Tiskane izdaje
Začetek pisateljske kariere indijske pisateljice in politične aktivistke Arundhati Roy je bil impresiven: za prvenec Bog malih stvari je leta 1997 prejela prestižno britansko nagrado booker, veličastna napol avtobiografska družinska drama in tragična zgodba o prepovedani ljubezni med žensko višje kaste in pripadnikom najnižje kaste je doživela prevode v več kot štirideset jezikov, tudi v slovenščino, prodalo se je več kot osem milijonov izvodov, »Shakespeare se je vrnil,« so takrat pisali časniki, »ženska je in živi v Indiji,« vendar pa nadaljevanja ni in ni bilo.
V zadnjih dvajsetih letih je Arundhati Roy sicer izdala več esejističnih in publicističnih del (Moč politike, Vodnik za navadnega človeka v cesarstvo, Doktor in svetnik, Kapitalizem: zgodba duhov in druga), naredila nekaj dokumentarnih filmov, protestirala zoper vladno korupcijo, hindujski nacionalizem, obsojala vsakršne družbene krivičnosti v indijski družbi, slovela kot najbolj strupen kritik vladajoče hinduistične nacionalistične stranke Narendre Modija Bharatija Džanata, se lotevala okoljske problematike in se borila proti velikim multinacionalkam, ki izkoriščajo poceni delovno silo in uničujejo okolje tretjega sveta, se zavzemala za kašmirsko neodvisnost, 350.000 dolarjev, ki jih je leta 2003 v Santa Feju v Novi Mehiki dobila kot nagrado za »svobodo kulture«, je takrat razdelila petdesetim organizacijam, gibanjem, neodvisnim medijem, izobraževalnim ustanovam, gledališkim skupinam in posameznikom, ki delujejo v Indiji.
Pojavila se je na stotinah naslovnic, bila je dobitnica velike nagrade svetovne akademije za kulturo, ki jo je ustanovil Nobelov nagrajenec za mir Elie Wiesel, revija Time jo je uvrstila med stoterico najbolj vplivnih ljudi na svetu, a novega romana ni bilo.
Kot je te dni povedala za indijske in britanske medije, je politične spise pisala z občutkom nuje, »za prozo pa je potreben čas, čas, da se plasti naložijo ena na drugo.« Svoj drugi roman je začela pisati pred nekako desetimi leti: »Ne spominjam se dobro, proza pač rabi svoj čas. Ne mudi se. Ne morem pisati hitreje ali počasneje, kot sem; to je kot skala, na kateri se nabirajo sedimenti. Razlika med pripovedništvom in publicistiko je razlika med nujnostjo in večnostjo.«
Založba Penguin, ki je roman Ministrstvo največje sreče izdala, novo delo napoveduje kot popotovanje iz najbolj žalostnih okolišev starega Delhija v center hitro rastoče moderne metropole, od Kašmirja do džungel osrednje Indije.
Novinarske agencije poročajo, da je časnik Financial Times o novem romanu namignil, da bo tako izjemen, kot je bil avtoričin prvenec, in da bralci vsekakor ne bodo razočarani, revija New Yorker ga je označila kot »srhljiv roman o indijski moderni zgodovini,« nekateri kritiki pa niso bili navdušeni nad vpeljevanjem avtopričinih političnih stališč v leposlovje. Londonski Economist je zapisal: »Ministrstvo največje sreče je destilat dveh desetletij polemik, razpet na ogrodje literarne zgodbe. To ne deluje.«
Na spletni strani Mestne knjižnice Ljubljana roman Bog majhnih stvari bralcem predstavljajo kot zgodbo o družinski tragediji v šestdesetih letih. V ospredju sta Rahel in Estha, dvojajčna dvojčka, ki sta odraščala v indijskem mestecu Ayemenem, dokler ju ni ločila tragična nesreča. Rahel je ostala pri mami, Estha pri očetu. Triindvajsetlet pozneje se Estha gluh vrne v svojo domovino, kar je povod za Rahelino vrnitev in obisk svoje družine.
Avtorica nam delček za delčkom z vračanjem v preteklost in s spomini razkriva ozadje usodne noči in posledice, ki so dvojčkoma ukradle otroštvo. Razkriva nam na videz majhne stvari velikega pomena. Na začetku opisuje smrt Sophie Mol, sestrično dvojčkov, kot nekaj vsakdanjega, šele na koncu pa izvemo, da je njena smrt pravzaprav bistvenega pomena in povezana z vsemi glavnimi junaki zgodbe, dvojčkov in njune mame.
V zgodbi se prepletajo tudi politični in kulturni vidik Indije, odpravljeni kastni sistem, ki je v ljudeh še vedno prisoten, prepovedana dejanja in brisanje mej med dovoljenim in nedovoljenim. Prepletajo se zgodbe o spodleteli ljubezni med ljudmi iz različnih slojev, ki jih indijska kultura ne odobrava in s tem izziva močno reakcijo na njihovo zvezo.
