Tiskane izdaje
»Bob Dylan (1941) je ameriški pesnik in samospevec, ki je v začetku šestdesetih let skorajda sam redefiniral način pisanja avtorske folk glasbe in svoje ustvarjalne principe kaj kmalu prenesel v rock glasbo ter ji tako omogočil, da je vase pripustila poezijo in se dvignila na raven, enakovredno drugim umetnostim,« je v uvodu slovenske izdaje njegove pesniške zbirke Ni še mrak, ki so jo lani v Mladinski knjigi izdali v okviru Nove lirike, zapisal Matej Krajnc.
»Med letoma 1962 in 1964 je na albumih, kot sta Freewheelin' Bob Dylan in The Times They Are A-Changin', postavil nove meje pisanja protestnih pesmi in drugih podzvrsti pesmi, ki spadajo v zvrst folk glasbe, po letu 1965 pa je z vnašanjem prvin simbolizma, nadrealizma in medbesedilnosti s strogim opiranjem na blues na albumih, kot sta, denimo, Highway 61 Revisited in Blonde On Blonde, dokazal, da sta poezija in glasba (četudi popularna) neločljivi sopotnici v težnji ustvariti koherentno in vplivno avtorsko delo na obeh področjih.«
Čeprav v tujini že kuka v literarni kanon – dodaja Kranjc –, ga pri nas kot pesnika še vedno postavljamo za nekatere morda celo šibkejše pesniške osebnosti, ki pa niso v roke nikoli prijele kitare. Kitara ne naredi pesnika, to drži, a pesnik s kitaro ni nič manj pesnik.
V vetru (Blowing In The Wind)
Koliko cest prehodi naj mož,
da res se v moža naredi?
In koliko morij grlica preleti,
preden v pesku zaspi?
In preden nekdo utiša topovsko cev,
kolikokrat naj zagrmi?
Odgovor, prijatelj moj, veter pozna,
odgovor sam veter pozna.
In gora, dokler je ne odplakne morje,
kako dolgo mogočno stoji?
In kolikokrat, preden se osvobode,
ukleščijo spone ljudi?
In kolikokrat se obrnemo stran,
slepi za zlo, ki se godi?
Odgovor, prijatelj moj, veter pozna,
odgovor sam veter pozna.
Kolikokrat naj mož kvišku se ozre,
da končno ugleda nebo?
In s koliko ušesi prisluhne ljudem,
da jok končno sliši glasno?
In koliko smrti potrebnih bo še,
da spozna: preveč jih je bilo?
Odgovor, prijatelj moj, veter pozna,
odgovor sam veter pozna.
Kakor potepuh (Like A Rolling Stone)
Dolgo že tega urejena vsa
vrgla si kovanec, dva pred reveža, a drži?
Rekli so: daj pazi no, navzdol bo šlo,
a zdelo se ti je, da so se hecali.
Smejala si se vsem,
bili so pač drugačni, vem,
zdaj se povesil je greben,
zanima me, če sem iskren,
kako je, ko se iz dneva v dan pehaš
za drobtinami?
Kako se ti zdi?
Kako se ti zdi,
ko nikogar ni,
ko ni domov poti,
ko tavaš brez miru
kakor potepuh?
V najboljše šole vpisala si se, Princeska,
pa ni bilo napredka, zgolj nevšečnosti.
Nihče te ni učil zakonov ulice,
zdaj pa se kar čez noč nekako morala jim boš privaditi.
Pogajanj, rekla si, ne bo
s klatežem, a zdaj, kako pa to,
se zdi ti, da menda bo šlo,
ko se zazreš v njegovo votlo oko
in vprašaš, če lahko se pogodi.
Kako se ti zdi?
Kako se ti zdi,
ko nikogar ni,
ko ni domov smeri,
ko tavaš brez miru
kakor potepuh?
Ko klovni so prišli, se kisali, ker so pačiti se morali
in plesati, si to opazila kdaj?
Ni jasno ti bilo, da ni lepo,
da ti nedolžni služijo; morda razumeš zdaj?
Na konju iz kroma rada si pojezdila
z diplomatom, ki siamsko mačko ima,
a ni bil tisto, kar si mislila,
ako bilo je, ko si razočarana
ugotovila, da ti je pobral vse, brez milosti?
Kako se ti zdi?
Kako se ti zdi,
ko nikogar ni,
ko ni domov smeri,
ko tavaš brez miru
kakor potepuh?
Kraljične, ki prevzetne, a na oko prijetne,
zabavajo se, mislijo, da s tem kdo več velja,
izmenjujejo darila, a če si kdaj kupila
prstan iz diamantov, pojdi in zastavi ga!
Napoleon v capah, le priznaj,
te je, kakršen je, svojčas zabaval kot le kaj,
kliče te, izbire nimaš, pojdi zdaj,
sprijazni se in žrtve ne igraj,
zdaj si nihče in nimaš česa skrivati.
Kako se ti zdi?
Kako se ti zdi,
ko nikogar ni,
ko ni domov smeri,
ko tavaš brez miru
kakor potepuh?
Vzdolž stražnega stolpa (All Along The Watchtower)
»Nekako morava od tod,« burkež tatu je dejal.
»Vse preveč je zmede, to ni zame, žal!
Bogataš mi vino žre, kmet mi zemljo tre,
če pa vse to kaj velja, tega nihče ne ve!«
»Nikar se ne razburjaj,« mu tat zašepeta.
»Mnogo ljudi je takih z bolj malo upanja!
A midva sva nad tem, saj veš, da bo na bolje šlo!
Zato pa le umolkni, saj prav kmalu bo temno!«
Vzdolž stražnega stolpa so princi stražili.
Ženske so prišle in šle, tudi služabniki.
V daljavi divja mačka se je oglašala.
Med besnim vetrom jezdeca sta se približala.
Jutri je še daleč (Tomorrow Is A Long Time)
Danes je ušiva avtocesta
in nocoj pešpot neznano kam,
oh in jutri, jutri je še daleč ...
Ko le ne bi nanj čakal čisto sam!
Ko bi le čakála skupaj z mano
in srce bi njeno šepetalo
in na postelji ob meni obležalo
in še jaz ob njem obmiroval!
V vodi ne razločim več obraza,
kar povem, neznansko zaboli
in v nič odmevajo stopinje;
moje ime pa - kakor da ga ni!
Ko bi le čakála skupaj z mano
in srce bi njeno šepetalo
in na postelji ob meni obležalo
in še jaz ob njem obmiroval!
čudovita je srebrna reka,
čudovit zahod na nebu tli.
Vendar nista nič proti lepoti,
ki se svetila je iz njenih oči.
Ko bi le čakála skupaj z mano
in srce bi njeno šepetalo
in na postelji ob meni obležalo
in še jaz ob njem obmiroval!
Ulil se bo težek dež (A Hard Rain's A-Gonna Fall)
Povej, kje si bil, modrooki sin?
Povej, kje si bil, moj dragi fantič?
Ob dvánajst planin sem v megli se spotaknil.
Šest vijugavih cest sem prešel in preplazil.
V sedmih otožnih gozdovih se znašel.
Z ducat sem mrtvih se morij soočil.
Milijon pokopališč od znotraj sem videl.
In ulil se bo,
ulil se bo,
ulil se bo,
ulil se bo,
ulil se bo težek dež.
In kaj videl si, modrooki sin?
In kaj videl si, moj dragi fantič?
Videl sem dete, obdano z volkovi,
in cesto diamantno, a nikogar na njej,
in vejo, vso črno, z nje kri je kapljala,
in prostor, poln mož s krvavečim orodjem,
in belo lestev, ki stala je v vodi,
in deset tisoč govorcev, a vse brez jezikov,
in mlade, ki orožje v rokah so imeli.
In ulil se bo,
ulil se bo,
ulil se bo,
ulil se bo,
ulil se bo težek dež.
In kaj slišal si, modrooki sin?
In kaj slišal si, moj dragi fantič?
Slišal sem grom, ki je opozarjal,
in val, ki kaj zlahka ves svet bi poplavil,
in bobnarje, ki so roke jim gorele,
in šepetajoče, ki jih ni nihče slišal,
in reveža, ki je lačen umiral v posmehu,
in pesem poeta, ki v jarku je umrl,
in klovna, ki jokal je v ulici stranski.
In ulil se bo,
ulil se bo,
ulil se bo,
ulil se bo,
ulil se bo težek dež.
In koga si srečal, modrooki sin?
In koga si srečal, moj dragi fantič?
Srečal sem dečka ob mrtvem konjičku
in belca, ki črnega psa je sprehajal,
in žensko, katere telo je gorelo,
in deklico, ki mi je mavrico dala,
in fanta, ki ga je ranila ljubezen,
in fanta, ki ga je ranilo sovraštvo.
In ulil se bo,
ulil se bo,
ulil se bo,
ulil se bo,
ulil se bo težek dež.
Kaj zdaj boš storil, modrooki sin?
Kaj zdaj boš storil, moj dragi fantič?
Šel bom na pot, še preden se ulije,
šel bom v globine gozdov najtemnejših,
kjer mnogo ljudi je in njih roke so prazne,
kjer strupi uničujejo njihove reke,
kjer ni več razlike med domom in ječo,
kjer rabljev obraz vedno dobro se skrije,
kjer lakota ubija, kjer duše so same,
kjer polt, ki je temna, je manj kot številka,
vse to bom povedal, zapel in izkríčal,
naj odsev te besede vsem dušam zasveti,
in stal bom na vodi, dokler me ne vzame,
in ves čas bom vedel, kaj moram zapeti.
In ulil se bo,
ulil se bo,
ulil se bo,
ulil se bo,
ulil se bo težek dež.
Za vselej mlad (Forever Young)
Naj Gospod te blagoslovi,
želje naj se izpolnijo!
Ti pomagaj drugim, drugi
naj pomoč ti vračajo.
Naj do zvezd ti roka seže,
kakšno sklati vsakokrat,
in ostani za vselej mlad.
Za vselej mlad, za vselej mlad.
In ostani za vselej mlad!
Da bi vselej bil pravičen,
vselej vzor poštenosti,
naj občutka za resnico
ne skalijo ti laži!
Bodi hraber in ponosen,
úči stat se in obstat
in ostani za vselej mlad!
Za vselej mlad, za vselej mlad.
In ostani za vselej mlad!
Bodi delaven in priden,
bodi vedno urnih nog,
in ne boj se, če orkani
zarohnijo naokrog!
In naj tvoje melodije
z ust gredo od vrat do vrat,
in ostani za vselej mlad!
Za vselej mlad, za vselej mlad.
In ostani za vselej mlad!
