Tiskane izdaje
Nekoč je Helena Villagra sanjala, da sta bila z možem na letališču in da so vsi potniki v rokah nosili blazine, na katerih so spali. Preden so se vkrcali na letalo, je letalsko osebje njihove blazine vrglo v napravo, ki ima zmožnost esencializiranja sanj, sanjanih prejšnjo noč, predvsem zato, da bi se prepričali, da v njih res ni nič subverzivnega. Ko mu je žena povedala za svoje sanje, je bilo Galeana menda sram zaradi banalnosti svojih sanj.
Prepoznavni
Paradoksalnost tega liričnega tona, ki ga je ves čas mogoče slišati v ozadju Galeanove enciklopedične zadnje knjige, je v tem, da gre avtorju za dokumentarizem, politično analizo, obsesivno ponavljanje zgodovinskih faktov. Kratkozgodbarski osnutki, črtice, skice oziroma vinjete, ki ne presegajo ene strani in so razvrščene po kronologiji koledarskega sosledja, namreč kakor Remedios Prelepa iz romana najbolj znanega predstavnika magičnega realizma Gabriela Garcíe Márqueza (Sto let samote) lebdijo nad tlemi.
Čeprav avtor podobno kot številni drugi pisci iz tako imenovanega svetovnega obrobja poudarja, da je magični realizem način bivanja in da torej ne gre za literarno šolo, predvsem pa ga je mogoče najti na severu in jugu, na vzhodu in zahodu planeta, so tudi v Otrocih dni prepoznavni odtenki magičnega. V literarnovednem smislu je namreč Galeano storil to, da si je vzel za izhodišče zgodovinske fakte in jih po svoje potvoril; s tem je ponudil subverzivno obravnavo uradnih zgodovinskih zaznamkov. Vesoljsko plovilo, ki je leta 1969 poletelo na Luno, je lansiral Wernher von Braun, nam skozi špranjo svetlobe razkriva Galeano. Kdo je bil ta znanstvenik z nemškim priimkom? Častnik SS, ki mu je po koncu vojne uspelo narediti čudežen salto in pristati na nogah na drugem bregu morja, v vesoljskem laboratoriju.
Ostri kritik ameriške vlade
Čeprav gre Galeanov sentiment Fridi Kahlo, temnopoltim sužnjam in brazilskim pevkam, ki so z impozantno postavo in čutom za dramatično osvajale Evropo ter bile deležne ovacij domačega občinstva, aktivistkam, ki so v Argentini in Urugvaju ustanavljale prve laične in mešane šole, indijanskim zdravilkam in mehiškim kmetom, ki nočejo gojiti koruze brez zgodovinskega spomina, Galeano velja za poeta lavreata protiglobalističnega gibanja. Njegova posebnost je, da mu je dodal lakoničnost, poetičen glas in ga z mešanjem različnih žanrov potisnil v polje fikcije. Če dodamo še Galeanovo specifiko, da pozabljene, utišane ljudi ves čas imenuje s pravimi imeni in jih tako humanizira (ne pa jim tudi posoja glasu, saj morajo ti po njegovem govoriti sami zase), hitro sprevidimo, v čem je skrivnost njegovega uspeha.
Ko je venezuelski predsednik Hugo Chávez Baracku Obami leta 2009 podaril Galeanovo knjigo o petstoletnem plenjenju kontinenta Odprte žile Latinske Amerike (1971) – in je knjiga zaradi tega poskočila na Amazonovi lestvici najbolje prodajanih knjig, je bila to veliko več kot odlična marketinška poteza.
Eduardo Galeano do danes ostaja oster kritik ameriške vlade in njene podaljšane roke v svetu, naj gre za Izrael ali države Latinske Amerike. Predsednik Barack Obama, ki ga v knjigi Otroci dni mimogrede ošvrka, je po njegovem le naslednik imperialistične zgodovine. Kot politični disident, ki se je zaradi svojih prepričanj znašel na listi ljudi, ki jim je argentinska vlada odredila smrtno kazen, in se je šele sredi osemdesetih smel vrniti v rodni Urugvaj, kjer živi še danes, je Galeano sicer pozdravil Obamovo predsedniško izvolitev: »Bil sem zelo vesel, ko je bil izvoljen, saj je /Amerika/ dežela s trdno zakoreninjenim rasizmom,« je dejal v intervjuju za časnik The Guardian in v isti sapi navrgel še zgodbo o tem, kako je Pentagon leta 1942 lansiral prepoved uporabe krvi črncev za transfuzijo krvi belcev. Gledano z zgodovinskimi očmi ta časovna distanca ne pomeni ničesar. Sedemdeset let je kot minuta. V takšnih razmerah je Obamova zmaga razlog za veselje.
Čeprav je Galeano tudi v zadnji knjigi Otroci dni ves čas osredotočen na posamično zgodbo, nikoli ne izgubi izpred oči širše slike, kaj šele zgodovinskega konteksta. Svet je razdeljen na revne in bogate, nam pravi v zapisu Tihe vojne 17. oktobra. »O revnih vemo vse: česa ne delajo, česa ne jejo, koliko ne tehtajo, koliko ne morijo, česa nimajo, česa ne mislijo, koga ne volijo, v kaj ne verujejo. Izvedeti moramo le še to, zakaj so revni pravzaprav revni.«
Toda njegova vloga pisatelja in novinarja ni v tem, da obsoja, temveč da razgrinja zavese v zatemnjenem prostoru. V njegovem pisanju, ki ne omalovažuje žurnalizma niti ne poveličuje literature, ni čutiti obupa. Na trenutke smo priča melanholičnim zrenjem, ki izgubijo stik z dokumentarizmom oziroma so dokumentaristični le toliko, kolikor razkrivajo avtorja kot pronicljivega opazovalca naravnih pojavov, vedenjskih vzorcev ljudi, živali itd. in jih beremo kot pesmi, toda tako nam avtor zaradi res veliko akumuliranih podatkov da tudi zadihati.
Zgodovina pravi,
V vinjeti Vampirji, ki se zvrsti 29. maja, v enem zamahu preteče razdaljo od poletja 1725, ko je v vasi Kisiljevo Petar Blagojević vstal iz krste, ugriznil devet sosedov in jim spil kri, mimo šminkerskih vampirčkov in vampirčic, ki jih proizvaja Hollywood (o njem na več mestih spregovori kot o poosebljeni neumnosti), do sodobnih požeruhov, ki ustanavljajo banke ter sesajo kri sveta. »Zgodovina nikoli ne reče nasvidenje,« trdi Galeano. »Zgodovina pravi, se vidiva kasneje.«
Preigravanje, brskanje za zgodovinskimi delci in njihovo sopostavljanje s sedanjostjo, ki ima med drugim težnjo ukiniti zgrešeni paradigmi centra in periferije (tej temi se je Galeano posebej posvetil v knjigi Ogledala, 2009), ustvari vtis paralelnega soobstajanja in paralelnih zgodovin. Kakor race, kot beremo na praznik dela, 1. maja, vse kulture in zgodovine letijo v skupinskem letu: »prva raca, ki poleti, utira prostor drugi, ki odpre pot tretji … in ko se utrudi, se raca na čelu spusti na rep jate in prepusti svoj prostor drugi … Vse se izmenjujejo in nobena se nima za nadraco, ker leti spredaj, niti za podraco, ker potuje zadaj.«
Ukinjanje hierarhije seveda ne ukinja tudi groze in absurdnosti, ki smo ju v zgodovini proizvedli ljudje; ne ukinja niti lepote. Galeano, ki si je nekoč želel postati nogometaš (nogometu je posvetil več knjig, v katerih ga primerja z gledališko predstavo in vojno), nato duhovnik, na koncu pa se je odločil za umetnost oziroma novinarstvo, je imel v knjigi Otroci dni težnjo ustvariti »človeško mavrico«. Ta se mu menda zdi veliko lepša od mavrice na nebu. »Toda militarizem, mačizem, rasizem nas zaslepljujejo,« je dejal avtor pred kratkim v enem izmed pogovorov.
Za Galeana obstaja veliko načinov, kako postati zaslepljen, toda najstrašnejši je tisti, ko izgubimo spomin. Danes ljudje trpijo za amnezijo. »Veliko pred tem, kar imenujemo civilizacija, smo kosti ptic spreminjali v piščali, luknjali školjke, da smo delali ogrlice, in z mešanjem zemlje, krvi, kamnitega prahu in rastlinskih sokov ustvarjali barve, da bi polepšali naše jame in da bi bilo vsako telo hodeča slika,« nam pripoveduje Galeano v vinjeti Volja do lepote, ki jo umesti v 5. december. Toda če se spominjajo celo drevesa in živali in kamni, kaj v ljudeh ustvarja pozabo? »Ne gre za posamično osebo,« nam pripoveduje Galeano. »Gre za sistem, ki se v imenu humanosti odloča, kdo si zasluži spominjanje in kdo pozabo … Smo veliko več, kot nam pravijo. Smo veliko lepši.«
