Peter Stamm: »Junakov ne morem razložiti, s tem bi jih pomanjšal«

V slovenskem prevodu je izšlo še eno delo Petra Stamma, enega najbolj prepoznavnih obrazov švicarske književnosti. Nominiranec za mednarodnega bookerja leta 2013 za roman Noč je dan se slovenski javnosti zdaj predstavlja z romanom ­Sedem let (Mladinska knjiga), ki ga je prevedel Slavo Šerc.

Pisatelj, čigar dela so prevedena v 37 jezikov, bo jutri gostoval na knjižnem sejmu.

V slovenskem prevodu je izšel tudi vaš roman Sedem let. Ste zadovoljni s to izbiro? Napisali ste že vrsto romanov.

To je moj drugi roman v slovenskem prevodu, prvi je bil Agnes. Nikoli ne bi objavil knjige, s katero ne bi bil zadovoljen. Tekst, ki mi ni všeč, ne gre v objavo.

Zgodba iz romana Sedem let je vznemirljiva: moški ima ­svojo grdo ljubico raje od lepe, popolne žene. Lahko bi se vprašali,­ kaj tak moški išče v življenju.

Tega ne morem povedati v nekaj stavkih, zato sem napisal knjigo. Upam, da je med branjem mogoče spoznati, zakaj daje prednost Iwoni, a so o tem mogoča različna mnenja. Všeč mi je, da različni ljudje berejo knjigo zelo različno.

Ali je le v ljubezenskem trikotniku tako, da moškega privlači ženska pod njegovim družbenim statusom? Ali pa je tragedija odnosov med moškim in žensko, da pogosto iščemo nekaj drugega od tistega, kar imamo? In da ne razumemo popolnoma, kaj iščemo?

Ponavadi ne govorim na splošno, to je tako in tako vedno napačno. So samo posamezni primeri. Na predstavitvah mojih knjig pogosto pridejo k meni ljudje, ki pravijo, da so doživeli podobne stvari kot ljudje iz mojih knjig. Lepota književnosti je, da se lahko v njej ponovno prepoznamo, ne da bi nam jo bilo treba posploševati.

Alexander je imel s Sonjo trden položaj v visoki münchenski družbi. Ali ljudem z več globine to ni dovolj? Ali pa se naša hrepenenja skrivajo globlje: v otroštvu, slabih ali dobrih izkustvih, ljubezni?

Seveda je socialni položaj nekaj najmanj pomembnega v življenju. Pa čeprav ga mnogi jemljejo zelo resno. A kot rečeno: svojih junakov ne morem razložiti, s tem bi jih pomanjšal.

Vam je študij psihologije in ­psihopatologije pomagal bolje razumeti ljudi in literarne ­junake?

Pravzaprav ne. A sem med študijem in zlasti med prakso v psihiatričnih klinikah spoznal veliko ljudi v ekstremnih življenjskih okoliščinah, kar je razširilo moje razumevanje ljudi. Pri tem me diagnoze niso zanimale.

Bili ste tudi novinar. Je književnost bolj zanimiva? Ste si vedno želeli pisati knjige?

Začel sem kot pisatelj, a ni hotel nihče objaviti mojih tekstov. V novinarstvo sem padel bolj po naključju. Delo mi je bilo všeč, a je bilo literarno pisanje vedno moja strast.

Nekatera vaša dela se berejo tudi kot ljubezenska izjava Evropi. V knjigi Sedem let predstavljate München in Marseille, več drugih držav in mest v vaših drugih romanih. Kako izbirate mestne in državne kulise za vaše knjige?

Iz zbirke mest, ki jih poznam, intuitivno izberem takšno, ki pristaja moji zgodbi. Včasih obiščem tudi mesta, ki jih še ne poznam, in jih raziščem za svojo knjigo. V moji novi knjigi sta to Stockholm in Barcelona.

Kaj bo tema vašega naslednjega romana?

Naslednji roman Die sanfte Gleichgültigkeit der Welt bo izšel februarja prihodnje leto. Je zgodba o dvojnikih, moški sreča svoj mlajši jaz in mlajši jaz ženske, ki jo je nekoč ljubil. Na zapleten način ima knjiga tudi veliko skupnega z mojim prvim romanom Agnes.