Poklon pesnici in prevajalki
Z dogodkom, posvečenim pesnici in prevajalki Eriki Vouk, se je včeraj sklenila festivalska sezona Prevodnega Prangerja 2021. V ospredju je bilo prevajalsko delo te nagrajene slovenske pesnice, med katere prevodi izstopa prevod drugega dela Goethejevega Fausta, ki je izšlo leta 1999 pri založbi Obzorja.
To je bil tudi prvi integralni prevod Fausta II v slovenščino, nekaj odlomkov prevodov Erike Vouk pa je pred tem izšlo v Klasikih Kondorja, ki jih je urejal Aleš Berger. Goethe je ta del svoje impozantne dramske pesnitve s prekinitvami pisal kar šest desetletij. Dokončal ga je tik pred smrtjo, ko je bil star dvainosemdeset let (1831), izšel pa je posthumno.
»Izbrala sem Eriko Vouk, ker je prva izmed Slovencev (namenoma ne rečem Slovenk, saj so sicer vsi, ki so se preizkušali s Faustom, moški, od Valentina Mandelca 1862 naprej), ki ji je v zgodovini slovenskega slovstva uspel energetski, discipliniran, ritmično-poetični, intelektualni podvig, prepesniti vseh 7499 verzov Fausta II. Prevod je oddala konec leta 1998, izšel je v opremi Matjaža Vipotnika kot najlepša knjiga Slovenskega knjižnega sejma v razredu prevodnega leposlovja, v uredništvu Andreja Brvarja tedaj še obstoječe založbe Obzorja,« je povedala selektorica večera Urška P. Černe.
Najvišja metafizično-bivanjska lega
A ta prevod doslej »ni bil obširneje prevodoslovno obravnavan in tudi ne primerno recipiran«. »Predvidevam, da zaradi kompleksnosti in obsežnosti gradiva,« je komentirala umanjkanje prevodoslovne obravnave ter dodala, da je bilo slovensko prevodoslovje leta 1999 razvito manj kot danes. »Oddelek za prevajalstvo na ljubljanski filozofski fakulteti je šele v študijskem letu 1997/98 sprejel prve študente, oddelek za prevodoslovje na mariborski filozofski fakulteti pa je bil ustanovljen leta 2006.«
Nasprotno je bila splošna recepcija »sicer zgledna, lahko pa bi bila še bogatejša«. Za to je po njenem mnenju več razlogov. »Izhodiščno besedilo ima avro najvišje metafizično-bivanjske lege, nedoumljivosti, očitajo mu tudi kriptičnost; drugič, prevod je izšel pred večjim razmahom spletne recepcije in družbenih omrežij; tretjič, založba je šla nekaj let zatem v stečaj; četrtič, morda: prevod svetega teksta podpisuje ženska. Erika Vouk je v odzivu Mladini celo napisala: 'Ženska prevedla Fausta! Boste, Slovenci, to preživeli?' Pred triindvajsetimi leti je bila ozaveščenost o študijah spolov še manjša, sploh v generaciji ustvarjalk in ustvarjalcev, rojenih v 40. letih 20. stoletja ali prej. In še dejstvo, da prevajalka Fausta II ni bila ne uveljavljena ne profesionalna prevajalka. Morda tudi to, da sta tako založba (in nanjo vezana promocija) kot prevajalka delovali zunaj osrednje Slovenije.«
Prvi je Eriki Vouk prevod odlomkov Fausta II »v ritmizirani odrski prozi« sicer naročil Tomaž Pandur, na oder ga je postavil leta 1990, je povedala Urška P. Černe. Prevajala je zlasti za njegovo gledališče Tespisov voz in SNG Maribor, med drugim tudi Franka Wedekinda in Heinerja Müllerja.
Urška P. Černe je k izbranim odlomkom iz prevoda Erike Vouk sopostavila verze, ki jih je prispeval Janko Moder v prevodu, ki je izšel leta 2005 pri založbi Sanje. Kako ju lahko primerjamo? »Prevod Erike Vouk je bil zgodovinski, prvi. Ne vemo, ali se je Janko Moder opiral nanj, to bo prevodoslovje verjetno še raziskalo, a svoj prevod je objavil šest let pozneje. Vemo sicer, da ga je pisal skoraj vse življenje in prav mogoče je, da prevoda Erike Vouk sploh ni bral. Moje mnenje je, da sta prevoda v delih, ki sem jih analizirala, vrednostno enakovredna. Slogovne posebnosti bi terjale več razlage.«
