Pika Nogavička bo za vedno živela v vili Čira čara

Na robu majhnega majhnega mesta je vse tako, kot je bilo pred sedemdesetimi leti. Star zanemarjen vrt, stara lesena hiša in v njej Pika Nogavička,­ stara devet let. Stanuje popolnoma sama (z gospodom­ Fickom­ in konjem), njena mama sedi v nebesih, očeta­ je v morje odpihnil vihar in iz sosedove hiše jo opazujeta srčkana otročka. Tomaž in Anica.

V letu, ko ves svet zaznamuje sedemdeseto obletnico izida Pike Nogavičke in mineva trinajst let od smrti njene avtorice, švedske pisateljice Astrid Lindgren, Slovenci prvič dobivamo Piko iz izvirnega jezika, torej švedščine. Pred 57 leti jo je iz nemščine prevedla Kristina Brenkova, knjigo so opremili z ilustracijami Marlenke Stupica in tako kot drugod po svetu je tudi pri nas postala kultna knjiga skoraj vsakega otroštva. Prav zato je bil izziv novega prevoda toliko večji, tako za založbo kot za prevajalko. A brez skrbi, Sovretova nagrajenka Nada Grošelj se je lotila Pike s posebno skrbjo, založba pa je obdržala stare ilustracije. Knjiga je tako od daleč videti nespremenjena, znotraj pa so nekatere prevajalske rešitve seveda nove.

Nada Grošelj, prevajalka iz angleščine, latinščine in švedščine ter iz slovenščine v angleščino (med drugim je prevedla Plavtovega Kljukca, Ovidijev Rimski koledar, Izbrana dela Oscarja Wilda, Jonassonovega Stoletnika, ki je zlezel skozi okno in izginil), se je zavedala, da bo treba nekatere rešitve obdržati – zaradi kontinui­tete in posrečenosti, a kot prevajalki so se ji razprli novi vidiki besedila, na katere kot bralka ni bila tako pozorna. »Naslednjih petdeset let gotovo ne bo novega prevoda, zato imam zdaj veliko odgovornost. Če se domislim rešitve, ki bi po moji sodbi bolje odzrcalila izvirnik, je ne smem zanemariti zaradi zvestobe tradiciji. Bralci se namreč novosti privadijo že v nekaj generacijah.«

Ali to pomeni, da iz švedščine tokrat dobivamo bolj avtentično Piko? Nada Grošelj odgovarja, da je bilo v starem prevodu nekaj vsebinskih netočnosti, a spet ne toliko, kot bi pričakovali od posrednega prevoda. »Duh in razpoloženje, ki prevevata knjigo, sta zanesljivo odsevala izvirnik. Staremu prevodu očitajo, da je za potrebe socializma nadomestil božično drevesce z novoletno jelko ali velikonočne počitnice s semestralnimi, toda spremenjenih mest je zelo malo, predvsem pa ne vplivajo na splošni vtis.« Tokrat takih posegov ni bilo, uredniško intervencijo je sprožil le prizor, ko Pika poskusi mušnico, zaradi bojazni pred posnemanjem so se raje odločili za »gobo«.

Kaj se je v novem prevodu torej spremenilo?

Ker so liki tako rekoč ponarodeli,­ jim prevajalka ni spreminjala imen (Pika Nogavička, Tomaž in Anica Žirovnik, oče Evrazij, gospod Ficko), nekatera je poslovenila (ladja Hopakrota) ali pustila v izvirni obliki (otok Taka Tuka je postal Kurekuredut). Po svoje se je lotila besednih iger, nekatere pa pobrala iz gledališke priredbe Andreja Rozmana (poštekanka za poštevanko). Iz besede spunk, prej prevedene kot stranh, je nastal splunk (ki ohranja zvočne razsežnosti izvirnika), kroglice pregelk pa so zdaj tablete vrvrti in tako je nastal tudi nov verz: Ljubi dragi vrvrti, nikdar nočem zrastati. In seveda Pika ne hodi več zadenjski, temveč ritensko, pije kakav in ne čokolade, ni raziskovalka, temveč iskarka, številne pesemske vložke pa je Nada Grošelj nadomestila z verzi, ki so današnjemu mlademu bralcu bližji (tudi Kekčevi).

Prevajalka je z velikim veseljem po zgledu Astrid Lindgren uporabila tudi pogovorno slovenščino – ne v smislu fonetičnega zapisa, temveč s kako pogovorno besedo ali obliko (bojo namesto bodo), predvsem pa je uporabila razgibano skladnjo s številnimi členki. »Tak pogovorni jezik sem, mislim da posrečeno, uporabila že v več prevodih Astrid Lindgren, pa tudi v prevodih druge švedske mladinske pisateljice Tove Jansson. Pri angleščini, ki me je tako navdušila, da sem jo izbrala za svoj glavni študijski predmet, me je kot otroka očarala ravno neverjetna prožnost, možnost sobivanja različnih registrov v istem besedilu.«

Tako imamo zdaj nov prevod s starimi ilustracijami, ki naj bi bralcem olajšale prehod k novemu prevodu, a Nada Grošelj je prepričana, da bi v katero od prihodnjih izdaj lahko vsaj poskusno vpeljali izvirne švedske ilustracije. Piko namreč na Švedskem neločljivo povezujejo z ilustratorskimi liki Ingrid Vang Nyman, o kateri je Astrid Lindgren nekoč dejala: »Pisatelj, ki najde enakovrednega ilustratorja svoji knjigi, mu je lahko večno hvaležen za njegovo delo.« V založbi Mladinska knjiga so prepričani, da so podobe Marlenke Stupica, s katerimi so zrasle generacije bralcev, del ­kolektivnega spomina.

Od švedščine do jezika zulu in sejšelske kreolščine

Piko danes berejo v sedemdesetih jezikih (med njimi tudi v jeziku zulu ali sejšelski kreolščini), pri nas je izšla v dvajsetih izdajah in prodanih je bilo več kot 140.000 izvodov. Z vsakim izidom so prevod Kristine Brenkove po malem spreminjali, posodabljali.­ Najprej ga je pilila prevajalka, potem pa še uredniki, ki so nasledili njeno delo, pojasnjujejo v založbi Mladinska knjiga. Tako se je nakopičilo precej uredniških in lektorskih posegov in to je bil eden ključnih razlogov, zakaj so se odločili za nov prevod. A najpomembnejši je seveda ta, da smo Piko doslej brali prek posrednega jezika – nemščine. (Mimogrede, v založbi MK pripravljajo kar nekaj novih prevodov že prevedenih del: nov (delni) prevod Homerjeve Iliade, Stendhalovega romana Rdeče in črno ter Ponižane in razžaljene Dostojevskega.)

A nazaj k Piki. Tudi v novem prevodu se bo marsikdo počutil domače, pred nami je namreč svet Astrid Lindgren, kot ga poznamo, in Pika je še vedno pikasta od pegic, testo valja na kuhinjskih tleh, se upira gospodični učiteljici, »če me boš ugriznil, te bom ugriznila nazaj«, reče tigru v kletki, in ne prenese, da bi kdo na tem božjem svetu jokal. Še vedno si neznansko izmišljuje stvari in od starega indijanskega poglavarja hrani prvovrstne tablete za vse, ki nočejo odrasti. Čeprav se tokrat imenujejo drugače, je misel, s katero zapremo knjigo, ista kot prej: Pika bo za vedno živela v vili Čira čara!