Pravljice in basni niso preteklost

Ustno izročilo: Obsežna študija Tipni indeks slovenskih ljudskih pravljic: živalske pravljice in basni.

sre, 06.01.2016, 09:00

Ustno izročilo je najstarejša­ oblika slovstvene kulture vsakega naroda in eden bistvenih elementov njegove identitete.­ Toda zbiralci in raziskovalci­ slov­stvene kulture so kmalu­ ugotovili, da ima vsak ­narod svoje kulturno izročilo,­ vendar­ se je med njegovim prehajanjem iz roda v rod ohranilo­ ­veliko elementov oziroma motivov, ki jih delimo ne le s sosednjimi, marveč tudi z močno oddaljenimi narodi.

»To so seveda raziskovalci ljudskega pripovedništva kmalu opazili,« je zapisala Monika Kropej Telban na začetku svoje skoraj petsto strani obsežne študije Tipni indeks slovenskih ljudskih pravljic: živalske pravljice in basni (Inštitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU, Ljubljana 2015). »Zato so na podlagi primerjave in vzporejanja sorodnega gradiva skušali spoznati razvojno pot in razširjenost posameznih pripovednih tipov. Razvili so historično-geografsko metodo raziskovanja ljudskega slovstva, ki je bilo osnovano prav na primerjavi in iskanju sorodnih pravljičnih tipov.«

Prvi poskusi sistematizacije ljudskega slovstva, ki naj bi omogočila preglednost nad obsežnim gradivom pravljic in pripovedk, s katero naj bi »ugotovili razsežnosti in vire, stilistične značilnosti in soodvisnost med ustno in pisno tradicijo«, predvsem pa naj bi bila klasifikacija znanstveno orodje za lažji dostop do sorodnih tipov ljudskih pravljic po svetu, sega na začetek 20. stoletja. Temelje še danes veljavne klasifikacije je leta 1910 postavil finski etnolog Antti­ Aarne, ki je na podlagi finskih, danskih in nemških pravljic razvil­ sistem ­tipne klasifikacije.

Konec dvajsetih let je sistematizacijo prvič dopolnil ameriški folklorist Stith Thompson (drugič še leta 1961). Leta 2004 je Hans-Jörg Uther katalog razširil in priredil za potrebe sodobnega znanstvenega dela. Po vseh treh avtorjih se imenuje tudi kratica za mednarodno klasifikacijo po AaTh- oziroma ATU-številkah, ki označujejo posamezne tipe pravljic.

Stith Thompson je v petdesetih letih prejšnjega stoletja na podlagi analize štirideset tisoč motivov objavil Motivni indeks slovstvene folklore v šestih knjigah in dodal reference k tekstom in literaturo. Tako smo poleg mednarodnega tipnega indeksa pravljic dobili še mednarodni motivni indeks ­pripovedništva.

Premalo sistematično zbiranje pri nas

Med slovenskimi zapisovalci ljudskega pripovedništva je na premalo sistematično zbiranje ljudskega slovstva ter mednarodno razširjenost ljudskega izročila in motivike sredi šestdesetih let 19. stoletja prvi opozoril Matija Valjavec ob pesmi in povedki Mrtvec pride po ljubico. S sistematičnim urejanjem in klasificiranjem ljudskega slovstva je pri nas začel Ivan Grafenauer na s tem namenom leta 1951 ustanovljenem Inštitutu za slovensko narodopisje pri SAZU.

Njegovo delo sta nadaljevala Niko Kuret in Milko Matičetov. Z vsemi tremi se je ob obisku v Ljubljani srečal tudi sestavljavec mednarodnega tipnega indeksa ljudskih pravljic Thompson in ugotovil, da je arhiv na inštitutu zasnovan po merilih mednarodne klasifikacije, zato je lahko v tipni indeks mednarodnih ljudskih pravljic in povedk vključil tudi slovenske.

Delo Matičetovega, ki se je zadnja desetletja posvečal predvsem Reziji (še danes po vsej Sloveniji popularne Zverinice iz Rezije mu dajejo prav), je z urejanjem in klasificiranjem nadaljevala Monika Kropej Telban. Podatke o slovenskih variantah nekaterih mednarodnih pravljičnih tipov je posredovala Hans-Jörgu Utherju, ko je leta 2004 dopolnjeval in razširjal svoj Tipni indeks, predvsem pa je pripravljala izid prve knjige Tipni indeks slovenskih ljudskih pravljic: živalske pravljice in basni, ki je pred nami.

Koliko dela je bilo opravljenega, se vidi iz uvodnih in spremnih besedil. V njih spregovori o poznih slovenskih prevodih svetovnih klasikov basni (Ezop, La Fontaine, ki ga je prvi prevajal šele ljubljanski župan Hribar, vpliv indijske in iranske Pančatantre …), o njihovem vplivu na posvetno pisanje in cerkveno pridiganje (Svetokriški), o prehajanju upodabljajoče visoke umetnosti v ljudsko (panjske končnice), predvsem pa v ljudsko izročilo, ki marsikje živi še danes, saj, kot pravi avtorica, basni, živalske pravljice in pripovedke niso stvar preteklosti, ampak nastajajo tudi danes.

Pri uvrščanju na indeks se drži predpisanega mednarodnega tipnega indeksa, je pa nekaj značilno slovenskih pravljic in basni, ki jih v mednarodnem tipnem indeksu ni, uvrstila v posebne tipe in jih temu ustrezno označila. Tako bodo prepoznavni tudi v mednarodnem svetu pravljic.

Prijavi sovražni govor