Tiskane izdaje
Emigrantstvo in begunstvo sta ekstremni obliki izgube. Pomenita izgubo domovine, jezika, kulture, ljudi. Poleg negativnih čustev prinašata s sabo potrebo, da izseljenec na novo skonstruira občutek samega sebe, da na novo izumi svojo identiteto.
O vsem tem piše ameriška pisateljica Eva Hoffman, ki je doživela izseljenstvo, ko se je njena judovska družina, ki je preživela holokavst, izselila v Kanado.
Ker je novejši čas prepreden z migracijami, je motiv izseljenstva, bodisi prisilnega bodisi prostovoljnega, pogost v sodobni literaturi. Izseljenec z brezdomstvom, tujstvom, ujetostjo v vmesni prostor, hrepenenjem po stari domovini, socialno deprivilegiranostjo in še čim je hvaležen literarni lik.
Tudi pisatelji so pogosto sodobni Odiseji, obsojeni na tavanje po svetu in dolgo pot domov. Klub pisateljev, ki so zamenjali domovino, kulturo in jezik ter začeli pisati literaturo multikulturnosti, je obsežen. Omenimo nekaj najbolj znanih: Vladimir Nabokov, Salman Rushdie, Andreï Makine, Josip Brodski, Kazuo Ishiguro, Amitav Ghosh ...
Mi smo obudili spomin na nekaj najbolj opaznih romanov z migrantsko in begunsko tematiko, ki so jih pisali pisatelji iz osebne izkušnje.
Lojze Kovačič:
»Če si tujec, si doma samo
Tako se je Kovačič kot desetletni deček moral podati v neznano deželo, najprej na Dolenjsko, v vas Cegelnica. Na več kot tisoč straneh Prišlekov Kovačič popisuje čas med letoma 1938 in 1948, ko je odraščal in dozoreval, hkrati pa se je kot prišlek moral soočiti z lakoto, prezirom, potisnjenostjo na rob, jezikom, ki ga ni razumel, vojno, nenehnimi selitvami, brezdomstvom, doživel pa je tudi prve erotične izkušnje, začel pisati in se družiti s kulturniki. V Prišlekih najbolj seže v srce pisateljeva odkritosrčnost in iskrenost pri podajanju zgodbe, preseneti tudi njegova »naravnost mazohistična sla po detajlu«. Eden od recenzentov je ugotavljal, da se mora človek najprej »naučiti zdržati radikalnost njegovega pisanja, šele nato lahko vidi tudi njegovo nežnost«.
Zorko Simčič:
»Kakor da bi kdo sploh
Življenjska zgodba 94-letnega Zorka Simčiča je zgodba o večnem begunstvu. Prvič je njegova družina bežala že pred njegovim rojstvom, saj sta starša, doma iz Goriških brd, zbežala pred Italijani v Maribor. Njegovo drugo begunstvo se je začelo, ko je Hitler okupiral Jugoslavijo, sam pa je iz Maribora zbežal v Ljubljano. Po obetavnih literarnih začetkih v domovini je leta 1945 še tretjič postal begunec – zapustil je Slovenijo, ker se ni strinjal s komunističnim režimom, ki je bil odgovoren za smrt njegovih dveh bratov domobrancev. Odšel je v Argentino in tam ostal do leta 1994.
V Argentini je Simčič napisal večino svojih del, med drugim roman Človek na obeh straneh stene. V njem je čutiti odmev bratomorne vojne, kljub temu pa njegova osrednja tema ni domobranstvo, temveč tujstvo človeka v sodobnem svetu. »Kakor da bi kdo sploh mogel prenehati biti tujec!« nekje izjavi Simčičev lik. Osrednji lik romana je slovenski politični emigrant, brezimni človek, ki se mu po končani vojni in komunističnem prevzemu oblasti prek Trsta uspe prebiti v Argentino. Zadeve se zapletejo, ko se razkrije, da je prijateljeval z domnevno komunistično agentko. Simčičev Človek na obeh straneh stene je politični begunec, ki se nemirno premetava na grmadi lastnih spominov in ne najde poti v prihodnost. Trpi zaradi izgube identitete, brezdomovinskosti, osamljen je in izrazito zaprt vase. Delo je obveljalo za prvi slovenski eksistencialistični roman.
Še enkrat Zorko Simčič spregovori o izgnanstvu v knjigi Poslednji deseti bratje, ki je izšla leta 2012. V središču romana je kolektivna usoda emigrantov, razpršenih po kontinentih, »homo viatorjev«. Še enkrat se ukvarja z eksistencialno plastjo emigrantske usode, s tem, kaj pomeni biti izgnan, izločen, stigmatiziran ... O svoji izkušnji izgnanstva je Simčič povedal: »Mnoge je izgnanstvo, če že ne ubilo, vsaj ohromilo, zase čutim, da me je okrepilo.«
Milan Kundera:
»Nostalgija se kaže
Velika čarovnija vrnitve se sprevrže v bolečino. Kunderi je uspelo nakazati bistvo emigrantstva, prepletenega z bolečino, neutešeno željo po vrnitvi, domotožjem, ko se »v tej etimološki osvetljavi nostalgija kaže kot bolečina nevednosti«. Roman je zasnovan kot preizpraševanje antičnega odisejskega mita, saj je bil po pisateljevem mnenju Odisej največji pustolovec vseh časov in hkrati največji nostalgik.
Aleksandar Hemon:
»Jaz sem kompliciran«
Bosansko-ameriški pisatelj Aleksandar Hemon zagotovo ve, kaj pomeni, če ne pripadaš samo eni kulturi. Na vprašanje, kdo je, je odgovoril: »Jaz sem kompliciran.« Rodil se je v Bosni, kar je že samo po sebi komplicirano, poleg tega so bili očetovi predniki iz Ukrajine, priimek naj bi imel francoski izvor, mati je Srbkinja, sam pa že kakih 23 let živi v ZDA. V Chicago je prišel iz Sarajeva, z enomesečno novinarsko štipendijo ameriške vlade, nato pa je povratno letalsko vozovnico vrgel v smeti in sprejel izseljensko usodo. Po treh letih novega življenja je začel pisati v »zelo sveži angleščini«, in sicer tako, da jo je obogatil z izrazi, v katerih se zrcali bosanščina.
V vseh delih postavi za osrednji lik izseljenca, človeka z večplastno identiteto. Tak je tudi junak romana Nowhere Man Jozef Pronek, ki obuja najprej spomine na mladost v Sarajevu, v naslednjih poglavjih romana pa ga srečamo v Chicagu, od koder spremlja vojno, ki pustoši po njegovi domovini. Emigranti iz vzhodne Evrope nastopajo tudi v romanu Projekt Lazar – prvi je judovski priseljenec Lazar iz vzhodne Evrope na začetku 20. stoletja, drugi pa mlad bosansko-ameriški pisatelj v Chicagu, ki poskuša izvedeti, kaj se je v resnici zgodilo z Lazarjem.
Počasi se začnejo tkati podrobnosti njunih priseljenskih usod – izguba, nasilje, tujost ... V zbirki kratkih zgodb Love and Obstacles (Ljubezen in ovire) je tema večnega eksila še bolj v ospredju. Pripovedovalec prikaže vse svoje življenjske inkarnacije, od melanholičnega najstnika v Sarajevu do literarne zvezde v Ameriki, ko si s karizmo priseljenca pridobi možnost »biti vmes«, biti boleče izkoreninjen, a imeti možnost prehajanja mej in biti nikjer, a tudi povsod.
Chimamanda
»Potujemo zato, ker se iščemo, domov pa pridemo, da se najdemo«
Tudi Nigerijka Chimamanda Ngozi Adichie je izkusila izseljenstvo, saj je pri devetnajstih zapustila rodno Nigerijo in odšla študirat v Ameriko. Medtem ko se njena prva romana Škrlatni hibiskus in Polovica rumenega sonca osredotočata na etnične razlike v Nigeriji, v Amerikanki raziskuje temo emigrantstva. V ospredje ne postavi revnih in sestradanih afriških beguncev, temveč mlade izobražene ljudi, ki so se sami odločili, da bodo odšli, saj hočejo življenje z več priložnostmi. Toda dekle in fanta v tujini ne čaka nič pravljičnega, živita trdo imigrantsko življenje, katerega stalnice so boj za delo, boj za dovoljenja za bivanje, rasizem ter hrepenenje po domovini.
Ženska junakinja doživi uspeh z blogom o rasah, a se hkrati prvič v življenju zave same sebe, zave se, kaj pomeni biti temnopolt. Še posebej, ko se zaplete z belopoltim moškim. Tujina zanju kmalu izgubi sijaj, zato se oba vrneta. Pisateljica navdušuje tudi s tem, da v tkivo tega v osnovi ljubezenskega romana spretno vpleta družbeni in politični komentar, predvsem komentar o rasni razdeljenosti sodobnega sveta, ki ga še posebej boleče občutijo temnopolti migranti, o prekarnih delavcih, pa tudi komentar o življenju na margini in o tem, da ameriški sen za sodobne migrante ni uresničljiv.
Vladimir Vertlib:
»Pot skozi blodnjak zapahnjenih vrat«
Vladimir Vertlib je avstrijski pisatelj rusko-judovskega rodu. Rodil se je leta 1966 v Leningradu, leta 1977 je z družino zapustil Sovjetsko zvezo, saj so se hoteli naseliti v Izraelu. Toda Izrael jih je zaradi kaotičnosti razočaral, sledila je desetletna odisejada družine »skozi blodnjak zapahnjenih vrat«, ki jo popisuje v romanu Vmesne postaje. Odšli so na Dunaj, kjer pa iz različnih osebnih in pravnih razlogov niso hoteli ostati, se selili po Evropi in Ameriki, a nobena država jim ni bila pripravljena dati dovoljenja za bivanje. Kot bumerang jih je krožno potovanje vedno znova vračalo na Dunaj, kjer so se naposled ustalili.
O judovskem večnem iskanju doma je Vertlib pisal tudi v drugih delih, na primer v romanu Nenavadni spomin Roze Mazur. Skozi zgodbo stare Judinje se izriše ruska zgodovina 20. stoletja, poti in stranpoti stalinizma pa tudi nenehne emigracije. Vertlibova dela prikazujejo usodo preganjanih Judov, ki nenehno bežijo in se selijo, iščejo varen pristan, a pri tem doživljajo vedno nova razočaranja. Sreča je zanje vedno eno postajo oddaljena od tam, kjer trenutno so.
Hanif Kureishi:
»Sem Anglež, skorajda«
Priseljenske težave se nadaljujejo tudi v naslednjih generacijah. Otroci priseljencev se soočajo z dejstvom, da so še vedno tujci v družbi, žrtve stereotipov in predsodkov. Tipično zgodbo emigranta druge generacije srečamo v romanu Buda iz predmestja Hanifa Kureishija, ki je tudi sam sin britanske matere in pakistanskega očeta. Predmestje Londona, revne in nevarne četrti, je kraj, kjer končajo priseljenci, tudi Karim, ki si nadvse želi v center Londona. Glavni junak se predstavi takole: »Ime mi je Karim Amir in sem po rojstvu in vzgoji Anglež, no, recimo. Pogosto me imajo za Angleža malo hecne sorte, nekakšne nove pasme ...«
Podoben primer je tudi slovenski roman Čefurji raus!. Njegov avtor Goran Vojnović je odraščal kot sin priseljencev, in sicer v ljubljanskem blokovskem naselju Fužine. Skozi zgodbo najstnika Marka bralec spoznava izseljenski ekosistem, socialno deprivilegiranost in diskriminacijo, obenem pa je to tudi roman, ki daje priseljencem v Sloveniji podobo, glas in identiteto.
