avtorja Johna Clelanda, ki so ga tudi večkrat ekranizirali.
V 18. stoletju so bili razvpiti erotični spomini italijanskega avanturista Casanove. Epistolarni roman Nevarna razmerja, ki ga je leta 1782 objavil francoski književnik Choderlos de Laclos, pogosto navajajo kot najboljši prikaz moralne dekadence vladajočega razreda v predrevolucionarni Franciji. Avtor odkriva erotične spletke aristokratov, pisatelja pa so po objavi primerjali celo z zloglasnim markizom de Sadom.
Tudi markiz de Sade, ki je skoval pojem sadomazohizem v delu Juliette in Justine, je s pisanjem opozarjal na probleme v francoski družbi. V viktorijanskem obdobju je kakovost erotičnih romanov padla pod raven iz prejšnjega stoletja; pisali so jih najemniki, ki kot avtorji niso bili podpisani. Tudi ta dela so prikazovala družbeno razslojenost. Roman Venera v krznu iz leta 1870 Avstrijca Leopolda von Sacher-Masocha je pritegnila svetovno pozornost zaradi opisov mazohizma.
Med avtorji erotične literature 20. stoletja izstopata odlična Anaïs Nin in Henry Miller. Anaïs Nin (Venerina delta, Ptičke), ki je živela v Franciji in Ameriki, je bila ena prvih žensk, ki je pisala erotične romane, vsekakor pa najbolj znana avtorica tovrstne literature v modernem zahodnem svetu in še vedno velja za najuspešnejšo v tem žanru. Zgodbe v knjigi Venerina delta so v glavnem nastale leta 1940, ko je zaradi pomanjkanja denarja privolila pisati za anonimnega zbiratelja.
Za stran besedila je dobila po dolar, kar je bil dober zaslužek. Tekstov ni dovolila objaviti do leta 1970. V njih se avtorica poigrava z vsemi mogočimi spolnimi tabuji, in to brez zatekanja h grobosti in cenenih učinkov šoka.
Henry Miller, dolgoletni ljubimec omenjene avtorice, je prav tako pisal za omenjenega zbiratelja, v erotičnem Rakovem povratniku pa se je temeljito lotil družbe tridesetih let prejšnjega stoletja. Današnji klasik je bil v Ameriki dolgo prepovedan. Nikakor ne gre spregledati še enega klasika žanra, D. H. Lawrencea in njegovega Ljubimca lady Chatterley. Roman iz leta 1928 v zasebni izdaji je bil trideset let prepovedan zaradi obscene vsebine. Vladimir Nabokov pa je sploh zgodba zase.
Razcvet
Petdesetim odtenkom je še najbližje Zgodba o O. avtorice Anne Desclos, napisana pod psevdonimom Pauline Réage. Vse podrobnosti so tudi v tem romanu: sadomazohističen odnos, seksualno podrejena ženska ... Tega bi zdolgočasene gospodinje lahko brale namesto Petdesetih odtenkov.
Zgodba o dekletu O. je nastala iz čistega protesta. Namreč po šovinistično-seksistični opazki delodajalca in ljubimca Jena Paulhama, da nobena ženska ne more napisati dobrega erotičnega romana, se je Anne Desclos strahotno razjezila. Da bi mu dokazala nasprotno, je leta 1954 pod psevdonimom izdala komercialno uspešen roman. Zaradi obscenosti je založnik končal na sodišču, Anne Desclos pa je priznala avtorstvo šele štirideset let po objavi v intervjuju za časopis New Yorker.
Sadomazohistična trilogija Petdeset odtenkov je spodbudila razcvet ljubezenskih romanov, ki so vrgli s trona vampirje, teorije zarote in knjige za otroke.
Vprašanje, ki vse zanima, je, zakaj so poročene ženske srednjih let, ki v glavnem kupujejo te knjige, prav zdaj ponorele za romanco med neizkušeno Anastasio in dominantnim bogatašem Christianom. Kaj nam to pove o fantazijah sodobnih žensk, glede na to, da takih romanov tudi prej ni manjkalo? In kaj nam to govori o razvojni smeri v tem žanru?
