Tiskane izdaje
Večerja. Na eni strani mize dobitnik Nobelove nagrade za literaturo, na drugi eden najbolj znanih sodobnih slikarjev. In zadrega. Prvi premišlja, da bi drugemu pokazal svoje skice, drugi tuhta, da bi nobelovcu ponudil v branje svoje literarne poskuse.
»Sploh ne vidim razlogov, zakaj ne bi slikali, gospod Orhan Pamuk, če si to želite. Günterju Grassu je šlo oboje dobro od rok in če boste malce raziskali, boste zagotovo našli številne slikarje, ki znajo pisati, in pisatelje, ki znajo slikati. Je pa nekaj povsem drugega, če si želite slikati tako dobro, kot znate pisati. No, kar lotite se, slikajte.«
Tak je bil eden od komentarjev, ko je londonski Guardian konec prejšnjega meseca objavil prevod zapisa Orhana Pamuka, v katerem turški nobelovec, ki je že kot otrok sanjaril, da bo postal slikar, obnavlja spomin na obisk ateljeja Anselma Kieferja in na večerjo, na katero se je odpravil z malo skicirko v žepu.
Slikarstvo kot obljuba prihodnje sreče
Pamuk piše, da je bil od nekdaj prepričan o enem: slikarstvo je njegova pot do sreče, med sedmim in dvaindvajsetim letom je imel načrt postati slikar in je veliko časa namenil risanju. Družina, pravi, ga je podpirala, v istanbulskem stanovanju, polnem starega pohištva, je imel celo mali atelje, kjer je delal in sanjaril, da bo nekoč znan slikar. Dvajset let pozneje se nič od tega ni uresničilo, ugotavlja pisatelj, pisal je romane, objavljali so jih, slikarstvo pa je ostajalo obljuba neke prihodnje sreče.
Pamuk priznava, da ga je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je občudoval dela velikih slikarjev, kakršen je Kiefer, dajala zavist, hkrati pa ga je prevevalo obžalovanje, da zamuja življenje, kakršno bi moralo biti, a del njega se je zavedal, pravi, da mu je bila sreča, po kateri je hrepenel, nedosegljiva. Kieferjeva fenomenalna umetnost ga je prepričevala, da v nasprotju z njegovim mladostnim prepričanjem razmišljanje v podobah in dnevne sanjarije ne prinesejo umetniške izpolnitve.
Moč, vidna izza vsakega divjega potega s čopičem, in fizična prisotnost slikarja sta ključni komponenti magične enačbe, ki ji pravimo umetnost, pravi Pamuk in dodaja, da s svojim telesom, z ramenom, roko, dlanjo, ne bi bil sposoben česa takega. Moč Kieferjeve umetnosti mu je pomagala, da se je soočil s to trpko ugotovitvijo. A na slikanje ni mogel pozabiti, upanje, da bo nekega dne lahko postal slikar, je lebdelo nekje na robu zavedanja kot nekakšen greh, ki ga poskušaš pozabiti.
Veseli nemir se je vsaj delno napajal pri tistih elementih Kieferjevega opusa, ki nastopajo skupaj z njegovimi velikanskimi, dramatičnimi slikami, pri knjigah, ki jih je v mladosti ustvaril s pomočjo fotografij in so ga naredile tako ljubega pisateljem in bibliofilom. V Kieferjevi estetiki, ugotavlja Pamuk, so knjige svete, enako kot besedila, ki jih prinašajo, njegovo slikarstvo poudarja ta občutek s predmetnostjo črk, besed in besedil. Če si ogledamo orjaške svinčene knjige, ki jih je oblikoval v zadnjih letih, vidimo, da sporočajo svojo svetost tako s teksturami kot besedili.
Vse Kieferjeve knjige, piše Pamuk, naj bodo iz papirja, kovine ali gipsa, zmorejo pri pisatelju, kakršen sem, ustvariti iluzijo, da njihove svetosti ne proizvaja samo besedilo, ampak tekstura. Zdi se, da nas vabijo k pogledovanju onkraj tistega, kar besede predstavljajo in pomenijo, in hočejo, da uzremo teksture in povezave, ki jih ustvarjajo. Kakor da bi gledali v zid in občutili njegov splošni vtis, ne pa posameznih zidakov, iz katerih je sestavljen. Je to skrivnost Kieferjeve briljantnosti, se sprašuje Pamuk, ali pa so njegove slike tako izredne zato, ker vzbujajo tak občutek monolitnosti – in vabijo gledalca k temu, da jih bere kot knjige?
Vse, kar je videl, ga je očaralo
Takole je razmišljal, piše Pamuk, ko ga je Kieferjev galerist Thaddaeus Ropac odpeljal v umetnikov ateljejski kompleks v nekdanji veleblagovnici na obrobju Pariza. Na poti do tja je bil, pravi, razburjen kot deček, ki ga prvič peljejo v kino. Kieferja je Pamuk sicer srečal pred leti v Salzburgu in je njegov opus dobro poznal, a obisk v ateljeju je nekaj povsem drugega. Bo ogled vzbudil nova občutja?
Vse, kar je tam videl, poroča Pamuk, ga je očaralo, zdelo se mu je, da vse Kieferjeve slike kričijo isto – da je bila na začetku beseda. Pa je mogoče gledati sliko in jo znati brati? In še: je mogoče knjigo razumeti kot sliko – in sliko kot knjigo? Ko so Pamuka spet preplavile misli iz otroštva, ki so mu šepetale, da še zmeraj lahko postane slikar, ga je njegov odrasli jaz opomnil, da tisto, kar počne Kiefer na slikah, on počne v romanih in da morajo biti njegova pričakovanja zato ponižnejša in bolj realistična.
Ko je tistega večera Ropac priredil večerjo, je gosta, ki ju je posedel skupaj, predstavil takole: »Eden od njiju je hotel postati pisatelj in postal slikar, drugi je hotel biti slikar in je postal pisatelj.« Vsi so se smejali, pravi Pamuk, meni ni bilo do smeha. Po več kozarcih belega vina je pomislil, da ima v žepu malo skicirko. Naj pokaže najboljše poskuse velikemu umetniku? Ne, to ne bi bilo primerno, je tuhtal Pamuk, sploh pa – če že moraš – lahko rišeš doma, kjer te nihče ne vidi, le zakaj bi potreboval nekakšno odobritev, še najmanj od slavnega slikarja.
Sredi premišljanja, poroča Pamuk, se je k njemu precej sramežljivo obrnil Kiefer in mu zaupal, da je napisal knjigo. Bi jo Pamuk morda hotel prebrati? V tem trenutku, pravi Pamuk, se mu je Kiefer še bolj priljubil. Dobro, si je mislil, da ga nisem nadlegoval s slikarijami. Prvič v življenju sem se sprijaznil z dejstvom, da nikdar ne bom slikar, dodaja Pamuk.
