Pisatelj Vandot in njegova deška malha dobre volje

30. slovenski knjižni sejem: Otroški junak Kekec je redka nacionalna dobrina.

Objavljeno
24. november 2014 15.53
Peter Kolšek, kultura
Peter Kolšek, kultura

Kekec je star slabih sto let. V resnici je kot vseslovenski otroški junak zaživel šele leta 1951, ko je bil o njem posnet prvi film. Če ne bi bil »rojen« v Kranjski Gori, ampak kje v velikem svetu, bi bil že zdavnaj lik Disneyjevih risank. Kot Peter Pan na primer.

Njegov avtor Josip Vandot se je rodil pred sto tridesetimi in umrl pred sedemdesetimi leti, letos sta torej kar dve okrogli obletnici, povezani z njegovim življenjem. Prav je, da se je slovenski knjižni sejem, ki ima v obletnici prav tako okroglo ničlo, spomnil nanj. In če se je nanj, se je moral tudi na Kekca.

Ki je še vedno hudo živ, že zdavnaj je zapustil kranjskogorski svet ter se podal tudi v ravninske dele Slovenije, nato pa v prevodih še proti jugu in vzhodu Evrope (svoje vragolije uganja v petih jezikih) – medtem ko je njegov avtor po smrti leta 1944 ostal v njegovi senci.

Treba je dodati, da se je ta senca v zadnjem času nekoliko stanjšala. Tudi zato, ker spomin nanj obujajo njegovi junaki, na njegovi rojstni hiši v Kranjski Gori je namreč tabla z naslednjim napisom: Tukaj rodil se je Josip Vandot, / pisal je knjige za mladi rod. / Živ ohranili mu bodo spomin / Kekec in Mojca in Kosobrin. In seveda zato, ker so Kranjskogorčani ugotovili, da je Kekec lahko tudi turistična ikona, ki prinaša denar.

Odmerili so mu Kekčevo deželo, mali planinski raj za otroke in starše, pisci planinskih vodnikov pa so odkrili, da si njegove zgodbe lahko izposodijo za Kekčeva potepanja (2011). In še kaj bi se dalo postoriti, ne da bi se v vsem zgledovali po Kekčevi švicarski kompanjonki Heidi.

Raje pisatelj kot železničar

Z vsem tem Josip Vandot (domačini so mu seveda rekli Joža, on pa si je kot pisatelj nadel psevdonim, v skladu s tedanjo panslovansko šego pač, Cvetko Slavin, včasih tudi Kranjskogorski) ni mogel imeti nič. V Kranjski Gori se je rodil, tam hodil v osnovno šolo, gimnazijo pa je obiskoval v Novem mestu.

Po njej je hotel na medicino, a za študij ni bilo denarja (pri hiši je bilo dvanajst otrok, on je bil deseti), zato je moral v službo, in sicer na železnico blizu Celovca. Tam mu je službovanje grenil slab odnos Nemcev do Slovencev, celo tako zelo, da je pustil službo in se raje vrnil domov za pastirja. A ne za dolgo, na materino željo se je znova zaposlil na železnici in se z njo veliko selil po Sloveniji in Hrvaški.

V Trstu je spoznal ženo, imel z njo hčer in se zaradi fašističnega poitalijančevanja Slovencev po prvi svetovni vojni preselil na Štajersko, nazadnje je živel v Mariboru. Od tam so Nemci leta 1941 deportirali družino v bližino Slavonskega Broda. Umrl je leta 1944 v Trnjanski Kuti na Hrvaškem, bil je žrtev zračnega bombardiranja.

Zanimiv in močno poveden je podatek, da se je že leta 1922 odločil za upokojitev in se posvetil pisateljevanju, ki ga je imel očitno veliko raje kot delo na železnici. Veliko je pisal za tedanje otroške revije in časopise (Zvonček, Vrtec, Mlado jutro), kasneje tudi za tisk za odrasle.

Njegov opus obsega več kot dvesto pesmi, okrog dvesto petdeset črtic in povesti, pisal je tudi kritike in razprave o mladinski literaturi (okrog štirideset naslovov). Revijalno je objavil tudi vse tri zgodbe o Kekcu, ki tvorijo jedro njegovega opusa: leta 1918 Kekca na hudi poti, 1922 Kekca na volčji sledi in 1924 Kekca nad samotnim breznom.

Prvi Kekec je doživel knjižno obliko v samozaložbi leta 1936, načrt je bil v zbirki Kekec z naših gora objaviti vse, a je ostalo samo pri prvi. Ko so Nemci v Mariboru zažigali njegove knjige, ocena je, da jih je bilo okrog tri tisoč, je poleg drugih osnutkov mladinskih povesti zgorel tudi rokopis četrte zgodbe o Kekcu.

Med njegovimi večjimi teksti omenimo vsaj še planinsko pripovedko Romanje naše Jelice (1925) in naslednje leto nadaljevanje Kocljeva osveta. Vse te zgodbe, ki jih je največkrat poimenoval »mladinska pripovedka«, so vezane na svet zgornjesavske doline: Špik, Martuljek, dolina Pišnice, Škrlatica, dolina Krnice, Vitranc.

Premladoleten za poroko

To je svet, katerega geografijo in duha je spoznal v otroštvu, duha zlasti z materinim pripovedovanjem lokalnih pripovedk; večina njegovih junakov ima dolge domače korenine; da živijo še danes, je seveda izključno pisateljeva zasluga.

Miran Hladnik, ki je ugotavljal razlike med izvorno strukturo pravljice in Vandotovimi predelavami, je o njih zapisal (v Josip Vandot: Kekec na hudi poti in Kekec na volčji sledi, prvi del, MK 1981): »Razlike so, da je junak, princ – otrok, pastirček z imenom Kekec, ne pa tretji, deveti ali dvanajsti kraljev sin, da se pripovedka ne godi za devetimi gorami in devetimi vodami, ampak v čisto znanih gorenjskih hribih, in da se Kekec že zaradi mladoletnosti na koncu še ne more poročiti z rešeno deklico. Tudi sovražnik ni zmaj, ki bruha ogenj iz sedmih glav, ampak hudoben divji mož in divja žena. Vse drugo je enako kot v vedno dobrodošli stari pravljici. To je še eden od vzrokov Kekčeve priljubljenosti.«

Vandot je bil že pred vojno znan in priljubljen mladinski pisatelj (z mladinsko literaturo se je ukvarjal tudi teoretsko), vseslovensko slavo pa je, kot rečeno, doživel po vojni, ko je Kekec preskočil iz literature v film. Režiser Jože Gale (1913–2004) ga je kar trikrat ovekovečil (prvič je bil scenarist Frane Milčinski, potem pa dvakrat Ivan Ribič): Kekec (1951), Srečno, Kekec (1963) in Kekčeve ukane (1968).

Prvi Kekec je doživel mednarodni uspeh, nagrado na beneškem festivalu. Drugi je bil prvi slovenski barvni film in je doma, tudi po Jugoslaviji seveda, doživel enak uspeh, tretji pa je že padel v čas, ko so otroke bolj od gorskih pastirčkov zanimali mestni razvajenčki (Sreča na vrvici je bila posneta leta 1977).

Sledile so številne animirane in stripovske inačice, slikanice, tudi dramatizacije, zlasti na šolskih odrih zgornjesavske doline. Obe Kekčevi pesmi iz filma sta tako rekoč ponarodeli. Bilo je tudi nekaj poskusov komercializacije njegovega lika in imena. Ob pametni promocijski strategiji bi lahko bil Kekec slovenska zaščitna literarna znamka, tako kot so recimo Heidi v Švici ali Picko in Packo (Max und Moritz) v Nemčiji.

Celo silaki in čudaki

Kekec, približno desetletni fantič (v vsaki naslednji povesti je eno leto starejši), pastirček, ki se z okovano palico, visokim klobukom, malho, židano voljo in prebrisano glavo sprehaja po gorskih planotah in dolinah, po robu prepadov in brezen, je poleg Martina Krpana in kasnejšega Mačka Murija, ki je kljub vsemu žival, gotovo najbolj priljubljen junak slovenske mladinske literature.

Pastirček, ki rešuje svojo otroško prijateljico iz rok divjih lovcev, divjih mož in žena, ki z zvijačnostjo, pogumom in s pomočjo zvestega psa vedno znova pobegne in celo dobi od pravljičnega bitja kako čudodelno zdravilo za svoje bližnje, je seveda, kot vsi pravljični junaki z Andersenovimi na čelu, tudi proizvod socialnih razmer, v tem primeru pač takšnih, ki so veljale v za življenje trdih alpskih dolinah.

Vandotove mačehe, divji možje in žene, pa revni ali zapuščeni otroci (Jerica, Tinka, Rožle), ki so morali služiti za pastirje, odsevajo realna razmerja, le da jih je Vandot zmehčal – celo silaki in čudaki (Prisanek, Bedanec, Pehta) imajo ob svoji načelni grozovitosti tudi mehko srce; Prisanek od srca tolaži svojo ujetnico Tinko.

Za povrhu si je Vandot umislil tudi blagega zeliščarja Kosobrina, možica, ki je poosebljena dobrota, danes bi mu rekli naravovarstvenik in mirovnik. Vandot je življenje v neprijaznem gorskem svetu prikazal skozi otroške oči, ob tem pa odlično uporabil lokalno mitologijo.

Dobra volja

Pa še nekaj. Kekec je svetal otroški lik, revna kmečka malha dobre volje. Njegovo vedrino, pogum in srčnost Vandot kar naprej poudarja. »Kekec, ta prebiti Kekec, ki se mu smeje sreča, kamor le pogleda,« je le ena od takih oznak (Kekec na hudi poti), ki pričajo tudi o tem, kako zelo je pravzaprav pisatelj užival ob svojem junaku.

Kekčev ideogram, ki vsebuje nenehno veselo razpoloženje, odsotnost vsakega strahu, tako pred avtoritetami kot pred naravnimi pojavi, sočutje do revnih in bolnih, elementarno srčnost, ideogram, zapisan tudi v pesem (»dobra volja je najbolja«), je na Slovenskem redka in dragocena dobrina. Res je prav zaradi vsega tega pravljični junak, a res je tudi to, da je njegova »dobra volja« tako velika in dobrodošla, da bi si zaslužila nacionalno patentno zaščito.