Tiskane izdaje
»Se poleti spremeni življenjski ritem, se spremeni vaše dojemanje sveta, berete drugačne knjige, nemara pišete drugače, ker vas poletje navdihuje na poseben način?« smo vprašali nekaj slovenskih pisateljev. Izkazalo se je, da poletje pri večini vzbuja kreativno energijo, nekateri se v vročini celo počutijo kot ribe v vodi.
Brina Svit:
»Mojemu poletju je ime Zagrajec. Po 14. juliju se namreč do sredine septembra preselim na Kras, v eno najmanjših kraških vasi in eno redkih, od koder se vidi morje. Morje, ciprese, oljke, vas … seveda ne spremenijo samo mojega načina življenja – preskok iz velemesta v vas s trinajstimi hišami je radikalen – ampak vplivajo tudi na moje pisanje. Če je le mogoče, se usedem za svojo delovno mizo zjutraj, dokler je še nekaj hladu. Popoldnevi so prevroči in zvečer skočimo do morja, v Sesljan ali Nabrežino, ali pa na potep v Trst.
Ponavadi izkoristim poletje, ko se moje uho spet privadi na slovensko okolje, za prevod ali prelitje ene izmed mojih francoskih knjig v slovensko. Predvsem pa uživam v prepihu, ki vlada v teh krajih nad Trstom. Jaz, ki se nimam za nacionalno pisateljico, ne iščem zavetja, ampak ravno ta prepih. Življenje ob meji, redno prakticiranje dvojezičnosti, Trsta, njegove multikulturnosti in mediteranskosti, a tudi vse okolice, od tržnice v Monfalconu, kot se reče po domače, do osmic, boljšjih trgov, je zame dobrodejna burja, ki prečisti zrak, razširi obzorje in postavi stvari na pravo mesto.«
Peter Semolič:
»Menda je tako, da smo ljudje ljudje tistega letnega časa, v katerem smo se rodili. Sam sem se rodil pozimi in bi po tej logiki moral biti zimski človek, torej nekdo, ki mu je zima v vseh pogledih pisana na kožo. Resnica je popolnoma drugačna: že od nekdaj sem zaljubljenec v poletje. Moja ljubezen do poletja je telesna ljubezen: poleti mi telo zadiha, postane gibkejše, in tudi moj »duh« se v njem počuti neprimerno bolje kot pozimi. Duh v poletnih mesecih postane iskriv in radoživ – obletavajo ga najrazličnejše ideje, in če so te ideje povezane s pisanjem pesmi, potem se njegova iskrivost in radoživost poznata tudi v njih. Tako ločim svoje verze na zimske in poletne. Zimski so vedno vsaj malo mračnjaški, njihov ritem me spominja na ritem trudnega konja, ki vleče težke sani skozi globok sneg. Nasprotno pa se mi poletni verzi zdijo barviti, polni lesketanja sonca na morski gladini, in če je v času pisanja pesmi v bližini tudi res morje, jih doživljam kot poudarjeno senzualne. Pozimi sem tako predvsem duh, ki mu je telo v napoto, poleti pa sem predvsem telo, ki s svojo sproščenostjo razveseljuje in razsvetljuje tudi duha. V tekmi med zimo in poletjem sem torej z duhom in telesom na strani zadnjega.«
Feri Lainšček:
»Spomnim se dogodka iz mladosti, ko me je prijatelj sredi največje poletne vročine zalotil za pisalnim strojem in z mokro brisačo okoli ramen. Čudil se je, kako v takih razmerah sploh lahko kaj napišem, in mnogi, ki jim je o tem pravil, so se zabavali na moj račun. Ustvarjal sem takrat enega svojih prvih romanov in ga tisto leto tudi končal. Danes mi mokro brisačo sicer nadomešča bazen, a z vsem drugim je bolj ali manj enako. Tudi v teh dneh me najlažje najdete za tipkovnico in tako bo verjetno do jeseni. Na vprašanje, zakaj se daljših besedil praviloma lotevam poleti, pa vam pravzaprav ne znam odgovoriti. Nekaj časa se mi je sicer zdelo, da se je tako zmeraj znova sestavilo po naključju, zdaj pa seveda že vem, da je prav poletje moj najbolj ustvarjalni letni čas. Malce čez 30 stopinj Celzija je očitno moja najboljša delovna temperatura.«
Lenart Zajc:
»Poletje je čas, ko omejenost štirih sten zamenja zunanjost, in se moje delovno okolje preseli na trato v čipkasto senco domače lipe, ali kamorkoli pač poleti migriram. Poletje je čas, ko se precej močneje povežem z naravo in njenim ritmom. Zbujam se zgodaj, ko je zunaj še mrak, ko je zrak ohlajen. Skuham si kavo, vzamem računalnik in sedem v svojo zeleno pisarno. Poletno jutro je čas dela, ki ga navdihuje rojevajoči se dan. Pozneje, ko zrak zatrepeta v vročini, se zleknem v senco in berem, dremljem in premišljujem o vsem mogočem in spet ničemer opisljivem. Pot, ki mi polzi po koži, me ne moti, prej mi je v veselje, saj mi pripoveduje, da je tisti zoprni, mračni, duha ubijajoči november s svojim drobcenim dežkom daleč stran. Večer, ko se zrak napolni z zvoki noči in vonjem pokošenega sena, je čas drobcenih užitkov, hladnih špricarjev, malih prigrizkov, neskončnih debat s prijatelji in najbližjimi. Dan pa ugasne, ko v objemu svoje mačke utonem v polteni sen poletne noči. Tako približno to gre.«
Jedrt Lapuh Maležič:
»Ne spomnim se dopusta brez računalnika! V zadnjem letu se je izkazalo, da se v vročini upočasni moja želja po delu 'za preživetje', vendar se mi pospešijo možgani, ko gre za napletanje izmišljij. Od nekdaj me je bolj privlačila možnost zgodbe kakor resnice, pa se ob izhodu iz rutine siceršnjega leta počutim spodbujeno, da malce poletim, se sprehodim. Bistveno se mi zdi, da ob tem izstopu iz vsakdanjega samozaposlenskega drila dobivam boljše ideje, snov za pisanje se zlaga v koherentne sestavljanke in telefoni manj zvonijo, zato je miselni tok stalnejši in lahko skoplje globljo strugo.
Poleti niti ne pišem več ali pogosteje. Če že, bi prej rekla, da se posvečam refleksiji o tem, kaj sem že napisala in kako še bom zabeležila tisto tkivo, za katero se mi zdi, da zgodbo lepi skupaj. Do zdaj sem pisala kratke zgodbe, letos pa sem se lotila romana, ki mi po formi jemlje več miselnega prostora, saj je zame težje dolgoročno tuhtati. Morda šele zdaj izkoriščam prostornost, ki jo omogoča poletna razgibanost. Resda je zunanjih dogodkov več in so fizično napornejši, saj zna biti vsak premik velik podvig, vendar neobvezni vrvež s seboj prinaša tudi zmožnost, da odplavaš v daljne zalive, kjer voda ne teče nujno navzdol in od kjer vedno, čisto vedno prineseš svež miselni veter.«
Ivan Sivec:
»Poletje je zame čas opojnih dni in čarobnih noči. V tem času se bolj posvečamo družini, prijateljem in – knjigam. Vsako pisanje in branje pa je novo raziskovanje svoje duše. Na srečo gredo drugi, veliko bolj napadalni mediji, na dopust, z njimi vred pa prav tako številne male neumnosti sveta. Pred nami pa se razprostrejo široki novi svetovi iz knjig.
Sam navadno na pragu poletja napišem, tako da imam čez poletje skoraj vedno delo s popravki in korekturami. Ko pa v deželo stopi visoko poletje, se s tem ne ukvarjam več, ampak se predajam samo branju. In to tistim knjigam, ki bi jih med letom nekako moral prebrati. Vsako leto posebej ugotavljam, da je med domačimi avtorji veliko odličnih ustvarjalcev in da založbe namenjajo preveč pozornosti tujim, z močnimi oglasnimi prijemi podrte izdaje.
Ugotavljam tudi, da poleti postane zanimanje za moje zgodovinske in domoljubne knjige še večje. Tedaj si bralci vzamejo za daljše pripovedi več časa. V čast mi je, da sem že desetletja med prvimi najbolj branimi pisatelji, verjetno prav zaradi takšnih knjig, za katere je potrebno veliko priprav. Pri dobrem poletnem izboru knjig pa veliko pomagajo tudi knjižničarke, ki so zlati most med avtorji in bralci.«
Tadej Golob:
»Poletje je bilo zame kot pisatelja dolgo časa mrtev letni čas. Kdo bi pa tipkal, če je zunaj dan in sije sonce in človek lahko počne tisoč zabavnejših reči, kot je sedenje za tipkovnico in mozganje, mozganje … Pisanje knjig sem si zmeraj puščal za deževno dobo, se pravi za obdobje od oktobra do aprila in pravzaprav je bila kriminalka Jezero prva knjiga, ki sem jo intenzivno izdeloval v najhujši vročini. Petintrideset stopinj v najetem apartmaju na Cresu, jaz pa o truplih v ledu Bohinjskega jezera, ampak je bilo treba, ker se je rok za oddajo besedila skokovito bližal. Nič nisem imel od dopusta in sem se zaklel, da tega ne bom več ponavljal, da bo poletje čas, ko bo pisatelj v meni počival, ko se bom še bolj kot sicer ukvarjal s športom, sedel na kavah in bral, ne pisal. No, pa je prišla ponudba, ki je nisem mogel odkloniti, z njo rok za dokončanje knjige in zdaj se, podobno kot lani, borim s samim seboj in željo početi karkoli drugega. Ko bi vsaj deževalo …«
