Tiskane izdaje
Ko bralec začne brati Morovo Utopijo (Studia humanitatis, prevod Bogdan Gradišnik), sestavljeno iz dveh knjig, navadno ne ve, da je bila druga knjiga napisana pred prvo. More, pravi njegov interpret Stephen Duncombe, tudi ni bil prvi pisec, ki bi si na tak način zamišljal boljši svet.
V zgodnjem 16. stoletju je bilo to »v zraku«, položeno na prakso 14. in 15. stoletja, na zapiske raziskovalca Ameriga Vespuccija, potopise Johna Mandevilla in na številne pustolovske pripovedi. Uvidimo lahko, kako se je More očitno naslonil na duha in duhovno moč Platonove Republike in kako se je navdihoval pri Svetem pismu.
Njegova Utopija je zato avtonomno delo, ki sicer izvira iz konteksta in dilem svojega časa, v bistvu pa se na nevsiljiv, celo iskriv in zabaven način ukvarja z človekovo dušo, njegovo socialno organizacijo in misli tedaj že moderne razsvetljenske ideje v luči in perspektivi večnih resnic o človeku in skrivnosti njegovega bivanja.
V Novi Kastilji je vse drugače
V prvi knjigi More spozna popotnika Rafaela Hitlodeja, zapleteta se v razpravo in kot bralci o tem lahko izvemo vse. V drugi knjigi Hitlodej popiše deželo, v katero potuje, na otok Utopija, ki je pravzaprav Nekraj in tudi Rafael Hitlodej se ne kaže kot popotnik od tukaj in zdaj, ki bi »krmaril po materialnem svetu«, tudi ne kot pomorščak, ki bi plul po morjih kot Palinur; bolj kot Odisej »ali še boljše kot Platon«. Prva knjiga nastane kot popis pripovedi o »najboljši državni ureditvi, ki jo je podal izjemni mož Rafael Hitlodej, zapisal pa znameniti Thomas More, meščan in šerifov namestnik slovitega britanskega mesta Londona«.
Tako je prva knjiga predstavljena v uvodu in sledijo domislice, ki druga za drugo skrbijo za našo pozornost, in ta do konca obeh knjig nikoli ni ogrožena. Vespuccijeva Nova Kastilja je motiv Utopije, v slovenskem literarnem kontekstu bi si sposodili Rebulovo »Smer – Nova zemlja«, in Utopija z vojskovodjem Utopom je že čisto na začetku knjige izrisana »Utopiae Insulae Figura«, lepo izdelan zemljevid otoka sredi morja, obrobljen s sedmimi utrdbami.
Na začetku druge knjige izvemo, da počez meri dvesto milj, da se proti skrajnima koncema zoži in se, kot bi jo narisal s šestilom, usloči v polkrog, podoben polmesecu. Tam je vrlina resnica, napoteni smo, da si zapomnimo teološko razliko med neresnico in lažjo, da se pobratimo s filozofijo in se skupaj z Vespuccijem zavemo, da je »pot k bogovom od povsod enako dolga«.
Razprave med Morom in Hitlodejem so podobne Sokratovim dialogom in tako se izčiščuje pot, ki vodi k bogovom, vzpostavlja se razlika med na primer modrostjo vladarjev, ki se rajši ukvarjajo s spretnostmi vojskovanja, kakor da bi mislili na mir in »posvetili čas in misli javnim stvarem«.
Potem se ukvarja s pravnimi zadevami, na primer s krivičnimi zakoni. Čezmerno kaznovanje prestopnikov, vse do prepogostih preveč rigoroznih smrtnih kazni, meni, ne pripomore k dobremu. Kraje ne bodo izkoreninili tako, da bodo mlatili učence, namesto da bi jih učili, bolje je oskrbeti ljudem stalna sredstva, da ne bodo imeli potrebe po kraji.
Način, kako so plemiči s pohlepom in ekonomijo interesa ljudi izrinili iz osnovnega preživetja, ni sprejemljiv. Ko govori o poenostavljanju proizvodnje (ovčereji proti drugim oblikam kmetovanja, ker je to ceneje in zahteva manj delovne sile), se bralec nehote preseli v današnji čas ideologije neoliberalnega kapitalizma, ki je optimalizacijo proizvodnje postavil za agenta ideologije ekonomizma.
Prevedena in izdana knjiga je vredna branja tudi zaradi spremne študije Stephena Duncomba (Odprta utopija), ki premišljuje natanko to: razdejani svet, ki je še danes, toliko let po Platonu in Moru, še vedno poln odklonov, neofašistično ksenofobijo na Zahodu, radikalni islam na Vzhodu, triumf nebrzdanega liberalnega kapitalizma, slabega priokusa »utopij« prejšnjega stoletja, nacistično Nemčijo, Stalinovo Sovjetsko zvezo in maoistično Kitajsko.
Toda v Morovi Utopiji se stvari iz narobe obračajo na prav v izhodišču, iz filozofsko ter moralno utemeljenega prepričanja in ne iz ideologije zgodovinskega razvoja. Bog je prepovedal ubijati, pravi, mi pa mirno ubijamo zaradi tatvine kovanega drobiža. To je treba urediti in to je mogoče urediti učinkovito, častno, tako, da je prav, v tem pa se vseskozi direktno kaže na moralni kompas
K vodi brez vode
Druga knjiga, ki je Hitlodejev opis dežele Utopija, je pravzaprav res napotilo in moralni kompas skozi opis utopične dežele. Tu je moment zemlje, kajti kmečka opravila so kar najpomembnejša. Sam otok je, kot smo zapisali, obkrožen v obliko polmeseca, kot bi jo izrisali s šestilom. V Amarovtu, ki je glavno mesto, je sedež zborovanj in je kvadrataste oblike. Na skici preštejemo sedem utrdb. Amarovt stoji na pobrežini reke Anidar, beseda pomeni 'brez vode'.
Že v uvodnem popisu Utopije z vladarjem Utopom dobimo idejo poigaravanja s tako imenovanimi Svetimi števili, značilnimi za stare misterijske prakse, na primer pitagorejske šole. Pa tudi drugih in kontekst Morovega razmišljanja je očitno razsvetljenski v smislu vračanja h grški kulturi, mnogo bolj kakor k rimski, kajti tam, pravi že na začetku razmišljanj, razen pri Seneki in Ciceronu, »niso zapustili ničesar zares dragocenega«. Mogoče bi njegovo zasnovo mesta lahko primerjali s tisto, ki jo je v skicah predstavil Leonardo da Vinci, tudi tam so podobni elementi, velik pomen stare svete geometrije in podobno.
Toda More se po Hitlodeju tudi spusti v moralne opise socialne organizacije, ki gredo takole: Prebivalci v Utopiji nimajo zasebne lastnine, ob hišah so vrtovi, ki jih skrbno negujejo, hiše si zamenjujejo vsakih deset let z žrebom. Po trideset družin si vsako leto izvoli voditelja, ki se zdaj imenuje filarh, včasih pa so ga klicali sifogrant.
Obstaja načelo: Ni državljana brez obrti! Delo je glavna skrb in sifogranti dajejo zgled in delajo prostovoljno. Znanosti se določeni ljudje posvečajo na priporočilo duhovnikov, v Utopiji se ne kolje živali, obstajajo javne bolnišnice, umazana dela pa so le za sužnje, ti pa niso vojni ujetniki, temveč tisti, ki so huje prišli navzkriž z zakonom. Nihče se ne vdaja brezdelju, razvratu, tam ni kurbišč, prekucuštva, razvrata, »vsi so izpostavljeni pogledom drugih«.
Tam poteka utopična trgovina. Revežem v deželi svojega izvoza se podari sedmina blaga. (Tako način bi danes rešili svetovno lakoto). Ogibajo se vojni, če treba tudi z zvijačo, in železo je po svoji uporabnosti vrednejše od zlata. Šolajo in vzgajajo se vsi, prosti čas posvečajo dodatnemu izobraževanju. Učijo se kakor »naši znameniti predniki«, s čimer avtor bržkone namiguje na tradicijo sedmih umetnosti.
Ni vsak užitek užitek
Ima pa zanimiv vložek. Pravi: »Preden smo prišli mednje, niso slišali za nobenega izmed filozofov, ki pri nas tako zelo slovijo, vendar so v glasbi, dialektiki, aritmetiki, geometriji odkrili skoraj iste reči kakor naši znameniti predniki.« Nato se loti raziskave razlike med pravim in lažnim užitkom in dejstvom, da načela filozofije prihajajo od vere (denimo v nesmrtnost duše).
Užitek, definirajmo ga, je »vsako gibanje ali stanje bodisi telesa ali duše, pri kakršnih nas k prijetnim občutkom vodi narava«. Lažni užitek (ali naslada) sledi privlačnosti nizkih strasti, ki jih imajo ljudje celo za vrhunske užitke in jih nepravilno uvrščajo med najpomembnejše življenjske cilje.
In kaj je resničen in pravi užitek, vreden prebivalca Utopije? Razumevanje in ugodje, ki ga daje razglabljanje o resnici. Ponovimo: Razumevanje in ugodje, ki ga daje razglabljanje o resnici! Na tej točki bomo zapustili Mora in njegovo Utopijo in bralca prepustili bogastvu analogije s klasiki grške filozofije in univerzalnostjo mislecev človekove duše.
More se je izmuznil tako, da je besede položil v usta Rafaela Hiltodeja in pripomnil: »Čeprav se ne morem povsem strinjati z vsem, kar je povedal, sem neutegoma pripravljen priznati, da je pri Utopijcih kar precej reči, o katerih si bolj želim kakor upam, da jih bodo prevzeli tudi v drugih državah.«
