Tiskane izdaje
Etgar Keret (1967) je nekoč dobil pismo, v katerem so ga prosili, naj ne izdaja knjig poleti, ker je takrat po knjigarnah veliko težje krasti knjige. Pozimi, ko imaš oblečen plašč, gre to početje veliko lažje od rok. Keret je namreč eden najbolj »kradenih« izraelskih pisateljev. Seveda ga ne kradejo po naključju – je tudi eden najbolj branih in priljubljenih ter kontroverznih pisateljev sodobnega Izraela.
Z ironijo o izraelsko-palestinskem konfliktu
Pri nas lahko beremo izbor njegove kratke proze v knjigi Še zadnja zgodba in konec, ki je izšla pri LUD Literatura v prevodu Julije Potrč, štiri zgodbe je prevedel tudi Andrej Blatnik. Med prebiranjem je hitro jasno, od kod izvira Keretova priljubljenost. V nasprotju z drugimi izraelskimi pisatelji, ki se ne morejo izogniti pomembnim nacionalnim temam in literaturi še vedno pripisujejo vzvišeno nalogo gradnje in varovanja naroda, je Keret zapustil ta utrujeni teren. Politika in zgodovina ga ne zanimata, čeprav se jima ne more povsem izogniti, saj je izraelska družba z njima preveč prepletena.
Na poti v katastrofo
Izraelsko-palestinski konflikt je pogosto izhodišče za zgodbo ali njena kulisa, vendar Keret piše o tem z ironijo in indiferenco, kar logično podžiga kritike. Zanima ga vsakdanje življenje z vsemi čudaškimi, bizarnimi, nadrealističnimi, komičnimi in tragičnimi odvodi. V njegovih zgodbah je možno vse, vedno so podložene s črnim humorjem in vedno so liki na poti v katastrofo.
V ospredju so osamljeni mlajši moški, zapleteni v svet nepotešenih seksualnih potreb in nefunkcionalnih, čudaških zvez. Zgled tega je zgodba Bajso, ko se ljubljena ženska ponoči spremeni v debelega moškega, a z njim lahko naš pripovedovalec vsaj gleda nogomet, ki ga z žensko ne more.
Naletimo tudi na osrednje ženske like, kot denimo v zgodbah Nič in Mitsko mleko, čeprav so manj izraziti kot moški liki. Bizarnost, do katere kaže Keret veliko nagnjenje, se lepo kaže v zgodbi Maternica, v kateri poskuša osrednji lik preprečiti, da bi po muzejih razkazovali maternico njegove mame, ki je bila izrezana zaradi raka.
»Ljubim te« ali »Noro te ljubim«
Tipično fantastična situacija, v katero so ujeti Keretovi liki, se zgodi v zgodbi Tvoja naveza, v kateri dekle zapusti pripovedovalca v taksiju, potem pa ga radijski glas skrivnostno vodi do naveze, ki ve vse o njegovih bivših dekletih. Kako se lahko zgodba skrči na četrtino strani, je razvidno v zgodbi Astmatični napad, v kateri izvemo, zakaj je velika razlika, ali astmatik reče »Ljubim te« ali pa »Noro te ljubim«.
Pisateljevo poigravanje z bralcem je očitno v zgodbi Kinderjajček. Ženski, ki je žrtev samomorilskega terorističnega napada, med kasnejšo avtopsijo v telesu odkrijejo množico rakavih tvorov. Kar naenkrat je bralec od krute politične situacije vržen v absurdno situacijo, ki se suče okrog vprašanja, ali naj patolog svojcem razkrije, da bi tako ali tako kmalu umrla, ali naj jo raje pusti v vlogi žrtve terorizma.
Črnohumorne anekdote
Pojem »kratke zgodbe« jemlje Keret precej dobesedno, saj so zgodbe večinoma res kratke, dolge vsega nekaj strani, z izjemo zgodbe Nimrodov izpad, ki je nekoliko daljša. Zdi se, da pisatelj ne pripravlja terena poglobljeno, temveč začne nekako intuitivno pripovedovati, zgodbe pa se zapletajo in razpletajo same od sebe. Njegov pripovedni slog je zelo sproščen in, kot beremo v intervjujih, piše v pogovornem slengu, ki je pravzaprav težko prevedljiv (Keret meni, da je prevajanje prek angleščine, kot sta prevajala Blatnik in Potrčeva, zaradi nekonvencionalnosti njegove hebrejščine pravzaprav zelo primerno).
Ker je ozadja zelo malo in se pripoved ponavadi začne in medias res, zgodbe delujejo zelo neposredno. Najkrajše bi jih označili kot anekdote, ki jih pisatelj brez prehudega napora stresa iz rokava, brezupno situacijo pa nekako lajša z obiljem črnega humorja. Kritiki pravijo, da Keret piše knjige o izraelskih antiherojih in o tem, kako preživeti tragedijo realnosti z magijo literature.
